Zgodba o denarju in kolektivni zavesti

Vsi se zavedamo, da je denar zelo priročen menjalni pripomoček. Po drugi strani pa se zavedamo tudi tega, da če denarju zaradi nekega strahu ali česa podobnega začnemo pripisovati preveliko pomembnost, da se lahko kaj hitro znajdemo do pasu v dreku. To velja tako za vsakega posameznika, kot tudi za človeštvo kot celoto.

Ljudje konstantno širimo svojo zavest, zato je za pričakovati, da se bo hkrati z njo spreminjal tudi naš pogled na denar. Bi kakšno novo spoznanje o naši zavesti znalo ta pogled nekoč celo občutno spremeniti? Kako bi na primer izgledalo, če bi našemu pogledu na denar dodali spoznanje, da smo vsi ljudje med seboj povezani?

Podzavest – ledena gora ali otočje

Pred kakimi stotimi leti sta se najbolj prepoznavna svetovna psihologa spraševala, ali je človeška podzavest bolj podobna delu ledene gore, kateri je pod vodo, ali pa morda otočju, katero je pod vodo tudi povezano med sabo v kolektivno podzavest. Odgovor na to vprašanje lahko poiščemo v naključnih dogodkih iz našega vsakdanjega življenja:

OGLAS

V petek popoldne zazvoni telefon. Že vemo kdo je. Prijatelja zanima, kako bi preživeli preostanek dneva. Tokrat ima celo zanimivo idejo.

“Sem te ravno hotel poklicati,” mu rečemo potem, ko ga pozdravimo.

Zaradi obilice podobnih primerov, kjer se ljudje intuitivno med seboj čutimo, je pravilna torej Jungova teorija o otočju. V “podzavesti” smo vsi med sabo povezani.

“Verjamem. Nič nenavadnega, ko pa smo vsi eno,” nam odgovori prijatelj, rahlo v smehu. Kaj je tu njemu smešno, ne vemo. “Poslušaj, v mestu imajo predavanje Kako zaslužiti milijon evrov. Jaz grem, greš zraven?” nas nato povabi.

Glede na to, da bi nam milijon evrov vsekakor prišel prav, se hitro odločimo, da se predavanja udeležimo tudi mi. Pred predavanjem pa skočimo še v trgovino.

Vpliv kolektivne zavesti na naše življenje in denarnico

Stanje kolektivne podzavesti (enosti) usmerja naša dejanja, naše življenje. Kar pomeni, da bomo nek izdelek morda kupili zato, ker nekdo na drugem otoku močno verjame, da ga bomo kupili. Mogoče pa močno verjame, da ga potrebujemo. Mi pa na svojem otoku to energijo potem zaznamo in nanjo reagiramo. 

Ta princip je včasih izpeljan iz dobronamerne želje tistega, ki je nek produkt naredil, vse prevečkrat pa je v ozadju zgolj močna želja neke osebe po zaslužku. Obstajajo pa tudi drugačni razlogi…

V trgovini nas neka nevidna sila iz podzavesti prepriča, da kupimo tudi tiste bonbone. “Ah, tako ali tako ne bom mogel celo življenje brez zobozdravnika,” si mislimo.

Zobozdravnikova želja imeti čimveč prihodkov bo povzročila, da bomo imeli ostali večjo željo po poseganju po napačni hrani. Tudi če nam jo bo nekdo stokrat odsvetoval. Sploh nam ni treba vedeti, katera hrana je napačna, ker jo bomo podzavestno našli in se slej kot prej znašli pri zobozdravniku. Zobozdravnik nas bo sicer učil, kako skrbeti za zobe, globoko v sebi bo pa seveda upal, da se to ne bo zgodilo, da ne bo izgubil prihodkov. Sprva je bila njegova izbira poklica dobronamerna, ker je ljudem želel zgolj pomagati, nato pa je od njihovih težav postal bolj ali manj finančno odvisen.

