Ena izmed najbolj fascinantnih, a tudi najbolj nejasnih učenj v budizmu, je prav o »doseganju« jhāne ali – kot je običajni pojmovano med ljudmi – »absorpcije«. Dandanes, ko govorimo o meditaciji, nekateri takoj pomislijo, da gre za neko zamaknjenost in da gre za dosego nebeških stanj. S to inspiracijo se mnogi udeležujejo meditacijskih umikov, kjer naj bi v najkrajšem času dosegli neko nadzemeljsko izkušnjo blaženosti z upanjem, da bi jim ta razvit blagor pomagal pri uresničevanju svojih posvetnih ambicij ali pa pri poznanju »pravega jaza«. Tako danes poznamo na stotine tehnik in učenj, ki vodijo iskalca do takih ali drugačnih posebnih doživljanj.
Poleg tega, mnogo ljudi izhaja iz ideje, da so misli tiste, ki povzročajo neprijetnosti in stres in da uporabljamo meditacijo bolj za umiritev, kot pa za osvoboditev. A za to »umiritev« ne potrebujemo Buddhovega učenja, ker je že samoumevno, da če se osredotočiš na gibljiv objekt, se um giba z njim, in če je misel osredotočena na manj gibljiv element, je tudi misel manj gibljiva. Toda v vsakem primeru je um še vedno šibek, ker je odvisen od vetra ter se takoj zaplete kakor veter zapiha. A kljub temu, se v taki meditaciji um umiri, vendar je še vedno zelo oddaljen od razumevanja svoje narave in ostane obremenjen in oklenjen na svoja stališča in ideje.
Da lahko zdaj analiziramo budistično meditacijo, moramo za zdaj dati na stran vse ponujene tehnike, tradicije in naše ideje, ter začnemo z razumevanjem jhāne na samem začetku. Začne se že s samim vprašanjem »zakaj«.
Zakaj bi meditirali?
Verjetno je naš skupni namen, da bi bi bili srečni in da bi se čutili izpopolnjeno in prijetno – in verjetno smo poskušali doseči to na čuten in materialistični način, ki pa ni prinesel zadovoljitve, ampak se je to pogosto končalo v razočaranju. Torej, meditacija naj bi bila nekaj duhovnega, ki bi nam pomagala pri razumevanju nečesa, kar je običajno nad nami. A če želimo spoznati stvari, ki so preko normalnega doživljanja, bo treba začeti opuščati tudi pričakovanja o pridobivanju nečesa in opuščati abstraktne informacije, ki prihajajo od zunanjih dejavnikov. To vključuje predvsem idejo o tehnikah, ker iščemo pot ven iz pogojenosti, ne pa pot še večjo pogojenost.
Buddha nam je podal spisek osmih dejavnikov (AN 8:53), ki opozarjajo, katere smernice so v skladu z njegovim učenjem in katere niso. Ti so:
(1) gojenje srca, ki vodi o opuščanjem strasti, ne pa k povečanju strasti,
(2) gojenje srca, ki vodi k prostosti, ne pa k vklenjenosti,
(3) gojenje srca, ki vodi k opuščanju, ne pa k pridobivanju,
(4) gojenje srca, ki zmanjšuje želje, ne pa povečuje želje,
(5) gojenje srca, ki vodi k zadovoljenosti, ne pa k nezadovoljenosti,
(6) gojenje srca, ki nas vabi k samoti, ne pa k družabnosti,
(7) gojenje srca, ki povečuje voljo, ne pa lenobo,
(8) gojenje srca, ki povečuje skromnost, ne pa zahteve po podpori.
Ti faktorji morajo biti prisotni, ne glede iz katerega zornega kota gledamo na Buddhovo učenje. In enako seveda velja tudi pri gojenju jhāne. Če smo do zdaj mislili, da z meditacijo lahko pričakujemo posebna čutna ali kakšna druga stanja, lahko zdaj vidimo, da je jhāna prav nekaj nasprotnega – gre za opuščanje. To se lahko tudi vidi v samem palijski besedi »jhāna«:
Jhāna izhaja iz besede jhāyati. Te besede pa ni ravno lahko razumeti, zato se običajno pusti neprevedena. Tu sta dve možni razlage pri razčlenitvi besede.
Lahko je, da izhaja iz korenine dhī, kar pomeni »dojemanje«, ali pa jhā+ya, kar pomeni »izgorevanje«. Katerokoli korenino vzamemo, v tej besedi ni nobenega predloga, da gre pri meditaciji za »absorpcijo« ali »zamaknjenost«, ampak beseda jhāna kaže, da gre za neko jasno dojemanje doživljanja, oz. gre za postopno »izgorevanje« stvari, ki ponavadi omadežujejo naše dojemanje. Poleg tega so v vseh jhānah vedno prisotni sledeči faktorji: kontakt, občutek, zaznava, namenskost, um, vnema, odločitev, volja, pozornost, mirnodušje in osredotočenje.
