Življenje po smrti

Ta tema je sprožila nove raziskave v Evropi pa tudi v ZDA, pri čemer se niso postavila le nova vprašanja, temveč so znova splavala na plan nekatera zelo stara. Obstajajo vprašanja, ki so temelj vsakršnega filozofskega, religijskega ali metafizičnega pristopa: kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem? Vsakdo med nami na določen način izhaja iz svojih verovanj, iz tega, kar ve, ali iz tega, kar misli, da ve. V sebi bijemo nekakšen notranji boj, v katerem se spopadajo nasprotja. Po eni strani sebe doživljamo kot duhovna bitja, zdi se nam, da smo nekaj, kar sploh ne pripada temu svetu, kot bi bili le obiskovalci, ki bi morali živeti le za glasbo, le za poezijo, ali kot pravijo stare italijanske opere: Vissi d´arte, vissi d´amore.1

Toda v nas je tudi biološki, animalni, zemeljski del, ki nas žene, da živimo tukaj in zdaj, da čim hitreje zadovoljimo svoje želje in zaradi katerega čutimo nenehno tesnobo ob pomisli na smrt, ki je bolj ali manj oddaljena.

Seveda so te težnje odvisne od vzgoje, študija, naših razmišljanj o tem, od tega, koliko smo osvobojeni nasprotij; toda običajno nas vse prizadene smrt ljubljenih bitij ali možnost lastne smrti.

OGLAS

Tudi če smo teoretično premagali strah pred smrtjo, je neizpodbitno to, kar nekateri evropski filozofi imenujejo “nenehno tesnobno stanje človeka”, ki je značilno prav za človeka, saj nobeno drugo živo bitje v svojem psihičnem svetu ne občuti tovrstne tesnobe.

Živali in rastline rastejo, se razvijajo, razmnožujejo in umirajo na najnaravnejši način, ne čutijo tesnobe.

Živali se smrti ne bojijo preveč in celo – vsaj kot kažejo dosedanje študije – ne zaznajo svoje starosti; zanje starost ni sopomenka za približevanje smrti, življenje je vedno enako.

Predstavili bomo tri temeljne poglede, ki jih je med svojim celotnim razvojem imelo človeštvo o življenju in smrti.

Prvi pogled je reinkarnacija. Vsa stara, klasična ljudstva in vse religije so izvorno podpirale teorijo o reinkarnaciji. Celo krščanska religija do 5. stoletja – ko je zaradi tega prišlo do razkolov – je sprejemala to teorijo.

Znotraj judovske religije sta vedno obstajala dva zelo močna tokova: notranji, znotraj katerega je zraslo kabalistično učenje, in zunanji, ki je povsem eksoteričen in v katerem je bila celo zanikana nesmrtnost duše ženske, ki ni rodila sina.

Ta dva tokova sta se mešala, vse dokler po 3. stol. ni bil znotraj uradnega, katoliškega, apostolskega in rimskega krščanstva obstoj reinkarnacije popolnoma zanikan.

Toda vsa antična, sumerska, ameriška, egipčanska, hindujska, kitajska in japonska ljudstva so verjela v reinkarnacijo s svojimi različicami. Velike osebnosti so neposredno učile teorijo o reinkarnaciji: Pitagora, Platon, Aristotel, Konfucij, Lao Ce, Buda in številni drugi.

Med sodobniki najdemo Nietzscheja, Schopenhauerja in druge filozofe, ki so prav tako znova potrdili to staro teorijo. Očitno je, da primitivne družbe – ali vsaj tiste, ki jih imamo mi za primitivne oziroma prvotne družbe – so verjele v teorijo o transmigraciji duše oziroma v to, da se bo duša znova rodila. Od tod zvirajo vse kompleksne teorije, ki jih danes na Zahodu malce poenostavljamo: teorija o karmi ali akciji in reakciji pri hindujcih, teorija o dharmi, zakonu, ki vlada vsem nam, teorija o sadhani ali poti, ki jo moramo neizogibno prehoditi.