Aura izdelkov

To pot v trgovini se ustavimo še pri gospodinjskih aparatih, ker potrebujemo nov blender. Stari nam je crknil, ravno, ko mu je garancija potekla. Ko si ogledujemo nove blenderje, nas neka nevidna sila iz naše podzavesti odvrne od nakupa cenejšega in priročnejšega blenderja. Ta nevidna sila je vsekakor lahko nezaupanje produktnega menedžerja v svoj izdelek. Medtem ko ima drugi, ta dražji, okoli sebe tisto pravo ‘bestbuy’ auro, zaradi katere ga tudi kupimo.

Na predavanje pridemo malce pred začetkom. Prijatelj nas že nestrpno pričakuje. Opazimo ga, kako se v svojem stolu igra z novim telefonom. Kupil si je tisto vrsto telefona, zaradi katere sedaj v njegovi auri opazimo, da je sam zase prepričan, da ima višji družbeni status, kot ostali. Zanj pa je odštel goro denarja. Morda ga tudi zaradi tega želi sedaj zaslužiti milijon.

Prioriteta finančnega uspeha

Že takoj na začetku predavanja nam postane jasno, da nam predava še eden od tistih ljudi, ki enačijo kup denarja na banki z uspehom in kateri zaradi tega ne zna razpoznati tistih pravih življenjskih uspehov, kateri nam poleg financ prinesejo tudi srečo.

Miselnost, da je uspešen človek tisti, ki je zaslužil veliko denarja, se je že preveč vkopala v našo podzavest. Skladno s tem nam tudi ta predavatelj daje sedaj občutek, kot da nam mora biti finančni uspeh prva prioriteta. V resnici pa je milijon evrov na bančnem računu največkrat le spontana posledica kakšnega izmed naših osebnih uspehov, posledica sreče v nas. Posledica našega prispevka družbi. Sicer obstajajo kakšne bližnjice do polnega bančnega računa, ki pa nam sreče ne prinesejo.

Kje v vesolju ima denar svoje mesto

Ker denar lahko zamenjamo za hrano, izdelek, se denarja drži fizična energija. Z denarjem si lahko privoščimo tudi na primer masažo, torej fizično dejanje. Seveda pa z denarjem ne moremo kupiti maserjeve topline ali ljubezni.

Fizična energija sovpada s fizično dimenzijo, našo prvo, fizično čakro, katera je najbolj oddaljena čakra od izvora/stvarnika/ljubezni. Druga po vrsti je sakralna čakra, skozi katero teče ljubezen do naših bližnjih, tudi na primer maserjeva ljubezen. Ker te energije ne moremo kar kupiti, denar torej odpove že na drugi dimenziji, medtem ko naj bi bilo vseh dimenzij v našem vesolju dvanajst ali trinajst.

Ni je torej bolj površne medsebojne interakcije, kot pa je interakcija z zgolj denarno kompenzacijo.

Blokade pri pridobivanju denarja

Če se nam zdi, da je naš prispevek k družbi znaten, naše denarno poplačilo pa se temu ne more primerjati, potem nam pot denarja v našo realnost očitno nekaj blokira.

Ustvarjalna pot do denarja, kateri se nahaja na fizični dimenziji, se enako kot za vse fizične stvari, začne v višjih dimenzijah. Z vizualizacijo izobilja izberemo primerno prihodnost, z izbiro primernih besed in resnic pa jo nato prizemljimo.

Če pa bomo na primer govorili/slišali, da je denar izvor zla, bomo s tem definitivno prekinili našo ustvarjalno pot do denarja. Če bomo govorili, da ljudje ne cenijo naše delo, bomo s tem to vizijo/prihodnost samo še bolj vkopali. Če bomo govorili, da imamo vedno komaj za čez mesec, bomo takšno prihodnost tudi ustvarili.

Lahko pa imamo z denarjem povezana tudi kakšna negativna čustva (strah, sram, krivdo), ki nam blokirajo občutek denarja v naši prihodnosti/duhu.

