Zhuang Zi – Kitajski modrec Taoizma

Zhuang Zi (Chuang Tzu, Chuang Tse, Chuang Chou) (369?-275? pr.n.št.)

Kitajski modrec, filozof in zapisovalec modrosti Taoizma

Po izročilu je Zhuang Zi naslednik Lao Ceja. Zhuang Zi-jevo rojstno ime je bilo Zhou (»Zi« je spoštljiv dodatek k imenu mojstra), klicali so ga tudi Meng Zhuang. Zelo malo je znanega o njegovem življenju. Izročilo pravi, da je bil rojen v mestu Meng v državi Song (danes Shangqiu, Henan). Velja za enega od utemeljiteljev taoizma, hkrati pa zaradi sijajnosti njegovega stila pisanja in globine razmišljanja za največjega pisatelja dinastije Chou. Prvi je izčrpno opisal taoistični pogled na ritem življenja. Taoizem izpusti znanstveno preučevanje narave, da doseže enake intuitivne zaključke samo s pomočjo vpogleda. Tako kot Lao Ce, tudi Zhuang Zi poudarja neopisljivost in neizrekljivost resnice ter pomembnost spontanega delovanja v skladu z naravo, ki mu taoisti pogosto pravijo »nedelovanje«. Priporoča vaje »sedeti in pozabiti« ter »postenje duha«.

Taoistični modrec ničesar ne zavrača in pritegne bitja samo s svojo vrlino; jih spreminja, vpliva nanje, ne da bi se jim kakorkoli vsiljeval. Pušča jim, da sledijo svoji naravni spontanosti. Zhuang Zi se zateka k prispodobam, metaforam in analogijam ter ne pristaja na stroge definicije.

Bil je sodobnik učenega filozofa Hui Shih-a (370-319 pr. n. št.) in je pogosto užival v dialogih z njim, tako da mu je oporekal, in je na ta način izostril svoja razmišljanja. Za razliko od ostalih (konfucijanskih) kitajskih filozofov, ki so se ukvarjali s praktičnimi vidiki vladanja in osebne morale, se je Zhuang Zi ukvarjal z metafizičnim pogledom na bivanje. V svojih pisanjih pogosto s parabolami, anekdotami in protislovji spodkopava in smeši konfucijansko razmišljanje. V razmišljanjih gre tako daleč, da dvomi tudi v osnovo pragmatičnih argumentov v prid aktivnostim za ohranjanje življenja, saj le ti predpostavljajo, da je življenje dobro in smrt slaba. Opozarja na relativnost vsega – dobrote nasproti zlu, lepote nasproti grdoti, realnosti nasproti sanjam in samega življenja nasproti smrti. Knjiga, ki nosi njegovo ime, je sestavljena iz treh delov. Prvega (t.i. Notranja poglavja) pripisujejo njemu, drugega (Mešana poglavja) in tretjega (Zunanja poglavja) pa pripisujejo delno njemu, delno pa njegovim učencem in zapisovalcem njegovih anekdot.

OGLAS

CITATI:

»Onkraj govorjenja in molčanja je doživetje Taa.«

»Vrše so zaradi rib. Če imaš ribe, pozabiš na vrše… Besede so zaradi védenja. Če imaš védenje, pozabiš na besede.«

»Modrec uporablja svoje srce kot ogledalo. Za stvarmi ne hodi, niti jim ne hodi nasproti. Odseva jih, pa jih ne zadržuje. Zato lahko brez ran premaga svet.«

»Če bi besede zadostovale, bi bilo mogoče, da pač ves dan govoriš in Tao izčrpno opišeš. Ker pa besede ne zadostujejo, lahko govoriš ves dan, toda tisto, kar si mogel izčrpno opisati, so še vedno zgolj stvari.«

»Najvišji človek je prost svojega jaza, duhovni človek je prost svojih del, poklicani svetnik je prost imena.«

»Velika modrost daje varnost in osvobaja. Mala modrost je tiranija. Veliki govor je bleščeča krasota, mali govor so zgolj besede.«

»Najsi skušamo Njegovo bit odkriti ali ne, to Njegove resnice niti ne spodbuja, niti ne omejuje.«

»Če se Tao leskeče, to ni Tao. Če skušaš dokazati z besedami, ne dosežeš ničesar… Če je čistost preveč čista, ni prava.«

»Kako naj vem, da tisti, ki sovraži smrt, ni podoben fantiču, ki je kot otrok zapustil dom, potem pa pozabil nanj?«

»Bedaki se imajo za budne in si predrznejo misliti, da vedo, ali so v resnici knezi ali pastirji.«

