Zgodba Delfin – Spomini Mojstra, Adamus Saint-Germain

Šestnajsta zgodba Delfin
Zgodba, navdihnjena z nekom s številnimi problemi…

Povzeto iz knjige Spomini Mojstra,  Adamus Saint-Germain

Mojster je sedel pod senčnikom na plaži in užival v mirnem, osvežujočem ozračju. V prelepem sončnem popoldnevu je rezbaril kos naplavine, rezljal je podobo delfina. Mojster je oboževal rezljanje in je prebil mnogo radostnih ur ob ustvarjanju čudovitih majhnih skulptur. Prej ali slej je dal vsako enemu izmed svojih učencev kot opomnik na določeno lekcijo, ki so je izkušal.

Medtem ko je sedel na udobnem stolu, s koktejlom ‘mai tai’ in z malim delfinom, ni bil presenečen, ko je zagledal Stello, eno izmed svojih učenk, prihajati na plažo. Hodila je zelo hitro in skoraj ni opazila Mojstra. Samo pokimala je proti njemu in ga v naglici spregledala. Mojster je prenehal z rezbarjenjem in zaklical: »Stella! Ustavi se za trenutek. Prisedi in poklepetajva!« Stella se je zmedena ustavila in pogledala Mojstra. Ampak, ker je bila tako vznemirjena, ni mogla niti sesti.

OGLAS

Mojster je vprašal: »Kam se ti tako mudi?« Odgovorila je: »Mojster, ali ne vidiš tistih oblakov? Nevihta se približuje!« Mojster je opazil, da so bili nevihtni oblaki vsaj trideset kilometrov daleč in ni bil zaskrbljen. Stella je dodala: »Poleg tega moram pripraviti večerjo.« Mojster je bežno pogledal na uro in rekel: «Ampak Stella, saj je ura komaj štiri. Večerja bo šele ob pol sedmih. Zakaj se ti mudi?«
»Mojster,« je rekla Stella, naveličana njegovih vprašanj, »veliko stvari moram pripraviti za večerjo in ne želim, da bi me ujela nevihta. Pravzaprav, tudi ti bi moral zložiti stol in iti noter. Ta nevihta zna biti res huda.«

Mojster se je nasmehnil in rekel: »Stella, ustavi se in globoko vdihni za trenutek. Nevihta je daleč stran in mislim, da je resnično ne bo kmalu sem. Pravzaprav mislim, da bo šla v drugo smer in sploh ne bo prišla do nas.« Dodal je: »Sonce sije, ozračje je umirjeno in do večerje imaš še dve uri in pol časa. Stella, ustavi se, sprosti se, popij koktejl. Umiri se za trenutek.« Stella je bila vznemirjena in vedela je, da ne more sprejeti vabila. Po naravi jo je skrbelo za vse.

»Stella,« je rekel Mojster, »opazujem te, vidim stvari. Vidim, da čeprav misliš, da se učiš in trdo delaš na področju duhovnosti, si neprestano v stresu, vedno te nekaj skrbi. V čem je težava?« Stella je bila še vedno živčna, želela je iti naprej, vendar ni hotela biti nesramna do Mojstra. »Torej, Mojster,« je odgovorila, »vedno me kaj skrbi. Če ne bom počela vsega tako, kot je prav, lahko vse razpade. Če ne bom šla pod streho, me lahko ujame nevihta in bom zbolela. Če ne bom pripravila večerje, se lahko zgodi, da bom pozna in ne bom dobila dobrega sedeža.«

Mojster je odgovoril: »Stella, skrbi te prav vse! Skrbi te celo to, da bi dobila raka.« Stella je osupnila, ker še z nikomer ni govorila o tem. »Ampak rak je v moji družini, kar pomeni da imam veliko možnosti, da ga dobim tudi jaz.«

