Ni važno, kaj si o nas mislijo drugi … pomembno je, kaj si sami mislimo o sebi.
Kadar dvomimo vase, iščemo zunaj sebe delčke, s katerimi bi zapolnili praznino in nadomestili ljubezen, ki je ta hip ne občutimo. Postanemo nemirni in nezadovoljni ter se želimo popravljati in spreminjati v prepričanju, da nismo dovolj dobri. Vržemo se v seminarje, knjige, meditacije … napihnemo se kot balončki, ki se slej ali prej izpraznijo.
V vsakem izmed nas se skriva ranjen in prestrašen otrok, ki čaka, da bi bil brezpogojno ljubljen. Morda nas starši niso znali brezpogojno ljubiti, kakor tudi njih ne njihovi, čeprav so vsi naredili najbolje, kot so zmogli. Nihče nam ni povedal, da smo čudoviti točno taki, kot smo. Zato želimo popravljati in spreminjati drug drugega. In sebe. Namesto da bi se v najtežjih trenutkih podprli z besedami »tu sem, s teboj sem, vse je v redu«. To je tisto, kar iščemo.
Strah in nemir sta glasek našega notranjega otroka, ki nas kliče, da poskrbimo zanj. Da postanemo starš samemu sebi. Da si obljubimo, da si bomo vedno stali ob strani. Tudi če nevede storimo kakšno neumnost, saj ne bo niti prva niti zadnja.
Bolečine, ki jo občuti naš notranji otrok, ne moremo odpraviti z zunanjo metodo. Že sama misel, da je potreben zdravljenja, lahko sproži v njem občutek, da je z njim nekaj narobe, da ni dovolj dober. Vaša neomajna podpora je edini način, ki mu lahko povrne zaupanje v sebe. Ko ga boste brezpogojno sprejeli in ljubili, bo ta otrok deležen resničnega zdravljenja, od vas in ne od zunanjega okolja.
Če bi k vam pritekel objokan otrok, bi ga zavrnili in poslali v kot? Ne, potolažili bi ga. Zakaj potem kritizirate sebe?
Edino zdravilo, ki obstaja, je ljubezen do sebe. Ko resnično objamemo otroka v sebi, nam ta podari mnogo daril in največje med njimi je Veselje do Življenja.
Objem, Estera
(julij 2016)