Denar je posledica ustvarjalnega procesa in ne obratno

Ker je za ustvarjanje potrebna vizualizacija, katera posledično ustvari energijo, z denarjem samim ne moremo ustvariti nič. Lahko le plačamo nekoga, da naredi nekaj, kar smo mi vizualizirali. Če pa mislimo, da bomo z denarjem avtomatsko spodbudili tudi vizijo in energijo, se motimo. Denar sam nima ustvarjalne energije. Kar pomeni, da denar torej ne more delati za nas.

Na enak način zgolj z denarjem tudi ne moremo ustvariti pristnega navdušenja, ki bi ga ljudje začutili globoko v njihovem bitju. Lahko sicer najamemo strokovnjaka za marketing, kateri pa bo ustvarjal zgolj navidezno navdušenje oziroma hype. Pravo navdušenje pa bo ustvaril le tisti, ki je s srcem pri stvari. Do tega pa zagotovo ni prišel zgolj zato, ker ga je nekdo plačal. Idealno je seveda, da naš strokovnjak za marketing srčno verjame v naš izdelek.

Prodajanje resnice

Resnično je vse, kar je ustvarjeno iz srca. Stvar, situacija, dejstvo/resnica. Ker je ustvarjeno iz srca, ima energijo, katero čutimo. Resnica nas zato vedno poživi, navduši. Naš ego pa vemo, da tej energiji vedno nasprotuje. Ego nasprotuje stvarniku/ljubezni in njegova želja je, da ga/jo odstrani iz obtoka. Ego zato vse kar je žmohtnega/resničnega/srčnega, spremeni v skrivnost, katero želi obdržati znotraj čim manjšega kroga ljudi. Bolj žmohtna, kot je stvar, večjo skrivnost naredi ego iz nje.

Če pa že, pa bi ego rad ob pravem trenutku veličastno predstaviti resnico še komu, da bi bil lahko ponosen. In po možnosti s tem tudi kaj zaslužil. Gotovo smo že prav vsi kdaj našli kakšno res dobro stvar in se nato hoteli z njo pohvaliti v upanju, da je ostali še niso odkrili. Ta ideja je delo našega ega.

Sredi našega predavanja nam tako, poleg vseh suhoparnih idej, predavatelj vseeno preda nekaj duhovnih resnic, zaradi katerih pa imamo občutek, da je naša duša sedaj pa le bogatejša, bolj živa: “Vau, pa res!” si mislimo. “Kako samoumevno! Kako čudno, da sami tega prej sploh nismo opazili,” se sprašujemo.

Naša medsebojna podzavestna povezava v tem primeru izgleda takole: Na eni strani nekateri skrivamo resnico zavoljo zaslužka, na drugi strani pa zaradi tega potem drugi ne opazimo resnice, pa tudi če je direktno pred našimi očmi.

Finančna neodvisnost za vse?

Predavatelj na koncu ekstatično zaključi svoj nastop z idejo, da je njegova metoda tako preprosta, da bi se jo prav vsak na tem svetu lahko naučil. In z njo dosegel finančno neodvisnost.

Nam se pa ob teh besedah nekaj ne sešteje. “Kako bomo pa mi potem sploh prišli do svojega milijona, če bodo čisto vsi okoli nas tuhtali, kako čimveč našega denarja speljati na njihov račun. To je nemogoče!” si mislimo. Mislimo si tudi: “Kdo pa bo potem v svetu sploh kaj ustvaril, če bomo vsi finančno neodvisni?” Kot se nam je že na začetku zdelo, zaključimo, da je predavatelj pač še eden izmed nezavestnih ljudi in da v to smer, katero on predlaga, vsekakor ne smemo iti.

Ko stopimo ven iz predavanja, slišimo vrvež iz sosednje dvorane. Na tabli pri vhodu je napisano: Predavanje: Kako ustvariti za milijon evrov bogastva. Mislimo si: “Hmm, če bi se te metode naučili vsi na tem svetu, bi bili na koncu res vsi bogati. Vsi bi gotovo imeli za milijon evrov bogastva.” Veselo se nasmehnemo, saj smo s tem potrdili naš sum, da smo bili na napačnem predavanju.

Primerjanje našega bogastva z bogastvom drugih

Z izjemo parih navdušujočih resnic je bilo predavanje precej suhoparno, zato smo postali lačni. Skupaj s prijateljem se zato odločimo, da gremo nekaj pojest.