»Stella,« je rekel Mojster, »skrbi te zaradi denarja.« Zdaj je bila že res sitna: »To pa zato, ker ga nikoli nimam! Neprestano se sprašujem, kako bom plačala najemnino, kako bom plačala to neumno šolo, obroke, vse. Seveda me skrbi denar. Mora me skrbeti!«

Mojster je nadaljeval: »Vedno te skrbi tvoje razmišljanje, vedno želiš nadzorovati misli v svojem umu.« Stella je odvrnila: »Ja, seveda želim nadzorovati misli! Sicer bi imela ogromno negativnih misli in bi se mi pričele dogajati negativne stvari. Torej, da, moram vsaj poskušati nadzorovati um in misli.«

Mojster je globoko vdihnil. »Stella,« je dejal, »skrbi te marsikaj, kar se najbrž ne bo zgodilo – pravzaprav se verjetno ne bo. Mislim, da so ti skrbi pravzaprav všeč. Postale so del tvojega življenja in ne poznaš več ničesar drugega.«

Mojstrov zadnji komentar Stelli res ni bil všeč. Navajena je bila, da so ljudje rekli nekaj takega kot: »O, kako si uboga. Tako slabo živiš, dogajajo se ti hude stvari,« zdaj pa ji Mojster pravi, da so ji skrbi pravzaprav všeč. To res nima smisla. Preveč časa je že zapravila za ta smešni pogovor. Ravno se je hotela obrniti, ko je Mojster dejal: »Stella, neka vrsta odvisnosti je, če te neprestano skrbi za stvari, ki jih v bistvu ni tukaj. To je zares izguba časa; in predvsem ostajaš zataknjena v mislih, vedno razmišljaš in vse te skrbi, ker misliš, da te mora skrbeti. Misliš, da s tem držiš vse skupaj.«

Zdaj je bila Stella že zelo jezna na Mojstra, ker je tako govoril z njo. Mojster je videl, da postaja napeta in je rekel: »Stella, ves čas si v mislih. Čeprav v tej šoli neprestano govorimo o zavesti, si ti neprestano v svoji glavi. Misli so lahko zelo zastrašujoče in te lahko delajo živčno, kar včasih tudi si.« Namrščila se je, toda Mojster je nadaljeval: »Stella, misli in zavest se razlikujejo. Misli te bodo popeljale na zelo linearno pot, kjer te bo skrbelo glede vsega. Skrbelo te bo glede raka in denarja, glede tega, da bi zamudila na večerjo – glede vsega – in to močno omejuje tvojo realnost. Ampak zavest, zavedanje je povsem drugačno. Na primer, mene ne skrbi nevihta, ker sem v zavedanju, kar je precej drugače kot biti v mislih. Biti v zavedanju pomeni, da niti malo ne razmišljam o nevihti, ki bo morda prišla. Lahko da bo prišla, lahko da ne bo. Lahko da bom moker, ampak najbrž ne bom.

Ne gre za to, da bi prisilil oblake, naj odplujejo v drugo smer, ampak za to, da sem enostavno v zavedanju namesto v mislih, torej me ne skrbi. Ti, Stella, neprestano razmišljaš. In vsa ta energija za razmišljanjem bo povzročila, da se boš ujela v več neviht kot bi bilo potrebno.«