»Pozabi čas! Pozabi mnenja! Dvigni se v brezmejno! In v brezmejnem bivaj!«

»Kdor zna napraviti za svojo temeljno smer poglavitno življenjsko silo, ta zmore obvarovati svoje telo, celovito oblikovati svoje življenje, storiti bližnjemu dobro in dopolniti število svojih let.«

»Opustil sem vednost čutov in ravnam sedaj le še po vzgibih duha.«

»Od Neba pride, ne od ljudi.«

»Kdor čaka na svoj čas in pričakuje izpolnitve, nad tem radost in žalost nimata več oblasti.«

»Imena vodijo do ljubosumnosti, znanje pa je le orodje prepira.«

»Če nasilno uporabljaš merila ljubezni in dolžnosti nasproti tiranu, potem na ta način prek napak drugega zgolj lastne odlike postavljaš v luč. To pa pomeni le žaliti druge.«

»Lahko je zabrisati svoje sledove; težko pa je hoditi, ne da bi se dotaknil zemlje. Kot odposlanec kakega človeškega gospoda še lahko sežeš po prevari. Nebo pa v svoji službi ne trpi nobene prevare.«

»Razsvetljeni svoje notranje oko in notranje uho uporablja, da prodre v stvari in ne potrebuje razumskega sklepanja.«

»Človek duha je za življenje neuporaben.«

»Vsakdo ve, kako koristno je biti koristen, nihče pa ne ve, kako koristno je biti nekoristen.«

»Z vidika skupnosti so vsa bitja eno. Kdor je dospel tako daleč, ta v svojem spoznanju ni več navezan na posebne čutne vtise prek očesa in ušesa, temveč mu srce pohajkuje tam, kjer življenje skrbi za soglasje stvari.«

»Takih, ki svojih napak ne olepšujejo in priznavajo, da so kazen zaslužili, je malo. Spoznati pa, da je šlo za neizogibno usodo in se s to usodo pomiriti, to pa zmore le nekdo, ki ima duha.«

»Življenje in smrt sta na isti ravni, možno in nemožno sta povezana z isto vrvico.«

»Človeku brez strasti je večni Tao Neba podelil njegovo postavo in s svojimi nagnjenji in odpori ne škoduje svojemu notranjemu bistvu. Vi pa zaposlujete svojega duha s stvarmi, ki so zunaj njega in zaman utrujate svoje žviljenjske sile.«

»Cilj je spoznati delovanje Neba in to, kakšen naj bo do tega odnos človeškega delovanja… Doseči leta, ki so ti usojena, ne pa preminiti na pol poti zgodnje smrti, to je vse spoznanje.«

»S svojim zavestnim dejanjem ne omejujejo smisla in ne poskušajo s svojimi človeškimi silami pomagati Nebu. Takšni so pravi ljudje.«

»Poklicani – če se čuti prisiljenega – célo cesarstvo uniči, ne da bi se odtujil od srca državljanov.«

»Mnogo jih je med znanimi možmi preteklosti slavnih zaradi nesebičnosti, ki pa so se v resnici trudili, da bi prišli nasproti potrebam drugih, ob tem pa zamudili to, česar so bili sami potrebni.«

»Tisto, s čimer se čutite eno, je Eno; tisto, s čimer se ne čutite eno, pa je tudi Eno.«

»Tisto, kar življenje ustvari, se samo ne rodi… Ime mu je Mir-v-sporu. To pomeni, da prek spora doseže popolnost.«

»Kdor zna biti zadovoljen s časom, kolikor mu je odmerjenega, in se vdati v potek stvari, temu radost in bolest ne moreta do živega.«

»Najvišji človek ni suženj svoje slave, ne goji načrtov in se ne ukvarja s posli. Ni čuvar spoznanja. Upošteva najmanjše, pa vendar je neizčrpen in prebiva onstran Jaza. Do poslednjega sprejme, ka mu Nebo dodeljuje, pa vendar ima, kot da ne bi imel ničesar. Ostaja ponižen.«

»Svoji duši pusti pohajkovati onstran čutnosti, svojo silo si zberi v niču, vsem stvarem pusti prosti tok in ne daj glasu lastnim mislim. Tako bo svet v redu.«

»Modri kralji so delovali tako, da so njihova dela izpolnjevala ves svet, pa vendar niso ustvarjali videza, da izhajajo od njih. Obšli so svet, obdarovali vsa bitja, pa ljudje tega niso opazili. Njihovo ime ni bilo izrečeno, pa vendar so storili, da so vsa bitja prišla do notranjega zadoščenja.«