“Seveda življenju vedno ne zaupamo. Življenje nas je prizadelo. Lahko je nepredvidljivo, spreminja smeri, ko najmanj pričakujemo, ali si tega želimo. Toda bolj ko zaupamo temu, kar nam življenje dnevno prinaša, bolj se razkriva skrivnost življenja, dokler ne postanemo življenje samo.”
iz knjige Jason Shulmana, Priročnik z navodili Kako živeti prebujeno življenje, str. 20
Največ bolečine v življenju si nanesemo, ko želimo iz negotovosti narediti gotovost. Vsakič, ko to narediš – negotovosti življenja spremeniš v gotovost – je to kot smrt. In zakaj potem to počnemo?
Gotovost in negotovost – nedualni par, ki se stalno prepleta v našem življenju. Kaj pravzaprav je gotovost? Kaj je gotovo v našem življenju in kaj negotovo?
Gotovo je, da smo se rodili, saj smo tukaj. To je gotovost naše preteklosti. Gotovo je, da bomo umrli, saj vse živo enkrat umre. To je edina prava gotovost naše prihodnosti. Takšen je naš svet! Vse vmes je negotovost. Da, življenje je negotovost, velika negotovost polna negotovosti.
Pravzaprav ne vemo niti tega, kam nas bo pripeljal naslednji korak. Seveda ga vseeno naredimo. Delamo jih kar naprej. Toda pri tem radi mislimo, da vemo kam gremo. Mislimo, da to potrebujemo, saj sicer sploh ne bi imelo smisla hoditi. Pa je to res?
Ob rojstvu se znajdemo v svetu polnem neznank. Vse je novo. Zrak, svetloba, dotik, hrana…Naše telo se pravzaprav precej hitro in avtonomno – brez naše volje in zavedanja – prilagaja temu novemu okolju, dokler nismo dovolj močni in veliki, da se v našem življenju pojavi zavedanje.
Okoliščine našega otroštva in odraščanja – naša družina, šola, soseščina, narod, država, rasa, spol – nas postavljajo pred izzive, ki so prav tako neznanka, kot je bil prvi stik s tem svetom ob rojstvu. A nanje se ne moremo odzvati zgolj avtonomno, kot je bilo to na začetku. Naš organizem, cel naš sistem, je zgrajen tako, da hočemo vedeti in razumeti. Hočemo se počutiti dobro, zadovoljno, varno in srečno. Hočemo se počutiti celo.
Nekje na tej poti take trenutke celosti tudi zaznamo in vse prevečkrat se ujamemo v past, ki ji pravim: “Ustavi svet!”
Ustaviti želimo svet. Zamrzniti želimo trenutek, ko smo se dobro počutili, ko smo začutili tisto notranje ugodje, ki nas sprosti, napolni, zadovolji. In tudi, če se ne spominjamo niti enega takega trenutka celosti, naša notranja bit, skrita sila, ki je neločljivi del nas in našega življenja, ve, da to obstaja.
Zmotno začnemo verjeti, da lahko tak trenutek ujamemo v večnost in potem bo vseh naših težav in trpljenja konec. Povedano z drugimi besedami poskušamo iz negotovosti življenja narediti gotovost, iz nepredvidljivega predvidljivost, iz neznanega znano. To počnemo na različne načine. Obiskujemo ljudi, za katere verjamemo, da nam lahko povedo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, poskušamo poustvariti dogodke, ki so nas navdihnili s srečo in zadovoljstvom, na nešteto načinov se borimo proti spremembam. Človeška kreativnost v tem, kako se boriti proti sprememba pa je brezmejna in izjemno bogata.
Življenje je stalno spreminjanje. Življenje je nepredvidljivo, nagajivo, zagonetno.
A resnica je ta, da vsakič, ko poskušamo na kakršen koli način zaustaviti neizogibno spremembo, je kot bi iz negotovosti življenja hoteli narediti gotovost. Vsakič, ko negotovost življenja spreminjamo v gotovost, se srečamo s smrtjo. Življenje zastane, umre. Takrat naša bolečina in trpljenje postaneta nevzdržna. Takrat se nam ustavi življenje, takrat “zbolimo”. Takrat nas skoraj povsem preplavi občutek ločenosti – tiste globoke ločenosti, ki ne pozna celosti – ki se ga niti ne zavedamo in tako se sklene začaran krog borbe za boljši lepši varnejši, “bolj gotov” svet. Začnemo se ozirati k zunanjim akterjem, dejavnikom, ljudem, začnemo posegati po zunanjih dobrinah misleč, da nam bodo le-ti zagotovili gotovo pot v varnost, zadovoljstvo in srečo. Oh, kako zmotno je to!
Bralec ustavi se in se zamisli! Kaj je tisto, kar si ta trenutek zaustavil, kaj je tisto, kar hočeš ta trenutek ujeti v večnost. Ko to najdeš, odpri dlan v katero stiskaš, kar tja ne paše in pusti, da gre. Ko to storiš, bo tvoja dlan prosta, prazna, da vanjo prejmeš nekaj novega.
Dovoli si to!
