Zgodovina duhovne realnosti

OGLAS

Zgodovina človeštva je včasih zgodovina duhovne realnosti

Na splošno obstajata dva načina razlage zgodovine. Prvi način je nenehno zapisovanje družbenih aktivnosti. Drugi način je zapisovanje dobrih in slabih časov za ljudi. Med dobrimi časi so vladali sposobni vladarji, ljudje so prejeli več pozornosti, dobro so obvladali svoje posle in življenje. To je ustvarjalo dobre rezultate. Med slabimi časi so vladali slabi, neodgovorni vladarji, ki so ustvarili le več problemov in vodili eno skupino ljudi, da bi zatrli drugo skupino. To je prineslo nesrečo za vse.

Dobri časi odsevajo TAO

Tao, filozofija in praksa, ki je najbolj znana po simbolu Tai Chi Tu (harmonija jina in janga), pomeni »Pot«. Pot je sinonim za zgodovino, ko je človeška narava izražala normalnost, harmonijo in ravnovesje. To se zgodi, ko so ljudje sposobni upravljati svoje življenje in družbene odnose z vsemi ljudmi, ki srečajo ta standard. Zato je tao pot dobrih časov, je pot življenja in pot duhovne realnosti.

Mnogo let nazaj, vsaj nekaj milijonov let, so ljudje bili civilizirani, vendar se je njihova civilizacija razlikovala od današnje. Civilizacijo lahko opišemo kot način pridobitve življenjskega stila in njegovega preživljanja. V modernih časih smo zelo tehnološko napredovali, zato se radi pohvalimo, da smo civilizirani in da so bili ljudje, rojeni pred mnogo generacijami, primitivni. Vendar je osnovna oblika civilizacije prebivala tudi v umu starodavnih ljudi, kar mi opišemo kot primitivno. Lahko bi se reklo, da so imeli svojo kulturo. Toda niso bili necivilizirani. Čeprav starodavni ljudje niso imeli istih kulturnih navad in običajev, kot jih imamo danes, so imeli tao, imeli so kulturo celovitega načina življenja, poznali so pot.

OGLAS

Notranja kultura = Duhovna realnost

Lahko se vprašamo: »Kaj je kultura?« Kulturo je komplicirano opisati, saj je postala konceptualizirana in segmentirana. Resnična pot življenja ni tako komplicirana kot zunanja kultura. Notranja ali celovita kultura se pojavi v času, ko ena oseba prizna privilegij druge osebe. Kultura se začne, ko ljudje prično prepoznavati naravne pravice drugih ljudi. V vsakem zgodovinskem času, ko se ta esenca izgubi, potem ni več resnične kulture in tudi ne resnične Poti. V starodavnih časih, ko ni bilo mnogo površinske kulture, je obstajala notranja kultura, ki ni nič drugega kot duhovna esenca. Ta esenca, imenovana tao, je že obstajala, še preden se je rodil prvi modrec.

Kako lahko moderni človek trdi, da starodavni ljudje niso imeli kulture? Čeprav imamo ljudje dandanes mnogo religij, če pogledate v bistvo, boste videli, da je ta religiozna kultura ponarejena. Učenja in obstoj religij je tudi ponarejen. Večina uči le površinsko in zatorej niso resnična esenca kulture. Raje so zunanja kot pa notranja in dejavna znotraj človeškega srca. Ponarejene religije uporabljajo koncept nepremagljivega Boga, da bi ukrotili človeško obnašanje. Vendar to ni bistvo duhovnega učenja in duhovnega poučevanja.

Resnično duhovno učenje prihaja iz duhovne vizije, proizvedene znotraj posameznikovega vrlinskega življenja. To je resnično duhovno učenje.

Še enkrat, o resnični kulturi lahko govorimo, ko oseba, ki je fizično, družbeno ali intelektualno močnejša, prepozna in uveljavi človeške pravice drugi osebi, ki je šibkejša tako ali drugače od nje. Ta oseba prepozna pravice drugih, da živijo, in smatra, da je njihov privilegij in pravica živeti tako, kot živijo močnejši. To je duhovna esenca in resnična kultura, ki označuje duhovno realnost.