Za ljudi preteklosti je bil človek nesmrtno bitje, utelešen bog, ki je na določen način v sorodu z bogovi. Lahko vam dam preproste primere, ki so na dosegu roke, kot sta Homerjevi deli Iliada in Odiseja. V samem boju, v temi o trojanski vojni in zavzetju Troje ne gre le za človeški boj, temveč so vanj vključeni tudi bogovi, pomešani z ljudmi. Spomnite se, da je Julij Cezar zase dejal, da je potomec Venere oziroma Afrodite. Na določen način so verjeli, da bogovi prihajajo v stik z ljudmi tako, da se materializirajo. Tudi Aleksander je trdil, da je sin Amona, egipčanskega boga, in ne Filipa, kar je trditev, s katero si zgodovinarji občasno belijo glavo, saj vidijo, da je pri približno triintridesetih letih, ko je umrl, osvojil polovico sveta, pri dvanajstih ali trinajstih letih pa je že poveljeval vojski in zmagoval v bitkah.

Vsekakor so obstajali izjemni ljudje, ki so spodbudili ponovno obuditev starih teorij o reinkarnaciji. V različnih svetih besedilih – od Bhagavad Gite do antičnih del starih Grkov – se pojavljajo posamezniki, ki morajo skozi preizkušnje – napeti morajo na primer določen lok ali najti kakšen skrit predmet, da bi potrdili, da so reinkarnacija preteklih junakov.

Drugo teorijo lahko imenujemo “religijska teorija”. Ko pravim “religijska”, mislim na zunanjo, eksoterično religijo, kakršno najdemo danes na Zahodu, naj gre za krščansko, muslimansko, judovsko ali kakšno drugo teorijo. Te religije danes zanikajo reinkarnacijo. V skladu z njimi je duša nesmrtna in se rodi skupaj s telesom. Potem ko zapusti telo, gre k Bogu ali se napoti v Adamov raj, ali jo pričakajo hurije, ali se napoti kam drugam, vsekakor pa naj bi bila ustvarjena skupaj s telesom. V teh religijah velja prepričanje, da se duše ustvarjajo v neskončnost in v skladu z nekaterimi pogledi se bodo ponovno srečale, in to celo v telesu, ob poslednji sodbi.

V skladu s trenutnimi krščanskimi nauki duša takoj po smrti ne gre v raj, pekel, ali vice, temveč je na nekakšnem čakanju do poslednje sodbe. Pri tem naj bi obstajala možnost za vstop na eno od teh končnih postaj, vice pa naj bi bile prehodne. Ti dve postaji, nebo in zemlja, sta absolutni končni postaji, absolutni stanji večne sreče ali večne nesreče. Toda tudi ti dve stanji naj bi bili telesni.

Zavedate se, da to pomeni vrsto zagat, vključno s številom ljudi, kajti to bi moralo biti zares strašljivo srečanje. Če namreč seštejemo milijone ljudi, ki so do sedaj živeli na svetu, in milijone, ki še bodo do konca sveta, bi se morali stiskati kot sardine in se ne bi mogli niti premikati.

Ta eksoterični pogled mora očitno imeti globlji simbolni pomen, kajti če ga razlagamo dobesedno, je po pravici prav smešen.

Zadnji pogled, ki je zelo v modi v približno zadnjih stotih letih, je materialističen in ima več različic. Ne razmišljajo vsi na čisto enak način, toda bolj ali manj se vsi strinjajo, da če obstaja duša – ali če obstaja nekaj, kar lahko imenujemo duša – naj bi se rodila s samim telesom, to pomeni takrat, ko je spočet zarodek, naj bi se začela razvijati vrsta magnetnih ali električnih polj, ki naj bi nam v svoji zelo kompleksni različici dajala iluzijo jaza, ega, duše, ta duša pa naj bi trajala do smrti telesa.

