Dolgo časa se znanost ukvarja s tem, kar naj bi bilo življenje. In vsekakor je to, nekaj, kar vznikne. Znanstveniki pravijo, da iz kemičnih procesov. Pa je to predpostavka, ali je to nekaj resničnega, ker, če je nekaj resničnega, potem bi bilo moč iz kamna s kemično reakcijo narediti živo bitje.
Življenje, kot vse znotraj nas samih vznikne. V to smo prepričani, saj lahko vzinkanje opazujemo. Zavedamo se nastanka naših čustev, misli, občutkov. Zavedamo se, ko zjutraj vstanemo. Nekaj novega se prebudi, kar ni več spanec, in sanjanje. In ko gremo zvečer spat, to isto, kar naj se delalo zavedajoče se, ugasne, postane neaktivno.
Kot, da bi pritisnil stikalo.
Nekaj izgine, in nekaj drugega se prebudi v naši zavesti. Ko sanjamo naša zavest doživlja še vedno nekaj, a ne budnega stanja, ki ga doživljamo z odprtimi očmi. In ko globoko spimo, se zavedamo črnine, temno modre ali ničesar posebnega. A ko se prebudimo, se zavedamo, da je tam bil neki vznik nečesa drugega.
Pustimo sedaj od strani teorije zavesti, kako je to rodilo to in je potem bilo ono. Znanstveniki ne morejo vedeti kako to vznikanje izgleda, razen, če jim nekdo da pričevanje o tem, da se je znotraj tega, kar je vzniknilo zgodilo to in to in to.
Ljudje smo torej zavestna bitja, ki se zavedamo vznikanja. A kdo smo mi, če ne vznikanja samo (emergence)? Smo tisti, ki opazuje to vznikanje? Definitivno, saj brez tega, da bi se tega vznikanja zavedali, bi verjetno tudi zniknilo, kot nam kažejo naša pol ali nezavestna ravnanja. Torej gre se za to, koliko smo zavestni vznikanja, ne to koliko smo zavestni stanj, ki so vzniknila nekoč prej, kajti če smo bomo z lahkoto izgubili pregled nad tem, kar se dogaja zdaj.
Vznikanje (emergence po angleško) je nekaj, kar je v naši zavesti zelo pomembna stvar. In da bi sploh lahko imeli zavedanje, je moralo najprej vznikniti zavedanje, in potem zavest, pa čustva, občutki.
V trenutku, ko to pomešamo, se z lahkoto nanašamo a sebe kot na čustva,občutke. In s tem ni čisto nič narobe, a takrat težko razumemo vznikanje na višjem nivoju vznikanja. A vas je že kdo silil ali žele, da bi sprejeli njegovo perspektive, ker kanalizira in tega, kar on kanalizira niste mogli sprejeti, kar ste se zavedali, da katalizira iz čustev, ne iz višjega zavedanja.
Dobro je vedeti, da vse kar izražamo, kanaliziramo. Kanaliziramo iz vznikanja, ki nam je na razpolago kot resnica, ki je za nas resnična. In če se povežemo na čustva, ker so nam ta pomembna, kanaliziramo čustveno resničnost. In ljudje smo pozabili najti to povezavo, ko še mnoge druge.
So čustva pomembna? Vsekakor, a za nivo na katerem jih kanaliziramo.
Kanaliziramo resnico? Vsekakor iz nivoja, ki nam je domač, vsekakor pa ne čiste resnice, saj moramo biti najvišje zavedanje, ne mešanica vsega tega, kar se v njem nahaja.