Središče družbe ali »TI«

Da bi opisali čas duhovne realnosti, se bomo vrnili v čas predzgodovinske Kitajske in njenih prvotnih vladarjev, ki so jih imenovali »Ti«. Cesarji so bili v tistem času učitelji ali dovršeni ljudje, ki so služili drugim. S tem, ko so poučevali in služili drugim, so si naravno pridobili avtoriteto ali prepoznanje; njihova podpora ali moč nista bili ustvarjeni s silo. Ni bilo ljudi z velikimi ambicijami, da bi ustvarili nekaj, kar ne bo resnično koristilo normalnemu, dobremu življenju.

Izpustili bomo podrobnejši opis tistih vladarjev, ki so živeli v času, za katere še niso našli dovolj znanstvenih dokazov.

Prva avtoriteta predzgodovinske Kitajske je bil Pang Gu, za njim so prišli cesar Neba, cesar Zemlje in cesar Človeštva.

Potem je prišel čas Jui Ren Ssi-ja, ki je odkril ogenj in ga uporabil za pripravo hrane. Za ta prispevek in vrline so ga ljudje naravno prepoznali za cesarja ali »Ti«. »Ti« pomeni središče družbe.

Sledilo je obdobje Ur Tzai Ssi-ja, ki je zgradil gnezdo ali hišo, tako da ljudje niso več živeli v jamah. Med temi časi so se dogajale naravne nesreče in katastrofe, toda ni bilo umetno ustvarjenih težav, recimo vojn. Čeprav je lahko bil zunanji pritisk včasih hujši od notranjega, starodavni ljudje niso potrebovali religije, ki bi umirila njihov um in vedenje. Razvoj religij se je pojavil mnogo kasneje, v zgodnjih časih so ljudje živeli naravno in mirno.

Nato je prišlo novo obdobje, čas znanega Fu Shi-ja, ki je bil uspešen pri razvoju boljših pasemskih živali in superiorni kvaliteti živali. Fu Shi je tudi razvil črtni sistem I-Ching. Med tem obdobjem je starodavna naravna inteligenca dosegla svojo zrelost. Ta inteligenca je bila prva žetev resnične duhovne kulture. Fu Shi je bil naravno izbran za središče družbe. Za njim je prišel Shen Nung, ki je živel od 3218 – 3078 leta pr. n. št. in je vladal 140 let. Shen Nung je začetnik poljedelstva in spada tudi med naravno prepoznane avtoritete oziroma središče družbe. Fu Shijev I-Ching in Shen Nungova študija o zeliščih sta pomembna prispevka h kitajski kulturi. Njuna prispevka človeški družbi sta naravna kot cvetenje rože. Njun dosežek je inspiriran naravno, raje kot umetna človeška kreacija. Njun prispevek je položil močan temelj resničnemu tau – Poti, ki se razlikuje od religioznega ali ljudskega taoizma, ki verjame, da čaščenje prinaša blagoslov v življenje. Ljudski taoizem in prepričanje v čaščenje nesmrtnikov sta se razvila mnogo pozneje.

Potem je družba šla korak dalje in prišel je čas Rumenega cesarja (vladal od 2678 do 2578 pr. n. št.). Rumeni cesar je izumil in oblikoval obleke. To je bil velik korak od oblačenja listja poleti in kožuha pozimi. Obleke je razvil po končanju agresije iz strani devetih kanibalskih plemen. V času zmede in nerazumevanja je Rumeni cesar razvil celotno novo kulturo. Bil je prizadeven učenec; obiskal je mnogo krajev in planine, kjer je zbiral dosežke iz starodavnosti in ustvarjal novo kulturo. Učenja duhovne resnice, ki jih Rumeni cesar zbral od dovršenih posameznikov preteklosti, imajo takšno praktično vrednost, da lahko koristijo ljudem vseh časov in krajev. Ta oblika brezčasnega znanja in metod, je tisto, kar sestavlja učenje duhovne realnosti. Nadaljeval je Fu Shijev prispevek I-chinga, Shen Nungovo knjigo o zeliščih in druge pomembne materiale, medtem ko je ustvarjal prvo medicinsko knjigo, imenovano “Klasika Rumenega cesarja”. Ta knjiga govori o naravnem samozdravljenju in notranji medicini. Rumeni cesar je danes smatran za očeta kitajske kulture.

