Opazovanje komunikacije po facebooku (televizije že zelo dolgo pri nas doma ni več) o grozljivih napadih, ki jih »sile zla« vsiljujejo v našo resničnost (ne glede na korenine, vero, barvo kože), daje nevtralnemu umu močno čutiti, da smo tako kot mnogokrat povsem razdeljeni. Delitev uma na dobro in zlo, na moje in tvoje, na imeti prav in imeti narobe, je pravzaprav najmočnejše orožje, ki ga ima ego za destrukcijo in napad. Kajti umirjen, scentriran um, ki ne sodi na prvi impulz in dovoli položaju dovolj kritičnega zavedanja, ne pušča prostora manipulaciji uma (strupene misli) ter telesa (negativni stres). Oplemeniten, zrel um v ospredje namesto želje, da imamo prav, ali vzgiba, da se med seboj brutalno žalimo in se drug nad drugega spravljamo v želji, da bi imel naš notranji Kritik prav, v ospredje postavlja realne možnosti za grožnjo, hvaležnost za to, kar imamo, složnost, naraven vzgib k povezovanju, ko smo ogroženi, in v večini reakcije Ljubezni.
Ampak ta presneti Prav, ki nas dela tako izjemno vodljive in Ranljive. Ta presneti ego, ki dobi svojo hrano in polno legitimno pravico za razmah, ko se vzpostavijo razmere »katastrofičnosti«. Takrat se naše neizživeto bolečinsko jedro, ki izhaja iz naših osebnih frustracij, polno izrazi, kriči in napada. Le da ima na koncu svoj prav. Sprašujem se, ali nismo s svojo močjo zavedanja sedaj le na potezi, da …odrastemo. Da rečemo bobu bob in se izrečemo s tem, da ne bomo nikomur dovolili, da fizično v agresiji prestopa naše meje, da bomo jasno poskrbeli najprej za svojo varnost, ki pa ne izhaja le iz zunanje ograditve in potrebe po fizični varnosti, ampak tudi pogledali vase in se z njo soočali.
Sedaj je čas velikih premikov. Sedaj je čas, da pokažemo svoje sočutje v smislu zdrave kmečke logike in prisluhnemo intuiciji, ne pa medijem. Kako nemočni so mediji v vsej tej kalvariji, jasno pokaže le bežen vpogled v poročanje. Če eden goreče poroča o tem, da so problem muslimani, bo drugi z enakim prepričanjem s prstom kazal na kapitaliste in tretji morda menil, da so za vse krivi Rusi. Komu verjeti? Kako sploh izbirate, komu verjamete? Ker so tako rekli starši, sosed, medij, ki mu zaupamo? Na podlagi česa? Intuicije? Ali veste, kaj to sploh je? Dejstev? Ste bili prisotni, da veste, da je reees tako? In kako nam vse to razglabljanje in iskanje Krivca lahko pomaga? Se resnično lahko nadejamo, da bomo z vso vloženo energijo prišli do rešitve? Se nam naše vsakdanje ukvarjanje s politiko namesto resničnega blagostanja skupnosti kdaj sploh povrne? Morda v obliki čira na želodcu in polni glavi sivih las ter z zmagoslavno iluzijo, da pa le nismo krivi in odgovorni mi, ampak ta presneta vlada, Pokvarjen svet …
Največ, kar lahko sedaj naredimo s tem, je, da si damo priložnost nevtralne pozicije, da nehamo drug drugega izzivati in se s tem šibiti. Razjasnimo si, da AGRESIJA NI O. K., DA BOMO STORILI VSE, KAR JE V NAŠI MOČI, DA SE ZAŠČITIMO, ČE BOMO KDAJ OGROŽENI, in da vlagamo kar največ ustvarjalne energije v to, kar imamo. (Verjemite mi, da vam tudi obisk vedeževalke in njena res 100-odstotna napoved o katastrofi ne bo pomagala, če do te nekoč pride. Prej vas bo takšna napoved, če ji boste verjeli, povsem zamrznila in vam uničila trenutke še pred resničnim pojavom zla. Kakšna škoda Življenja.)
Naj vas pariška tragedija in mnoge, ki se trenutno dogajajo po svetu, vračajo v hvaležnost za to, da živite v prelepi Sloveniji, naj vam odpira srce in celi rane občutka, da smo bili za kar koli prikrajšani, ker smo »majhni«, naj v vas tli Ljubezen in se topijo zamere, ki so povsem nepomembne, ko nas res zadane katastrofa. Ker če bo kadar koli prišlo do najhujšega, vam bo žal vsakega dragocenega trenutka, ki ste ga porabili na facebooku s sproščanjem svojega notranjega nezadovoljstva, namesto da bi tekali svobodni bosi po travi, obiskali končno vse tiste, ki so vam pri srcu, spekli nekaj dobrega za vam ljube osebe, vdihnili vsak vdih in izdih, ki diši po svobodi, in kričali Življenju DA. Cenite, cenite in še enkrat cenite to, kar vam Življenje ponuja, in prenehajte sebe in se tudi med seboj razdvajati. Ker na koncu res ni pomembno, kdo ima prav in kdo ne, ampak kaj smo vmes s svojim Življenjem storili. Smo ga zapravili za dokazovanje svojega prav ali mu dali priložnost, da ga odživimo kot Človek.
