Nek trgovec je bil samuraju dolžan denar. Ker je večkrat prekršil dogovorjeni rok za odplačilo dolga, je samuraj izvlekel meč, da ga ubije. Trgovec, ki se je pomiril s svojo usodo, je samuraja pogledal v oči, se priklonil in mirno rekel: “Lahko me ubijete, toda preden to storite, morate vedeti, da ko jeza narašča, moder človek ne dviguje rok. “

Samuraju se je trgovčev nasvet zdel iskren in poučen, zato je meč znova pospravil v nožnico in se odločil, da mu bo tudi tokrat odpustil. Dogovorila sta se za nov rok, nato pa šla vsak svojo pot. Samuraj je nekaj dni potoval v svojo domačo vas. Ko je končno prispel, se je že spustila temna noč. Ko je vstopil v hišo, je zagledal dve človeški figuri, ki sta spali v postelji v temni sobi. Takoj je spoznal, da je ena od njiju njegova žena, za drugo pa ni vedel, kdo bi lahko bil. V naslednjem hipu je pomislil, da gre morda za moškega, in takoj izvlekel meč.

In ravno ko ga je želel zavihteti, je v mislih zaslišal trgovčev nasvet. Spustil je meč, pristopil in hitro strgal odejo. Bil je presenečen, ko je v drugi osebi prepoznal svojo mater. Pozneje je izvedel, da je snahi prišla delati družbo, ker je bilo na tem območju veliko roparjev. Da ne bi opazili, da samuraja ni doma, je prespala pri njej. Ko se je zavedel, da se je zahvaljujoč trgovčevim besedam pravkar izognil tragediji, se je takoj obrnil in zapustil hišo. Odpravil se je nazaj tja, od koder je pravkar prišel.