Znotraj materializma obstajajo tudi teorije, v skladu s katerimi se tovrstna “emanacija” iz možganov ali živčnega sistema ne konča s telesom, temveč sega malo dlje.

To ni nova ideja. Platon nam govori o možnosti, o kateri so mu govorili sofisti, in sicer da se duša po smrti telesa obdrži le za omejen čas. Kot primer so navajali nekoga, ki igra na harfo ali citre, dokler ne napoči dan smrti, vendar harfa živi še nekaj let, nato pa tudi nje same ni več.

To so te tri teorije, ki vsebujejo temeljna pojmovanja človeštva o smrti, življenju in možnosti ponovnega rojstva. Obstajata dve okoliščini, ki sta zbudili zanimanje za te ideje. Ena med njimi je, da so zahodnjaki, zlasti mladi, po drugi svetovni vojni iz številnih vzrokov čutili nezadovoljstvo. Tedanji mladi so verjeli, da se bodo s tem bojem, s to vojno, končale številne psihološke, ekonomske, socialne in politične krivice, potem pa so ugotovili, da ni bilo tako.

Tako kot prva svetovna vojna, ki jo je povzročila ta in ta bomba ali ta in ta nepomemben telegram, ni rešila prav ničesar, ničesar ni rešila niti druga svetovna vojna. Toda iz njihovih vrst sta se rodili gibanji, kot sta sartrovski eksistencializem v Parizu in vstaja leta 1968 na Sorboni. Ljudje so se čutili ogoljufane. Vojna ni v resnici rešila ničesar, zato so si številni posadili nahrbtnik na rame in se napotili “pogledat, kaj se dogaja”. Poskušali so se “razstrupiti”, delali so to, kar počnejo vsa živa bitja, kadar čutijo fiziološko tesnobo ali jih je česa strah: začnejo so se premikati.

Nomadska ljudstva niso nomadska samo zato, ker bi jim bilo to všeč, temveč ker živijo v strahu, da ne bi imela plodne zemlje, kjer bi lahko živeli, ali doma – in ta strah jih primora k temu, da se premikajo. Strah je bil tisti, ki je križarja gnal v Jeruzalem. Zakaj se torej ljudje premikajo? Zakaj je prišlo do otroške križarske vojne? To so bili desetletni, dvanajstletni otroci, ki so se odpravili iskat Jeruzalem. Če odštejemo očitne družbenopolitične manipulacije, Jeruzalem zanje ni bil samo mesto ali kraljestvo, ki ga je treba osvojiti. Vzrok je bila človekova potreba po premikanju, po pobegu, po potovanju.

Če greste kdaj v Pariz in obiščete Muzej v Louvru, se spomnite Nike Samotraške, te kamnite ladje, na kateri je ženska z iztegnjenimi krili. Spomnite se je z dušo filozofa, ne kot turisti. Ob tem kipu se vam bo zazdelo, da slišite vzklike vojščakov, ki se opravljajo na morje brez obal, avanturi naproti, nečemu naproti.

Človek ima v sebi neizprosno potrebo po avanturi, zlasti ko je mlad. Včasih je za nekoga prva avantura, da se zapelje en krog ali da gre na plažo, a vedno ima potrebo po majhni avanturi in rahlem občutku nevarnosti. Včasih v avtomobilu bolj pritisnemo na plin – ne ker bi morali prispeti hitreje, temveč ker si želimo čutiti malo nevarnosti. S tem se bomo pogosto srečevali.