Poleg tega jhāna je del »pravilne zbranosti« znotraj »osemčlene plemenite poti«, kar pomeni, da jhāna mora biti v harmoniji tudi z ostalimi plemenitimi členi – to so: pravilni pogled, pravilna namera, pravilni govor, pravilno dejanje, pravilni način življenja, pravilna vztrajnost in pravilna pozornost.
Torej gre za jasno dojemanje s čistim umom in budnostjo, ne pa neko sanjarjenje ali predajanje tokom nekega mističnega doživljanja, kjer naj bi zapustili vso odgovornost svojih dejanj.
Dojemanje stvari okoli nas je pod vplivom predpostavk. To pomeni, da je vsaka stvar, ki jo začutimo pogojena z našimi mislimi in stališči. Zato ne moremo videti narave ali resnice o stvareh take, kot so, čiste od vseh predpostavk in idej: ne vidimo Dhamme. Vse stvari, ki jih dojemamo, so vedno pogled skozi naš zorni kot, torej, vedno usmerjeno (diṭṭhi). Zaradi nerazumevanja stvari izven našega pogleda, jemljemo (upādāna), da je vsaka stvar, ki jo dojemamo, neodvisna od predpostavk. Ker um ne razume svoje narave, potem vse, kar naj bi bilo le »prijetno«, ta jemlje kot »čutno poželenje«, kar je neprijetno pa kot »odpor«. Ali pa lahko pride tudi do dvojnosti »lenobnost in topost« ter »skrbi in nemira«, ko se mešata prijeten in neprijeten občutek, ali pa »spekulativnost«, ko ne razumemo nevtralnega občutka, tako, da je naše dojemanje precej zamegljeno. Teh pet aktivnosti uma nad občutki je Buddha imenoval »pet ovir« – ki ustavljajo naš napredek pri razumevanju stvari takih, kot so.
Te ovire se premagujejo tako, da gojimo v umu njihova nasprotja. Če smo pod vplivom poželenja, gojimo v mislih podobe, ki so neprivlačne; to pomeni, da imamo v mislih sliko, ki je neprijetna in zmanjšuje strast. Če je prisotna jeza, potem si vzgajamo koncept nesebične ljubezni do vsega. Če je nemiren, potem lahko opazujemo dihanje. Če je len in otopel, potem si povzdigujemo neko zanimanje. Predvsem pa je moč nad vsemi ovirami utrjena pozornost. To pomeni, da ni jhāna tista, ki bi odstranila raznobarvna čustva, ampak prav sama pozornost. In šele potem, ko je pozornost neomajna, lahko govorimo o stopnjah »izgorevanju« oz. o osnovanosti uma.
Drugi pomembni faktor za jhāno je tudi razumevanje. Če ni pravilnega razumevanje, kaj je jhāna, potem tudi ne pride do jhāne (kot je bilo že zgoraj omenjeno: če ni pravilnega pogleda, ni pravilne zbranosti). Samo z razumevanjem kaj je pot, se lahko stopi na pot. Ni neobičajno, da meditator misli, da bo samo s sedenjem in opazovanjem dihanja dosegel vse, kar je potrebno, pri tem pa bo ignoriral Buddhovo učenje tudi o razvoju kreposti, radodarnosti in modrosti. V takem primeru ne bi bilo smelo biti presenečenje, če se njihova želja po jhānah ne more uresničiti. Ko pa je um dobro utrjen v kreposti in radodarnosti in ima dovolj razumevanja Dhamme, da te kvalitete opuščanja postane normala, potem se lahko pričakuje, da lahko tudi opušča stvari, ki so bolj subtilne narave – torej, jhāne. (O teh pomembnih kvalitetah sem že pisal v svojih zgodnjih člankih, zato tukaj ne bi ponavljal – kar pa vsekakor ne pomeni, da so drugotnega pomena. Se pa bom tukaj bolj osredotočil na sam fenomen jhāne.)
