Če bi se vsak od nas zazrl v sebe in bil iskren, bi si priznal, da je življenje lepo. Že Roberto Benigni je to vpil v svojem nepozabnem filmu »La vitta e’ Bella«, vendar kaj, ko prehitro mi vsi pozabimo na to dejstvo. Ne, rajši se zapremo v negativen krog obtoževanja, iskanje krivcev izven sebe, radi smo v vlogi žrtve, fajn nam je, ko lahko jamramo.
Kako mislite, da bi lahko presegli takšno negativno, destruktivno razmišljanje in vedenje? Kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se ovedli, kako nam je pravzaprav globalno gledano čisto v redu?
Vem, sedaj vas bo večina skočila pokonci češ, kako je vse okoli nas slabo, politiki se delajo norce iz nas državljanov, gospodarska rast gre še vedno navzdol, brezposelnih je vedno več, plače so več ali manj enake že kar dolgo, kriminala je vedno več itd itd. Ja, zavedam se vseh teh perečih družbenih in političnih problemov. Vendar se sedaj na tej točki dajmo vprašati, kdo sestavlja državo, iz katerih elementov je narejena? Če ne bi bilo državljanov, ne bi bilo države. Enostavno kajne? No ja, tukaj pride zraven še cel kup filozofskih, moralnih in ostalih nadgradenj, a v bistvu smo država kar mi sami. In če smo posledično mi sami kar naprej negativno nastrojeni, nezadovoljni in tečni, kako naj se potem vsi relevantni kazalci obrnejo navzgor, v recimo pozitivno smer?
Kar želim povedati je, da smo mi sami tvorci tega scenarija, v katerem živimo. Če se na mikro nivoju v vsaki družini začnemo vesti eden do drugega v krogu družine ljubeče, nežno, s spoštovanjem in empatijo, potem se ta pozitivna naravnanost lahko prenese tudi na druga področja življenja in v druge življenjske vloge, ki jih igramo tokom našega bivanja.
Tako lahko postanemo z našo odločitvijo bolj nasmejani, veseli in optimistično usmerjeni v krogu naših sodelavcev, na področju poslovnih stikov, na področju medsoseskih odnosov in povsod tam, kjer sami ne moremo obstajati.
To vemo, kajne, da smo ljudje socialna bitja. Po navadi se tako naredi, da če smo sami čemerni, črnogledi in vse znamo samo kritizirati, se nam v življenje prikradejo točno takšni ljudje in potem je krog sklenjen – vsi skupaj se potem pritožujemo, obtožujemo vse okoli nas razen seveda nas samih, krivci za našo nesrečno situacijo so vsi drugi, le mi ne.
Tako je najlažje za tovrstne ljudi, kajti biti iskren do sebe, pogledati si v oči in si v ogledalu reči »veš kaj, pa sej konec koncev pa res ni tako grozno, je mnogo lepih zadev, za katere se bom potrudil / potrudila«, je težko. Vendar verjemite, ko si zmorete priznati zgoraj naveden stavek, ste na dobri poti, da obrnete svojo barko iz predznaka minus v plus.
No, seveda sem sedaj poenostavila vse skupaj. Vem, da imamo vsi med nami vzpone in padce, lepe in težke trenutke, vsi smo obremenjeni s svojimi travmami, dogodki, vzgojo, izkušnjami, a vseeno svetujem, da poskušajmo preseči negativne vzorce. Vse dobro se nam bo slej kot prej povrnilo. Ja, priznam, sliši se nekoliko utopično, a jaz verjamem, da če posameznik izhaja iz takšnega načina razmišljanja, si že v osnovi pripravi temelje za pozitivno izhodišče.
In ko vsi mi počasi preobrnemo našo barko življenja v bolj optimistične vode, ko se začnemo zavedati, da smo sami tisti, ki lahko kar nekaj postorimo za svoje dobro bivanje, bodo k nam pristopili v življenje tudi tovrstni ljudje in dogodki. Verjamem, da ste podobnih besedil prebrali nič koliko, pa vseeno se dajte ponovno zamisliti. Ko nas bo večina ubrala to, recimo optimistično in realno dobro pot, se bo tudi naši skupnosti in državi boljše pisalo.
Mogoče pa vam smem predlagati, da si v uvodu omenjeni film tudi sami ogledate in zamislite, kako dejansko živite lepo življenje.