Ljudje se napotijo v svet – kjer na žalost pogosto naletijo na že povsem notranje uničene posameznike – in se odpravijo proti Vzhodu, kjer se srečajo s teorijo o reinkarnaciji, v katero verjame milijone ljudi v Indiji, številnih predelih Azije, vključno s Kitajsko. Dejansko je več ljudi, ki verjame v reinkarnacijo, kot ljudi, ki vanjo ne verjame. Gre za to, da zahodnjaki s svojim šovinizmom menimo, da je tistih, ki verjamejo v reinkarnacijo, zelo malo, v resnici pa jih je več milijonov. Vsi ti ljudje so na tak ali drugačen način na Zahod prinesli to staro, zelo staro, pradavno teorijo o tem, “da se bomo vrnili v življenje”, in ta teorija je naposled preplavila ves Zahod.

Vendar se na Zahodu že od devetnajstega stoletja pojavljajo različna gibanja in združbe, ki govorijo o reinkarnaciji. Do tedaj je bil ta pojav stvar posameznikovega sprejemanja, verovanja, ni pa bilo znanstvenega poglabljanja v to vprašanje. To, da so tedanji teozofi ali rožni križarji, ali spiritisti, zagovarjali teorijo o reinkarnaciji ali vračanju duš v ponovno rojevanje, je bilo nekaj, kar s praktičnega vidika ni bilo dovolj znanstveno podkrepljeno. Ta teorija je lahko imela logično osnovo in argumente, niso pa je obravnavali kot predmet laboratorijske raziskave.

To je podobno kot pri letečih krožnikih in vesoljcih. So številni ljudje, ki zatrjujejo, da so videli NLP. Toda v katerem muzeju, na katerem fizičnem mestu imamo NLP? Kot raziskovalec – poleg filozofa sem tudi zgodovinar – verjamem, da obstajajo kamni, prineseni z Lune, ker sem jih videl na številnih delih sveta, zlasti v Kaliforniji. Lahko rečem, da kamni z Lune obstajajo, da je nekdo poletel nanjo in jih prinesel – imam fizični dokaz. Če me nekdo vpraša, kje so kamni z Lune, bi ga napotil v muzej kalifornijske akademije znanosti v San Franciscu v ZDA.

Enako je bilo z reinkarnacijo. Ljudje so vanjo verjeli ali pa ne, tako kot verjamejo v NLP ali pa ne, vendar ni bilo dokazov. Verjamem v vaze ljudstva Moche, ker sem obiskal muzej Larca Herrera v Peruju in sem videl trideset ali štirideset tisoč takšnih vaz.

Lahko se katere dotaknem in jo vzamem v roke. Toda če bi mi nekdo zanje samo povedal, bi bilo drugače. Če bi ga vprašal, kje so te vaze, njegov odgovor pa bi bil subjektiven, bi bili že v igri vera, duhovna razvitost, zmožnost dojemanja zakonov Narave, ki jo lahko nekdo ima.

Če vidimo, da so vse stvari ciklične, da dnevu sledi noč, da si sledijo pomlad, poletje, jesen in zima, lahko pridemo do filozofskega zaključka, da je ciklično tudi življenje, da po življenju pride smrt, po smrti pa ponovno življenje, in tako v neskončnost.

To je zame resničnost, za nekoga drugega pa nekaj povsem subjektivnega. To, kar je resničnost za vernika, je za tistega, ki ne pripada njegovi religiji, njegovi veri, nekaj čisto subjektivnega. Nemogoče je poskušati spremeniti eno v drugo.

Nedavni poskusi psihiatrov to stvar malce zapletejo, saj prinašajo elemente, ki jih lahko raziščejo vsi in so na dosegu vseh. Veste, da je psihiatrija aplikacija psihologije za zdravljenje. Psihologija kot veda je na Zahodu nova, ima kakšnih sto petdeset let; psihiatrija kot medicinska uporaba nekaterih psiholoških spoznanj, pa se je razvila pretežno v 20. stoletju, njen pristop je znanstven in na dosegu vseh. Kot vsaka nova veda je seveda kakor otrok, saj verjame, da lahko reši vse.