Ko je pet ovir opuščenih, še ne pomeni, da pridemo v stanje jhāne. To se zgodi šele, ko je um zasnovan do te mere, da lahko na poseben način spremeni svoje osredotočenje, ki je neobičajno v našem normalnem doživljanju. Pogled se spremeni. Če to bolj svobodno povemo: stopimo ven iz čutnega doživljanja. Nekaj se premakne. Torej, ne gre za fiksiranost na neko točko, ampak prepoznamo nek bolj osnovni nivo, medtem ko se posamezni elementi luščijo sloj za slojem. To je nemogoče razložiti in podati neko tehniko, ki bi nas vodila v neko posebno stanje. Tehnika je že sama po sebi posebna in zunanja informacija, ki od nas zahteva, da se fiksiramo v objekt, pri tem pa nam onemogoča, da postajamo pozorni na bolj osnovni nivo doživljanja. Le ko je pozornost dobro razvita, utrjena in neomajna, in ko um pride do razumevanja o stvareh kot so, potem takoj pride do »izgorevanja«. Če dam prispodobo: človek od rojstva s polno muko nosi na ramenih torbo napolnjeno s kamni – ko se zaveda, da so njegovi breme prav kamni, te opusti, brez premisleka. Tudi v meditaciji, ko spozna, da se drži svojih pogledov in da to držanje ni potrebno, jih takoj opusti.
Faktorji prve jhāne so sledeči:
- odmaknjenost od čutnih užitkov,
- odmaknjenost od škodljivih stanj in škodljivih misli,
- spremlja jo osredotočenje misli (vitakkavicāra)
- sreča in prijetnost (pīti-sukha) rojeni iz odmaknjenosti ,
- enotnost uma (ekaggata).
Misel je v jhāni drugačna od normalne misli. To ni običajna misel, ki je ponavadi bolj spekulativna ali tavajoča. Niti ni abstraktna, ki bi mislila o stvareh in potem povezovala skupaj in polnila luknje med elementi. Misel v jhānah je bolj konkretna, kar pomeni, da ta misli o stvareh, medtem ko so stvari prisotne. Pa to še ni dovolj za jhāno, ker naj bi take konkretne misli bile razvile že s samim gojenjem pozornosti, torej, preden sploh lahko razmišljamo o jhānah. Toda misli v jhānah se prepoznajo kot »misel«, ter si človek neha izmišljevati in pogojevati stvari v svetu. Ničesar nihče več ne interpretira in zato vidi stvari, kot so. Zato te misli niso več čustveno obarvane: ni jeze, ni odpora, ni čutnega poželenja in navdušenja. Um vidi skozi čutni svet, direktno v njegovo »okostje«. Te misli spremlja tudi osredotočenje, ki vzdržuje to stanje. To stanje spremlja sreča (pīti) in prijetnost (sukha), to pa zato, ker se um počuti razbremenjenega. Ne čuti več te teže, ki ga je obremenjevala in prinašala neprijetnost. To je prijetnost ob dejstvu, da je odsotno nekaj, kar je odveč.
»Če se kdo ne radosti v samoti, ni mogoče da bi lahko doumel znamenje uma. Če kdo ne doume znamenje uma, ni mogoče, da bi uresničil pravilni pogled. Če kdo ne uresniči pravilnega pogleda, ni mogoče, da bi uresničil pravilno zbranost. Če kdo ni uresničil pravilne zbranosti, ni mogoče, da bi opustil okove. Če kdo ni opustil okov, ni mogoče, da bi spoznal Razbremenitev.« (AN 6:68)
Za dosego zbranosti, oz. jhāne, je potrebno vaditi v samoti in čutiti radost v samoti. Če tega ni, je nemogoče doseči stanje jhāne. In ko je to stanje osnovano, je um enoten (ekaggata). Um je odmaknjen od pridobivanja (upadhivivekā). To pa pomeni, da ta dualnost »jaz in svet«, »tukaj in tam«, izgine. Občutek identitete izgine. Tudi to je breme, ki ga v tem »izgorevanju« človek čuti kot olajšanje, srečo in prijetnost. Čutni užitki potrebujejo raznolikost in številčnost in posledično »cepi« um na milijone koščke, toda enoten um je osvobojen od čutnosti in ni razcepljen, ampak popolnoma zadovoljen.
In potem, glede na posameznikovo zmožnost in zasluge, lahko še bolj »izgoreva« ali očiščuje um. V drugi jhāni izgine tudi osredotočenje misli (vitakkavicāra) in ga zamenja samozavest (ajjhattasampasāda). Tu je še vedno prisotna sreča in prijetnost, ampak zaradi zbranosti (samādhi). Tu izginejo tudi koristne nagnjenosti uma, kaj šele škodljive. In um seveda še vedno ostane enoten vse do globlje meditacije. V tretji jhāni tudi sreča (pīti) postane preveč groba in zato odvečna. Občutek ni več obarvan s srečo, ampak ostane le enostavno prijeten. Srečo zamenja popolni mir, oz. mirnodušje (upekkha). Samozavest pa se razvije v neomajno pozornost in jasno zavedanje. V četrti jhāni pa izgine celo prijetnost (sukha). Ostane le nevtralni občutek in mirnodušje. V tej jhāni je prišlo do popolnega očiščenja občutka. Pozornost je zato tudi očiščen in um je stabilen. (Od tu naprej lahko sledi tudi »očiščevanje zaznave« (saññā), ko um pride do stanja neskončne prostornosti ali neskončne zavesti ali praznine ali celo do »ne zaznave niti ne zaznave«, a v to temo se ne bomo poglabljali tukaj.)