Stella je zdaj poslušala, kljub nemiru je poslušala in Mojster je nadaljeval: »Jaz sem v zavedanju in v tem trenutku je zavedanje, da nevihta je; morda bo vplivala name, morda ne bo. Pri zavedanju ne gre za to, da bi me skrbelo, ampak za razumevanje, da sem vedno na popolnoma pravem kraju, ne glede na to, kaj se zgodi. In v tem, Stella, je bistvena razlika. Skrbi te, da se bo nekaj zgodilo zaradi tvojih misli. Jaz sem v popolnem zavedanju, namesto da bi bil ves zaskrbljen, kaj se bo morda zgodilo – in ponavadi se ne zgodi. Dejstvo je, da ko poskušaš kontrolirati svoje misli, s tem pravzaprav vnašaš energije, ki povzročajo ogromno konfliktov, stresa in neviht v tvojem življenju. Jaz enostavno nisem v tem.
Stella, ti misliš, da dobro živim, ker sem Mojster. Misliš, da bi moral biti svetnik in da sem dovolj vpliven, da bi odgnal nevihte; da si prizadevam za obilje in da se uspem prepričati, da moje misli ne bodo povzročile raka – ampak to je daleč od resnice. Nič od tega mi ni treba narediti. Ni mi treba razmišljati o tem, kako bi se izognil raku, živel v obilju, usmerjal nevihte ali karkoli drugega. Jaz sem v zavedanju. Jaz sem, ki sem. Jaz obstajam. Jaz sem tukaj prav zdaj, s široko raznovrstnostjo potencialov, ampak o njih ne razmišljam. In zdi se, da se vse nekako uredi.«

Mojster se je za trenutek ustavil in opazoval Stellino reakcijo. Videl je, da je del nje pričel razumeti, da bi morda resnično lahko živela in bila svobodna. Nadaljeval je: »Veš, Stella, v klubu Vnebovzetih Mojstrov imamo znak, ki visi nad vrati sobe komedij. Res imamo sobo komedij, ker je bil vsak Vnebovzeti Mojster prej človek in je prestajal enake težave, kot jih zdaj ti, ter jih je razrešil. V sobi komedij pripovedujemo o svojih nevrozah, strahovih in omejitvah. Te zgodbe so zares zabavne. Kakorkoli,« je dejal Mojster, »nad vrati je čudovit znak, na katerem enostavno piše: ‘Vse se uredi.’

Vidiš Stella, vse se uredi in v tem je hec. Ljudi skrbi vse mogoče, ker so zunaj zavedanja in zavesti, v svojih mislih. Pozabijo, da se na koncu vse uredi, ne samo za Vnebovzete Mojstre, ampak prej ali slej za vsakogar, če to dopusti. Vem, da je to ljudem težko, ker se počutijo napadene z vseh strani, na primer z dejstvom, da lahko zbolijo za rakom ali bankrotirajo. Ampak če si v zavedanju, če si v zavesti v tem trenutku, se najverjetneje ne bo zgodilo nič od tega.

Vse se uredi. Pravzaprav se je že vse uredilo, saj sta čas in prostor iluzija. Ni preteklosti in prihodnosti. Si v sobi komedij v klubu Vnebovzetih Mojstrov, kjer pripoveduješ o tem, kako so te skrbele nevihte, ki niso nikdar prišle, da boš zamudila na večerjo ali zbolela. Vse se je že uredilo. Si že tam.«

Mojster se je ustavil in globoko vdihnil. »Ali si lahko s tem, Stella? Ali lahko nehaš skrbeti? Ali lahko izstopiš ven iz vzorca? Ali lahko nehaš privabljati te energije v svoje življenje? Vem, da ta korak zahteva pogum, ampak ali si lahko samo dovoliš vedeti, da se je že vse uredilo?«

Stella je medtem že pozabila na nevihto in je razmišljala o Mojstrovem vprašanju. Nenadoma je globoko vdihnila in rekla: »Razmislila bom o vsem tem, Mojster, ampak zdaj se moram pripraviti na večerjo.«

»Ampak preden greš,« je dejal Mojster, »naj ti dam to majhno leseno podobo, ki sem jo izdelal. Poglej, delfin se smehlja, ker je svoboden. Delfin samo plava v oceanu, ne skrbi ga, od kod bo prišel naslednji obrok, ne skrbi ga, da bi se izgubil ali umrl. Samo plava v morju, se igra z drugimi delfini in uživa v tem trenutku. Stella, v nekem smislu si bila ti ta delfin in to mislim dobesedno. Pred davnimi časi, ko si prvič prišla na Zemljo, si bila delfin, enostavno zadovoljen zaradi izkušanja življenja in biologije. Podarjam ti izrezljanega delfinčka, da se boš spomnila, kdo si v resnici: svobodno bitje v izkušnji.«
Stella se je zahvalila Mojstru in odhitela proč. Odleglo ji je, ker se bo končno lahko pripravila na večerjo.