Človek neznansko niha – niha v politiki, v svojih navadah, pri vsem. Tako kot so nekoč kategorično zavračali obstoj hipnoze – veste, da so jo na medicinskih univerzah pred sto leti, razen v Salpêtrièrju in še nekje drugje, zanikali – danes pa neizpodbitno, in to čisto iracionalno, velja, da je hipnoza možna, češ: “Vse je psihično.” Nekoč so bile vse naše bolezni fiziološke. Nesmiselno je bilo, če je nekdo dejal, da čuti psihično tesnobo. Današnji zdravnik pa na vse gleda s psihičnega vidika – spomnimo se znamenitega testa besednih asociacij, ali drevesa, ali freudovskih razlag, ki niso ravno angelske. Ni druge poti, kajti ne glede na to, kaj sanjamo ali govorimo, vedno se vsebina nanaša na isto.

Freud je imel več učencev – najznamenitejši je Jung. Z njim se je začela simbolna psihiatrija in pojavila so se nova pojmovanja moškega in ženske. Pojavili so se novi elementi. Resni psihiatri, ki resnično raziskujejo, so se tedaj čutili dolžne, da globlje raziščejo tudi značilnosti človeka. Med psihiatri se je torej pojavila potreba po globljem raziskovanju človekove narave. Pri tem so ugotovili, da obstajajo travme, ki so povsem nepojasnljive. Beseda “travma” izvira iz grščine in pomeni “rana” ali “udarec”. V pacientovem življenju so raziskovali vse morebitne povezave in niso našli ničesar. Zakaj? Ker vsi psihiatri izhajajo iz aristotelovske ideje o nepopisanem listu, torej da se človek rodi brez značilnosti ali z značilnostmi, ki so podedovane, vendar bolj splošne. Zato ni mogoče, da se nekdo boji denimo dreves in se ob pogledu nanje tako zgrozi, da se začne valjati po tleh in se mu peni iz ust.

Teorija podedovanih genov očitno ni zadovoljiva razlaga. Nekateri zato ne sledijo linij razuma, temveč liniji čustev, kar je Jung v svojih prvih delih imenoval “rdeča nit”. Ti sledijo rdeči niti čustev in tako pride do zelo zanimivega pojava: nekdo se lahko spomni številnih okoliščin svojega življenja, vse dokler ne pride do prednatalne faze. Zdi se, da zarodek že v tej fazi na določen način zaznava in doživlja okolje, ki ga obkroža. Nove raziskave to potrjujejo, enako pa je veljalo tudi v starem tradicionalnem izročilu naših dedkov in babic, ki so trdili, da se mora ženska, kadar je noseča, zadrževati na posebnih mestih, da se določene stvari pred njo ne smejo govoriti, da se ji ne smejo kazati grde ali neprijetne stvari, ker bi se lahko vtisnile v otroka.

Vse to, kar je izgubilo verodostojnost in bilo predmet posmeha, danes znova dobiva veljavo, saj ugotavljajo, da ima tudi zarodek neke vrste spomin.

Psihiatri so do te ugotovitve prišli z uporabo hipnoze, vendar ne takšne, kot jo poznajo na Vzhodu, temveč s sugestivno psihozo, ki se uporablja na Zahodu.

Na Vzhodu so tisoče let razvijali tehniko prenosa volje. Jaz lahko premaknem svojo roko, ne morem pa premakniti roke nekoga drugega. Lahko premaknem roko, ker sem dosegel, da se moja volja na določen način izrazi v mojem živčnem sistemu, da omogoči premik moje roke. Ne morem pa prenesti svoje volje na nekoga drugega, da bi ta nekaj dvignil. To bo naredil takrat, ko mu bo to narekovala njegova lastna volja.

Pri vzhodni hipnozi, ki temelji na osredotočanju na posamezne geometrične podobe, ena volja nadomesti drugo. Volja hipnotizerja nadomesti voljo hipnotiziranega, tako da ta naredi, vse kar mu reče hipnotizer.