“Raje si kupim srečko za Loto,” med hojo omenimo prijatelju in mu s tem izkažemo naše nezadovoljstvo nad predavanjem. Na mobitelu tudi dejansko odpremo e-loterijo in kupimo srečko za današnje večerno žrebanje.

Na poti do gostilne srečamo brezdomca, kateremu zavrnemo drobiž. Občutek imamo, da naš prijatelj to nerad počne, pa ga nočemo z našim dejanjem negirati. No pa tudi ta berač je deloval precej obupano, s čimer definitivno ni ustvaril prave energije. Smo se pa ob pogledu nanj takoj počutili bogatejše.

Če se hočemo počutiti bogatega, moramo seveda v ta namen v svoji zavesti ustvariti reveže. In čim večjo razliko med nami in njimi. Vsaj tako se nam zdi na prvi pogled.

Ker kdo je glede na zakon o enosti res pravi berač? Tisti seveda, ki ga je ustvaril v svoji glavi, svoji zavesti/duhu – svojem pravem jazu. Obstaja veliko bogatašev, ki gledajo na svet iz takšnega stališča dualnosti. Vsak izmed njih je torej v svojem duhu tudi berač. Zraven takšne osebe se velikokrat počutimo siromašno. Kar je posledica tega, da ta oseba v svoji zavesti povečuje razliko med njimi in nami, da bi se na podlagi tega počutila še bolj bogato. Med ljudi širi svoj beraški duh. In zaradi tega njenega duha, se bo ta oseba vedno počutila le, da ima premalo. In bo posledično želela imeti vedno več.

Prodajanje hrane

Na stojnici s hrano srečamo še prijateljico, ki nam pove, da je bila na pijači s kolegi, zaradi česar je postala sestradana.

Želja tistih, kateri živijo od prodaje hrane je seveda, da smo vedno vsi lačni. In ti ljudje so del nas samih, zato njihov vpliv čutimo v naši podzavesti.

Človek postane lačen, kadar je negativen. Oziroma kadar se giblje v okolju, kjer ni veliko resničnih stvari, katere bi nas navdušile, poživile. Posredna želja prodajalcev hrane je torej, da se ljudje počutimo čimbolj suhoparno in postajamo lačni. Mi pa potem podzavestno reagiramo na to željo, postajamo negativni, izgubljamo stik z resnico in se sploh ne menimo, če zaradi tega znotraj sebe povzročimo ogromno energijsko luknjo. V bistvu nam je takšen način življenja prišel že v navado.

Po okrepčilu pa ima naša prijateljica namen iti še v savno in nas povabi zraven. Povabilo sprejmemo in se skupaj odpravimo v savno enega izmed bližnjih hotelov.

Osebni razvoj v podjetju

Očiten a prevečkrat spregledan aspekt dela v podjetju je naš osebni razvoj. Večina ljudi vidi delo zgolj kot sredstvo za služenje denarja. Ob delu pa se dejansko osebnostno razvijamo, kar v bistvu pomeni, da širimo svojo zavest.

Naša zavest se dobesedno razvija navzgor skozi dimenzije, kjer dobivamo večji in večji pregled nad dogajanjem okoli sebe. Začnemo na prvi dimenziji kot fizični delavec, nato napredujemo v drugo dimenzijo in začnemo delati kot del skupine. Napredujemo skozi tretjo dimenzijo, kjer začnemo tudi voditi skupino. Na četrti dimenziji prevzamemo kreativno vlogo, na peti pa lahko skrbimo za čim boljšo javno podobo podjetja. Ko se naša zavest dvigne do šeste dimenzije, pa lahko v podjetju prevzamemo vlogo vizionarja. Takrat morda tudi napredujemo na mesto direktorja.

Ta osebni razvoj je odvisen zgolj od izkušenj. Kar pomeni, da delavcu ne moremo ponuditi povišice in od njega pričakovati, da bo sedaj pa kar vodil delovno skupino. Ali pa, da bo na primer postal kar vizionar. To se lahko zgodi samo spontano in z njegovimi lastnimi izkušnjami.