Potem je prišel čas poplav, ki je trajal skozi vladavino cesarjev Niao-a (od 2357 do 2258 pr. n. št.) in Shuna ( od 2257 do 2208 pr. n. št.). Težave so postajale vse večje. Nikomur ni uspelo zaustaviti poplav. Nato se je pojavila skupina duhovno dovršenih ljudi pod vodstvom Velikega Yu-ja (vladal od 2205 do 2197 pr. n. št.). S pomočjo duhovne moči so postopoma (delo je trajalo več kot 100 let) preusmerili Rumeno reko do morja, tako da ni več poplavljala. Današnja pot ene izmed najdaljših rek na svetu je skupno delo človeka in narave. To izvorno inženirsko delo je bilo izpeljano pred približno 4000 leti s strani teh dovršenih ljudi. Še dandanes zgodovinarji ne morejo pojasniti, kako so lahko izvedli to gromozansko delo brez moderne opreme. Potem, ko je Veliki Yu uredil zadevo, ga je Shun imenoval za cesarja. To je bilo podobno, ko je cesar Niao izbral Shuna zaradi sposobnosti in vrlin. Med temi generacijami se je moč prenašala, ne glede na osebne ali družinske veze, temveč preko naslednikovih vrlin, sposobnosti in družbi dobrih dejanj.

Potem so se počasi prerinili v ospredje ljudje navideznih vrlin in sposobnosti, ki so za vladanje uporabili nova sredstva, na primer nasilje in strah. Med temi temnimi časi v človeški zgodovini se je starodavno znanje prenašalo preko nekaterih posameznikov, da bi zagotovili prenos znanja na prihodnje generacije. Večina starodavnih knjig je nastala zato, da bi koristili ljudem v prihodnosti Ta nova temna leta so predstavljala drastičen izziv za znanja, ki so osvetljevala duhovno realnost. Vsi modreci, od Mo Tzu-ja, Konfucija do Lao Tzu-ja in drugih, so dali učenja, ki so relevantna v tem temnem obdobju. Kljub močnem vplivu teh modrecev so ljudje tistih časov in njihovi potomci počasi postali vse bolj ego-centrični. Obrnili so se stran od učenja in izvorne človeške narave in duhovne kulture. Da bi uveljavili svoje interese, so pričeli pobijati druge oblike življenja. Od takrat naprej še ni bilo daljšega obdobja miru.

Slediti preprosti duhovni realnosti

Duhovni zakon ni zunanji nadzor, temveč je notranja resnica. Ko duhovni zakon uporabimo za učenje, potem postane nežen nasvet. Kršenje svoje notranje resnice, pomeni tudi kršenje naravnega zakona, in kot posledico kršenja naravnega zakona se zavemo, da nas »peče vest«. To je bilo skozi zgodovino že tisočkrat dokazano. To se je zgodilo vsem osvajalcem in agresivnežem v družbi. Biti agresiven ne pomeni, da napredujete zaradi lastnega truda, temveč je izrabljanje drugih ljudi. Takšni ljudje morajo na koncu pasti.

Duhovno realnost dosežemo vsakič, ko smo pri sebi; ko se zavedamo sebe, svojega telesa, misli in življenja okrog sebe. V duhovni realnosti živi vsak, ki svojo duhovno energijo usmeri v nesebično pomoč drugim. Tudi Kristus, Buda in še mnogi drugi manj znani ljudje, niso naredili nič takšnega, česar ne bi mogli tudi navadni ljudje. To so bili ljudje, ki so spoznali duhovno resnico in se po njej ravnali. Ko so hodili po pravi poti, po poti vrlin-tao, so si zagotovili samouresničenje, nebesa ali večno življenje.

Duhovno realnost dosežemo s tem, da ohranjamo svojo naravo, s tem, da ohranjamo normalnost, harmonijo, ravnovesje in to uporabimo tudi za pomoč drugim. To je mistično sporočilo iz duhovne realnosti starodavnih dovršenih ljudi.

Avtorja: Dušan Donko in Bernarda Pavič