Neka ženska je nekoč sanjala nenavadne sanje. Sanjala je, da se je na glavnem trgu njenega mesta odprla nova, velika, lepa prodajalna. Vstopila je, da bi si ogledala dobrine, ki jih ponuja.
Zaprepadeno je obstala, ko je za prodajnim pultom zagledala samega Boga, ki je pričakoval kupce. »Ti?!« je kriknila žena.
»Kako si lahko Ti, Gospod Bog, v mojem mestecu in to celo v prodajalni?«
»Kako to misliš?« ji je smeje odvrnil Gospod. »Mar nisem jaz povsod? Zakaj ne bi mogel biti v tvojem mestecu in to prav za prodajnim pultom?«
»In kaj prodajaš?« si je drznila vprašati osupla ženska.
»Vse, kar ti srce poželi,« se je glasil odgovor.
Počasi si je ženska opomogla od presenečenja in pomislila: »Ko je že tako, si bom zaželela samo najboljše. Tisto, kar sicer ne morem nabaviti, vsekakor pa ne v drugih prodajalnah.«
Glasno reče: »Rada bi kupila dušni mir, ljubezen, srečo, modrost in osvoboditev od skrbi.« Hitro še doda: »Vendar ne le zase, za vse ljudi na svetu.«
Bog se je nasmehnil. »Mislim, da me nisi dobro razumela, draga moja. Tu se ne prodajajo sadike, le semena.«
Priče mudrosnice, Vesna Krmpotić