Marsikdo se je že uštel, ko je dobil kakšno znatno finančno injekcijo, zaradi katere je dal nato odpoved. Poln bančni račun je pomotoma enačil z uspehom. Potem pa mu je v življenju nekaj manjkalo. Manjkalo mu je seveda okolje, kjer bi se še naprej osebnostno razvijal. Manjkala mu je verjetno tudi ljubezen, katero je čutil do sodelavcev, ali pa morda pogled na vse zadovoljne obraze strank in poslovnih partnerjev. Pa še kakšen razlog bi se našel.

Kadri za enkratno uporabo

Na vhodu v savno hotela nas pričaka neko dekle. “To je verjetno tisto dekle, ki se zaveda, kako dobra je savna za zdravje,” je naše optimistično razmišljanje. “Tista, ki se je prizadevala, da je hotel poleg bazena odprl še savno, za popolno sprostitev telesa in duha. In sedaj z nasmehom na obrazu na vhodu skrbi za čim boljšo javno podobo hotela.” Še preden dobro pridemo do blagajne, sklepamo, da nas gospodična verjetno že vidi, kako bomo čez nekaj ur kot prenovljeni nasmejani odšli. Ali pač?

Izkaže se namreč, da je bilo tisto dekle tam zgolj zato, da je pobralo naš denar v zameno za neke zapestnice. Delovalo je zelo robotsko, njen nasmeh je bil precej prisiljen. Poleg tega pa je delovalo še precej mlado in brez izkušenj.

“Kdo pa je potem tisti, ki mu je tako mar za zdravje sočloveka, da je odprl to savno?” se sprašujemo. Vendar ne srečamo nikogar, ki bi ustrezal temu opisu. Tudi v duhu ne. Hotel je savno pač odprl, ker je poslovni načrt predvidel dobiček v petih letih po začetni investiciji. Za kar so na upravi sklepali, da si lahko privoščijo. Razmišljali so zgolj na prvi dimenziji. Usedemo se v finsko savno na 90°C, kar pa ne popravi dejstva, da se nam ne bi celoten prostor zdel nekam hladen.

Delo brez srca vodi v izgorelost

Podjetja si velikokrat takole privoščijo “kadre za enkratno uporabo”, ker jim je največji interes na koncu kvartala prikazati pozitiven graf. Ni jim v prvem planu na primer izboljšati kvaliteto življenja v njihovem okolju. Zaposlijo nekoga, za kogar v podjetju nimajo dolgoročne prihodnosti. Takšna oseba zaradi tega seveda ne more biti s srcem pri stvari, ker se dejansko nima vklopit na nobeno energijo. Kdor pa dela brez srca, ta vemo, da izgori.

Včasih se lahko tudi ob pogledu na različne izdelke na prodajnih policah v trgovini vprašamo, če jih je naredil nekdo z veseljem in srcem, ali pa robotsko in brez srca… in je nato izgorel.

Tudi sami sebe lahko spravimo v situacijo, ko zaradi nuje (ali pa prevelike želje) po denarju, delamo nekaj brez srca… in tvegamo izgorelost. Delati karkoli brez srca je tako ali tako brez veze, saj bomo v takšnem primeru naredili lahko zgolj prazne izdelke. Napisali bomo pust članek ali knjigo, posneli plitek film z luknjami v zgodbi, napisali glasbeni komad brez prave melodije ipd.

Ampak, če sem malo sarkastičen, vse to v današnjih časih sploh ni važno, kadar imamo za sabo dober marketing! Zaradi marketinga nam sploh ni več potrebno skrbeti, da naredimo dober izdelek! Ta princip pa deluje ravno zato, ker tudi na drugi strani (za poslušanje in gledanje) ljudje ne uporabljajo srca ampak oči in ušesa. Nekateri gredo nato celo tako daleč, da se na podlagi videnega ali slišanega pretvarjajo, da so navdušeni. 

