Krishna Gothami je rodila sina, ki pa je kmalu umrl. Obupana je tavala z njegovim truplom v naročju in ga ni hotela prepustiti zemlji, saj je upala, da ga bo nekdo lahko oživel. Tako je prišla do Bude in ga prosila, naj oživi sina.
Buda je dejal, da to lahko stori, če mu bo Krishna Gothami prinesla eno samo gorčično zrno iz hiše, v kateri ni nikoli nihče umrl. Nesrečna mati je obiskovala hiše, vendar ni mogla najti ene same, v kateri ni še nihče spoznal smrti.
Utrujena se je usedla na hribček nad mestom, da se malo odpočije, in pod seboj zagledala luči v hišah. Sprva je bila svetloba močna, kakor pa je čas mineval in je bila noč vedno globlja, so tudi luči vse bolj slabele, dokler niso na koncu povsem ugasnile.
V tem trenutku je pomislila, kako podobno je človeško življenje tem lučem; tako kot luči se tudi življenje utrne, zasije in nato postopoma slabi, vse dokler naposled popolnoma ne ugasne.
“Kako sebična sem bila v svoji bolečini! Smrt ni samo moja bolečina, temveč bolečina celotnega človeštva. Nisem samo jaz tista, ki jo prenašam. V tej dolini solza mora obstajati pot k nesmrtnosti, ki nam bo omogočila, da se tega zavemo, ter mene in vse ostale ljudi rešila sebičnosti, ki obstaja v bolečini. Ta sebičnost lahko izgine, le če ima bolečina smisel.”
Tako si je rekla, pokopala svojega sina in se vrnila k Budi.
“Nisem našla hiše, v kateri ni smrti,” je dejala “zato pa sem našla vprašanje in sledila ti bom, dokler ne najdem odgovora.”
Nato je Buda rekel:
“Življenje smrtnika na zemlji je prežeto z bolečino. Ni načina, da bi se tisti, ki se je rodil, izognil smrti; mora se postarati, po starosti pa pride neizbežna smrt. Takšna je narava vseh zemeljskih stvari. Tako kot zrel sadež pade s krošnje in umre, tudi smrtniki od trenutka svojega rojstva začenjajo umirati. Poslednji trenutek te ugasnitve se imenuje smrt – smrt, ki ima vse v svoji oblasti.
Tisti, ki v strahu pred smrtjo umrejo in zapustijo življenje, ne morejo narediti ničesar za tiste, ki ostajajo, in prav tako tisti, ki ostajajo, ne morejo storiti ničesar za tiste, ki odhajajo. Oče ne more rešiti sina tako kot tudi člani družine ne morejo rešiti očeta, pa če so še tako navezani nanj.
In medtem, ko tisti ki ostajajo in v svojem obupu in bridkosti jočejo in žalujejo, tisti pa, ki odhajajo, dočakajo svojo smrt s strahom, obstaja Narava, ki vsem govori, da so nevedneži. Ta celoten svet ječi v agoniji smrti, nad ruševinami življenja. Modrec, ki ga opazuje, zato ne bo obupaval, niti ne bo žaloval, kajti on pozna Zakon Narave.
Navaden človek ima neko vizijo o trajanju lastnega življenja in o trajanju življenja drugih ljudi. Ta vizija pa se bistveno razlikuje od pravega stanja stvari. In ko se človek prepriča, da je njegova vizija napačna, tedaj se ga polasti obup in joče nad samim seboj, kajti njegovo razočaranje je neizmerno.
Vendar je takšno razočaranje zaradi neresnic in iluzij o lastnem življenju potrebno, ker predstavlja začetek poti k iskanju resnice. To je zakon Narave. Miru duše ne dosežemo z jokom in obupom − s tem le okrepimo kali bolečine v duši in telesu. Te stvari človeku jemljejo pogum, ga izčrpajo, izžamejo in porušijo njegovo ravnotežje, in tako le še pospešijo tisto, česar se najbolj boji.
Človek umre prej ali slej, njegova nadaljnja usoda po smrti pa je odvisna od njegovih del tekom življenja. Če je jokal pred smrtjo, bo jokal tudi po njej.
Ne glede na to, ali bo živel 50, 100 ali 150 let, se mora človek v polnosti zavedati, da njegov poslednji konec bo in mora biti prenehanje življenja. Mora umreti, mora oditi nekam drugam in zapustiti vse svoje bližnje na tem svetu. Ni razloga za obup in prepuščanje bolečini zaradi nečesa, kar je nujnost in kar se dogaja vsakomur, zaradi nečesa, kar je preprosto nespremenljivo. S tem absolutno ničesar ne spremenimo. Zato moramo iskati mir in odgovor, kajti Narava vselej varuje svoje otroke, otroci pa morajo ljubiti svojo mater in ji verjeti.
Tisti torej, ki išče mir, mora iz svojih ran iztrgati puščice ogorčenja, brezupa, slabosti in tarnanja, zaradi katerih krvavi in se vedno hitreje približuje smrti.
Tisti, ki uspe iztrgati puščice iz svojih lastnih ran in ki mu uspe te rane ublažiti in zaceliti, bo dosegel mir duše.
Tisti pa, ki uspe premagati eno samo bolečino, bo odrešen vseh bolečin in blagoslovljen.”