Ko je um v stanju jhāne, je očiščen, jasen, brez madeža, popoln, gnetljiv, odprt, stabilen in neomajen. V takem stanju je um v pravem smislu razvit v brahmavihāri ali nebeškem stanju: v nesebični ljubezni, sočutju, radosti in mirnodušnosti (MN 52).
Buddha je omenjal jhāne zelo pogosto in je celo rekel, če se človek želi na kaj navezati, potem se je zagotovo najbolje navezati na jhāno, saj ta ne prinaša nobene nevarnosti (le kako bi lahko?!). »Temu se reče blaženost odreke, blaženost odmaknjenosti, blaženost miru in blaženost prebujenja« (MN 66:21). Seveda, nekaj vztrajnosti je treba vložiti v to, je pa tudi res, da je tudi odvisno od naših zaslug iz preteklih dejanj. Moč za dosego jhāne je tudi zaupanje (saddha) in modrost (pañña).
Buddha prepozna, da je vsak človek edinstven in ima vsak svoj talent in svojo naklonjenost, zato je tudi razdelil ljudi na ti dve glavni kategoriji glede na naklonjenosti. Eni so bolj naklonjeni zaupanju ali veri in gredo lahko kar hitro s samozavestjo direktno v zbranost, ne da se bi preveč ubadali z dvomi. To je precej hitrejša in lažja pot. So pa ljudje, ki imajo morda malo manj zaupanja, zato pa veliko sprašujejo in tako razvijajo modrost. To opazovanje narave in kontemplacija jim pomaga razumeti, kaj je zbranost in kaj je jhāna in šele potem lahko to tudi dosežejo. Za te modrijane verjetno ni potrebno iti skozi vse štiri jhāne za dosego popolne razbremenitve in je čisto dovolj za njih, da dosežejo vsaj prvo stanje meditacije. To je dovolj, da direktno izkusijo stvari, kot so, in s svojo modrostjo uvidijo, kako je doživljanje strukturirano, da je struktura pogojeno in minljivo, in tako pridejo do streznitve in opustitve svojih pogledov.
Torej, ko se usedete na svoje blazine, se namestite dovolj udobno, da se ne bi čez čas preveč obremenjevali s telesom. Paziti tudi moramo, da bo telesni položaj dovolj zravnan, da ne bi zašel um v kakšno lenobnost. Potem pregledamo um, če je pod vplivom katerihkoli petih ovir. Če so ovire prisotne, se naprej očiščujemo njih, preden se lotimo z bolj subtilnim opuščanjem. Bolj ko očiščujemo ovire, bolj je um jasen in odprt. Lahko opazujemo katerikoli objekt, toda če naš um preveč poskakuje, je v takem primeru najbolj primerno imeti dihanje kot glavni objekt, saj je zelo nevtralen in stabilen. Toda, če imamo dovolj razvito modrost, ne bo potrebno razmišljati preveč o objektih, ampak bomo zmožni tako spoznavati doživljanje v najbolj splošnem pomenu.
Kot sem že omenil, pred meditacijo bi morali že imeti dovolj razvito pozornost. V zbranosti to še bolj osnujemo. Ko meditiramo, poskušamo biti pozorni na stvari, kot so. Na začetku smo le opazovalci. Ko je um dovolj pozoren, potem je celotno doživljanje – na najbolj splošen način – naš objekt. Opazujemo in opazujemo. In to opazujemo tako dolgo, kolikor je potrebno. Zavedamo se sebe v aktu osredotočenja pozornosti. To ni neka tehnika, je pa celotni paket, ki vsebuje zaupanje, krepost, pozornost, zbranost in modrost. Te kvalitete moramo razvijati ponovno in ponovno. Ko um postane močan, se um poenoti in koncept »opazovalec« izgine. Um postane neodvisen od zunanjih vplivov in ničesar se ga ne more dotakniti. Buddha je rekel, da nas celo Māra ne more doseči, ko smo v jhāni, saj smo izven njegovega območja. To je stanje, kjer ni obžalovanja in zagotovo, ne glede koliko zbranosti smo razvili, je to pot miru.
In ko je um udomačen v jhānah, in če usmeri svoj um v »nesmrtni element«, potem je um osvobojen vseh okov in spozna nepogojen osvoboditev – popolni mir.