Lažnive reklame za kompenzacijo praznih izdelkov

V Hollywoodu so se že zdavnaj naučili, da ni važno, kako dober je film, ker vseeno lahko z njim veliko zaslužijo, v kolikor ga dobro spromovirajo. In jim zaradi tega sploh ni več mar, da bi zgodbo do konca izpilili, preden se spravijo k snemanju. Preden pa mi to ugotovimo, pa je ponavadi že prepozno – takrat smo že kupili vstopnico. S produkcijo hitijo, da bi čimprej zaslužili, in ker hitijo, delajo brez srca in zaradi tega brez vizije in brez prave energije.

Reklame po TV nam tudi dobesedno lažejo. In to brez sramu. Ko na polici v trgovini izbiramo med deodoranti, zato jasno izberemo tistega, zaradi katerega nas bosta kar takoj objeli dve dekleti. Jap, marketing nas je dobesedno prepričal, da smrdimo. In da si moramo na primer nujno “razmastiti” lase in tako našo naravno zaščito las zamenjati z neko umetno iz trgovine.

Ne zaupajmo jim več. V teh dveh zadnjih primerih namreč naša kolektivna podzavest deluje takole: Kadar smo sami za sebe prepričani, da smrdimo, takrat bomo to informacijo hranili v naši podzavesti (auri), in posledično bodo vsi okoli nas to zavonjali. Če si pa tega sami zase ne mislimo, pa ne bodo. Gel za tuširanje nam tako deluje kot dovoljenje samemu sebi, da ne razmišljamo o tem, da smrdimo. Kar seveda lahko naredimo tudi brez tega “dovoljenja”.

Izkoriščeni prostor

Ker smo prvi prišli ven iz savne, počakamo prijatelja in prijateljico v avli hotela. Usedemo se na enega izmed stolov pri kraju, kjer pa imamo čuden občutek, da nas nekdo opazuje. Ne mine minuta, ko se od nekje prikaže natakar: “Boste kaj naročili?” nas vpraša, mi pa se z nekaj občutka krivde opravičimo in rečemo, da ne. Vodstvo hotela je seveda želelo izkoristiti ves prostor, zato je v avlo dodalo tudi bar.

Kadar zaidemo v kakšno večje mesto, zaradi tega principa o izkoriščenosti prostora že točno vemo, kaj bomo našli v pritličjih popolnoma vseh stavb: trgovino, gostilno ali pa blagajno z vstopnicami.

Ideja, da mora biti ves prostor ‘izkoriščen’ se vse prevečkrat prekriva z idejo, da mora ves prostor prinašati nek prihodek. Kaj pa če bi poskusili to idejo obrniti na glavo? Kaj bi se torej zgodilo v primeru, da bi ljudje skupaj zbrali nekaj denarja in sredi glavnega mesta zgradili nek nebotičnik, ki ne bi bil v lasti nikogar in bi šel lahko vsak neobremenjeno gor, si pripravil piknik in opazoval mesto pod sabo? Družno bi zgradili nebotičnik, katerega ideja pa ne bi bila prinašati denar. To bi bilo gotovo zanimivo. Le kaj bi se zgodilo z njim?

Napihnjena percepcija vrednosti (diamantov)

Ko se prijateljica vrne iz garderobe, v rokah drži ogrlico z nekaj kristali, katero si nadene ponovno okoli vratu.

“Lepa ogrlica,” jo pohvalimo. “Izgleda, kot da bi bila diamantna,” dodamo.

“Hvala. Ja ampak ni,” nam osramočeno odvrne prijateljica. Občutek dobimo, kot da bi nas prevarala in tudi ona se tega zaveda. Presneto, kako lahko nekaj svetlečih kamenčkov tako močno vpliva na naša čustva? Kaj hudiča se tu dogaja?

Največji diamantni mogotec je po zadnjih podatkih vreden okoli 40 milijard dolarjev. Le kako je prišel do te številke, če ne tako, da je prodajal nekaj mnogo dražje, kot je vredno? Očitno tudi ni investiral 39 milijard za izkop in plače delavcev. Torej si je njihovo “neprecenljivo” vrednost moral nekdo kratko malo kar izmisliti. “Ja ampak diamanti so redki, zato so tako dragi,” bo rekel nekdo. Očitno le niso tako redki, če jih je tale prodal za 40 milijard!