* * *
Dragi prijatelj, vse se uredi. Samo zapomni si to. Zakaj bi bil podvržen tolikšnemu stresu? Zakaj bi te skrbele nevihte, ki najbrž ne bodo nikoli prišle? Zakaj bi gojil skrbi glede obilja, ki te resnično pahnejo v pomanjkanje? Zakaj bi te skrbele bolezni, ki jih verjetno sploh ne boš dobil?

Včasih se ljudje postavijo v čudne izkušnje, na primer zbolijo za rakom – ampak zakaj? Razlog je v tem, da se s temi izkušnjami učijo o lepotah življenja. Ko se življenje končuje, lahko končno izkusijo njegovo lepoto. Ampak ni vam treba iti po tej poti. Ni vam treba pripraviti teh krutih in težkih izkušenj v svojem življenju. Ni vam treba živeti v pomanjkanju, da bi razumeli obilje. Ti dnevi so mimo.

Resnični preobrat se zgodi, ko človek enostavno preklopi iz razmišljujoče mentalitete v zavedanje. Kot je Mojster dejal Stelli, razmišljanje o vsem samo omejuje potenciale in energije. Mojster je raje v zavedanju kot v razmišljanju in razlika je ogromna.

V zavedanju te nevihta ne skrbi. Če pa razmišljaš, te skrbi: ‘Ali bo nevihta prišla sem? Ali mi bo poplavilo hišo? Ali me bo zadela strela?’ Te energije so povsem drugačne. Mojster v zavedanju opazi, da se približuje nevihta in nadaljuje z rezbarjenjem, izdelovanjem delfinčkov za učence.

V zavedanju so misli lahko še vedno navzoče; zavedanje ne izključuje mišljenja. Ampak ko preideš v zavedanje –»Jaz sem, ki sem, Jaz Obstajam; zdaj se bom zabaval« – se spremenijo vsi vzorci in dinamike, spremeni se energija, ki prihaja k tebi. V zavedanju si pripravljen privabiti več energije, ne da bi te skrbelo, da ti bodo telo in misli izgoreli. Ni več potrebe po samoomejevanju, pripravljen si na to in energije se poravnajo, premaknejo in to pospešijo.

Vse se uredi. Brez napora. Brez dela in brez razmišljanja. Bistveno je, da Dopustiš.

Mojstra, ki rezbari na plaži, ne skrbi nevihta ali kdaj bo večerja; še to ne, kako gre njegovi šoli, ker za to ni nobene potrebe. Zakaj bi te skrbelo in zakaj bi bil v stresu? Energije naj enostavno pridejo kot odgovor na tvojo zavest. Namesto da bi ga moralo skrbeti glede vsega, Mojster Dopusti. Torej so energije naravno poravnane; pridejo, da bi služile Mojstru glede na njegovo zavedanje.

Dragi prijatelj, naj energije pridejo k tebi, v tvoje življenje – nežne, lepe energije – brez sile. Niti nimajo pozitivnega ali negativnega naboja; samo energije so, ki pridejo in napolnijo tvoje telo in um, ki pridejo v tvoje življenje. Naj jim nič več ne preprečuje, da bi prišle, kot to počne Stella z vsemi svojimi strahovi. Naj ne bo več upora, nobenih ‘če’, ‘in’, ‘ampak’; nič več tuhtanja, ali si tega vreden. Seveda si vreden! Naj te ne skrbi, da boš s tem naredil nekaj slabega, naj te ne skrbi, da boš koga prikrajšal; energije je dovolj za vse. Samo globoko vdihni in Dopusti, ko prihaja k tebi.