Če bi v tem trenutku predlagali, naj se cena diamantov zniža na toliko, kot so dejansko vredni, torej na skoraj 0$ (nihče jih pač ne potrebuje), bi se moški takoj uprl. Rekel bi: “Ne! Nekoč sem ženi res želel kupiti diamant za 1000€ in ji s tem pokazati, da jo imam res rad. Kako naj ji potem pokažem svojo ljubezen, če pa diamant ne bo nič vreden?” Žena bi se tudi uprla. Mislila bi si: “Ne! Nekoč mi bo moj mož kupil diamant in mi s tem pokazal, da me ima res rad. Zatorej diamantom ne sme upasti cena.”

Od kje nam te ideje?

Dejstvo je, da ideja, da bo moški ženski kupil diamant, sploh ni naša. Ampak je posledica skrbno pripravljene propagande v filmih, s taisto zgodbo in seveda srečnim koncem. In zapečatena z akcijskimi filmi o tihotapljenju dragocenih diamantov in gangsterskimi filmi, kjer glavni igralec loči izkopani diamant od umetnega zgolj z enim ogledom pod lupo. In lažnega zaničljivo vrže proč. In sedaj se ta ideja zadržuje v naši podzavesti, zaradi katere je naš pogled na svet precej izkrivljen.

Namesto, da bi kupili ženi diamant in ji s tem pokazali, da jo imamo radi, je torej boljša ideja … da jo imamo neposredno radi!

(Ne)srečni dobitnik

Ko doma pogledamo na stran naše e-loterije, opazimo, da se jim v sistemu očitno skriva nek bug. Stran z našo izbrano kombinacijo izgleda namreč na las podobno tisti, kjer je napisana zmagovalna kombinacija. Občutek imamo, da nam je morda telefon zmrznil in se druga stran ni pravilno naložila ali pa kaj podobnega. Ko pa še kake desetkrat preverimo, če prav vidimo, pa nam postane jasno, da smo zadeli milijon evrov!

Obstajata dva tipa zmagovalcev na loteriji. Takšni, ki to novico obdržijo zase in dajo v službi takoj odpoved in takšni kot mi, ki v naši službi to povemo vsem. Vendar pa potem vsi ostali sodelavci od nas pričakujejo, da bomo dali odpoved. Da je prišel čas za slovo. Obnašajo se, kot da dejstvo, da smo v službi tudi zato, ker imamo radi sodelavce, naše stranke in ker nam delo daje dober občutek, ker lahko prispevamo k naši družbi in ob tem osebnostno rastemo… nima popolnoma nobene vrednosti.

Doma pa tudi nočemo govoriti o naši ljubezni do sodelavcev in strank, ker bi morali zaradi tega morda spati na kavču. Zato naposled le damo odpoved. Potem pa kmalu ne vemo več, kam bi sami s sabo. Razmišljamo, da v službi tako ali tako ne bi bilo več enako, ker bi nas  vsi smatrali za privilegirane. Sicer se nam začenja dozdevati, da nas tudi naši prijatelji po novem tako doživljajo.

Glamurozne reklame o tem, da zadetek na loteriji pomeni “srečo”, so seveda popolnoma zlagane. Vprašamo se lahko, zakaj nam prodajajo takšne lažne reklame? Ja ker želijo nekaj zaslužiti, menda.

Denar ne dela za nas

Čez nekaj dni prijatelju omenimo, da ne vemo, kam z vsem tem denarjem. Prepriča nas, da ga investiramo. Da bo “denar delal za nas”. Kar pa vemo, da ne drži.

Potem, ko dober delež naše premije res investiramo v eno izmed potencialnih podjetij, s katerim v duhu nimam sicer popolnoma nič, pa našo investicijo kar takoj odmislimo. Tako ali tako nimamo pojma o tem, kaj tam počnejo, vizionar pa z našimi bornimi delavnimi izkušnjami tudi še nismo postali (smo prehitro dali odpoved), da bi zaposlenim v tem podjetju na tak način kaj doprinesli.