Naj te niti ne skrbi, kaj boš naredil z vso to energijo. Zaplaval boš vanjo, zaplesal z njo, jo začutil in izkusil. Mojster Dopusti energijam, da pridejo k njemu, ne da bi ga skrbelo, kaj mora narediti, saj se vse uredi. Mimogrede, to je svoboda. Svoboda je, da pustiš energiji, da pride v tvoje življenje in ti služi; ne z zahtevo, manipulacijo ali silo, ampak z Dopuščanjem.

Mojster je poskušal pomagati Stelli, da bi razumela: ko neprestano razmišljaš in te skrbi za vse, drastično omejuješ energijo, ki ti je na voljo. Tukaj je, ampak se je enostavno ne zavedaš. Ko neprestano razmišljaš o problemih in o tem, kaj se bo zgodilo, o pomanjkanju obilja in o tem, kaj bi moral početi v življenju, se ne zavedaš energij, ki so že tukaj. To je samoomejevanje. Kot je Mojster rekel Stelli, lahko vse to spustiš, da gre. Zavedaj se Jaz Obstajam in se zabavaj! Nenadoma boš spoznal, koliko energije ti je na voljo, koliko je je bilo vedno tukaj. Tvoja je, brez dela, brez truda, brez osredotočenega meditiranja ali česarkoli drugega. Samo Dopusti jo in jo sprejmi.

V mislih si predstavljaj znak v klubu komedij Vnebovzetih Mojstrov: »Vse se uredi«. Vse se uredi, ker to dopustiš.

* * *

Stella je bila nekaj časa precej razburjena zaradi Mojstra, pravzaprav tako razburjena, da jo je začelo še bolj skrbeti, samo da bi si dokazala, da to potrebuje. Dopovedovala si je, da je Mojster samo nor starec, ki ni razumel njenih težav in je izrekel nekaj obrabljenih fraz in klišejev. Ampak čez nekaj tednov je pomislila: »Utrujena sem od bežanja pred nevihtami. Utrujena sem od nenehnih skrbi o naslednji bolezni ali telesnem problemu. Tako zelo sem utrujena od nenehnih skrbi.« Končno si je priznala, da je zares ujeta v igro. Biti nenehno v skrbeh je neke vrste odvisnost. In bolj kot odvisnost je bilo vse skupaj opravičilo, da ni zares živela. Pomagalo ji je, ko je vsak dan videla lesenega delfinčka na nočni omarici. Opominjal jo je, naj živi svobodno, da je to le izkušnja in da se vse uredi.

Nekega dne je končno zbrala pogum – ali pa ji je zmanjkalo ponosa – in je ponovno spregovorila z Mojstrom.

»Mojster,« je dejala, »prav imaš. Vse življenje sem bila preobremenjena s stresom in skrbmi. Prav zato sem tudi prišla v tvojo šolo, ampak to je bil še en način osredotočanja na stres, ker sem želela uporabiti vse duhovne principe za strah in skrbi. Ampak končno sem spoznala, da sem prekinila tok energije. Nisem živela. Mojster, ne zanima me, kaj bo potrebno, ampak spustila bom vse to. Pravzaprav nimam več toliko problemov; in tisti, ki jih imam, so povezani z drugimi ljudmi. Pripravljena sem preseči vse to in postati kreator energij. Pripravljena sem živeti.«

Mojster se je nasmehnil in dejal: »Na začetku se ti bo zdelo malce čudno. Vsakič ko se bo tvoj um spet ujel v probleme in skrbi, bo na začetku malce čudno, ko boš samo globoko vdihnila in bila v zavedanju namesto v strahu. Potrebovala boš nekaj poguma, da si boš zaupala, da se bo vse uredilo.« Stella je odgovorila: »To zveni bolje kot moje dosedanje enolično sivo življenje, polno strahov, dvomov in pomanjkanja. Mojster, od zdaj naprej, ko se bo pojavil strah, bom globoko vdihnila in se spomnila, da se vse uredi.«

Povzeto iz knjige Spomini Mojstra,  Adamus Saint-Germain