Ker smo delni lastnik podjetja, kateri ni z mislimi/vizijami pri stvari, bo v podjetju zaradi tega primanjkovalo tega dela ustvarjalne energije. Zaposleni ne bodo imeli pravega občutka, da ima njihovo prizadevanje kakšen dolgoročni cilj, kar jih bo posredno bremenilo. V podzavesti bodo čutili, da nekaterim njihovim lastnikom sploh ni mar zanje. Posledično seveda uspeh tega podjetja ne bo takšen, kot bi lahko bil. Če pa nam na koncu vseeno uspe odnesti kaj denarja iz te naše investicije, pa je bolje da se zavedamo, da smo to podjetje dobesedno izkoristili.

Vgrajena pokvarljivost in postopno vpeljevanje izboljšav

Vsem nam je že znano, da podjetja v svoje izdelke načrtno vdelujejo napake, da bodo izdelki crknili in bo potrebno kupit nove. Tak pristop k izdelavi je postal že skoraj nuja, ker gre lahko v nasprotnem primeru podjetje naravnost v stečaj. Ker takšnih situacij nočemo, si zatiskamo oči in se strinjamo s tem “potrošnim sistemom”. Naša oblačila so tako dobra zgolj za nekaj pranj, naš računalnik se nekega dne kar na lepem upočasni, pralni stroj pa crkne takoj po poteku garancije.

Druga težava našega trenutnega sistema pa je postopno vpeljevanje izboljšav. Čeprav imajo podjetja razvite že tehnologije, neprimerljivo boljše od trenutnih, je v njihovem interesu postopno vpeljevanje le teh v obtok, zavoljo konstantnih prihodkov. Zaradi takšnega pristopa človeštvo v tem trenutku že močno zaostaja za svojim lastnim razvojem. Dejstvo je na primer, da so v ameriških vojaških programih uporabljali tehnologijo tabličnih računalnikov že vsaj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Razlogi za univerzalni temeljni dohodek

Ugotovili smo torej, da je veliko ljudi odvisnih od denarja na način, kateri za človeštvo še zdaleč ni optimalen. Te ljudi vsekakor potrebujemo na svojih pozicijah, definitivno pa si ne želimo, da zaradi svoje odvisnosti od prihodka, v kolektivno podzavest projicirajo napačne misli in vizije.

Če bi se zaradi tega razloga nekoč odločili za UTD, bi ga morali vsekakor najprej nameniti tistim, kateri si zaradi njihovega preživetja želijo, da gre cel svet ali pa na primer zdravje ljudi, k vragu. Torej zdravnikom, farmacevtom, izdelovalcem zdravil, vojakom in nenazadnje tudi kakšnim novinarjem.

Nato pa bi ga namenili delavcem v tehnološki industriji, da se jim ne bi bilo treba zanašati na prodajo naprav, ki bodo crknile. Oziroma na omenjeno postopno vpeljevanje izboljšav.

Morda bi nato nadaljevali s podjetji, katera živijo od prodaje energije. Tudi zato, ker ta podjetja v strahu pred izgubo prihodkov odkupujejo vse ostale patente iz področja pridobivanja alternativne energije. In jih pospravljajo “na police”.

Itd.

Bujna domišljija

Zakaj torej živimo tako kot živimo? Kot smo ugotovili, živimo tako, ker je imel nekdo zelo močno željo, da živimo tako. In ta nekdo ni imel ravno bujne domišljije. Imel je samo zelo močno željo, da bi zaslužil. Izpeljano morda iz pohlepa, strahu da mu bo zmanjkalo denarja ali pa morda strahu, da bo njegov sosed zaslužil več od njega. Če pa kdo nima bujne domišljije, pa je to vsekakor strah.

Ker smo vsi med sabo povezani, ta strah lahko vsak od nas zazna v svoji podzavesti.

Recimo temu strahu, da je bilo dovolj. Da je čas za lepše stvari.

US