Zahodne teorije o tem, da hipnotizirani ne bo naredil ničesar, kar bi bilo proti njegovi vesti, so napačne, kajti v sistemu vzhodne hipnoze hipnotizirani naredi, kar koli mu odredi hipnotizer, naj je to v skladu ali v nasprotju s tem, kar se mu zdi moralno. Podobno bo moja roka naredila vse, kar ji ukažem, šla bo tudi v ogenj, kljub njenemu nagonu po samoohranitvi ali bolečino, ki jo to lahko povzroči, kajti hipnotizer lahko premaga biološko voljo moje volje. Na Vzhodu ima hipnotizer sposobnost, da njegova volja prevlada nad voljo hipnotiziranega.

Na Zahodu je sistem drugačen, saj temelji na raznih sugestijah ter povezavi med hipnotiziranim in hipnotizerjem, na nekakšnem soglasju, lahko rečemo prijateljstvu, pri katerem hipnotizirani soglaša s hipnotizerjem. Vstopa v vse globlje faze spanja, osvobaja se zavestnega in trenutnega dela sebe, da bi se poglobil vase. Tedaj začnejo psihiatri v fazi zarodka iskati vzroke, zaradi katerih imajo tako številni ljudje nepojasnljive travme, prek sistema, ki so ga dotlej uporabljali pri raziskavah in analizah.

Toda zgodi se nekaj osupljivega: ko želijo prekiniti doživetje, nekateri pravijo denimo: “Kako dobro se počutim! Zelo fino mi je, sem na drugačnem kraju, nimam telesa.” Presenečeni začnejo vse to poslušati, meriti in snemati, pri čemer se izkaže, da sovpadajo opisi številnih hipnotiziranih, ki se med seboj ne poznajo in imajo različne verske predstave. Nekateri so materialisti ali ateisti, nekateri kristjani, nekateri muslimani. Vsi ti ljudje doživljajo velik mir, idilično stanje pred rojstvom.

V nadaljevanju poskusa se znova pojavijo valovi življenja, ki jih zaznajo tudi elektroencefalografi. Vidijo obup, krike, smrt. Znajdejo se pred nečim, kar je zanje zares osupljivo: odkrijejo, da lahko raziskujejo različne inkarnacije.

Raziskovalci želijo seveda znanstveno in metodološko preveriti, ali drži to, kar pravijo ti ljudje o drugih inkarnacijah, zato jih vprašajo za vrsto podatkov. Vprašanci govorijo razdrobljeno, kot da bi šlo za diapozitive. Upoštevati moramo, da je tudi sedanja zavest razdrobljena: če se spominjate svoje preteklosti, se spominjate le dogodkov, ki so na vas naredili vtis. Pogled na vaše življenje ni kontinuiran, temveč podoben fotografijam. Je kakor fotoalbum, v katerem se pojavljajo prijetni in neprijetni dogodki – običajno tisti, ki so se v nas čustveno vtisnili. Zato imajo ljudje z razburljivim, zelo dejavnim življenjem občutek, da so dolgo živeli in da so zelo stari; ljudje, ki so imeli mirno, meščansko življenje, oddaljeno od vsega tega, pa imajo občutek, da umirajo mladi, ker niso čutili napetosti.

Vojak, ki je leto preživel na fronti, se počuti starejšega kot človek, ki je dvakrat ali trikrat starejši, vendar je celo življenje delal v pisarni. Linija čustev je pri tem temeljna. Ti diapozitivi, te vizije prejšnjih življenj ali tega, kar so bili, se ne razlikujejo veliko od teh, ki jih imamo v sedanjem življenju.

Nekateri vprašanci, vključno z dvanajstletnimi, štirinajstletnimi otroki, so dejali, da so živeli v drugih državah. Tisti, ki so se rodili v Kaliforniji, so dejali, da so živeli med irskimi ljudstvi. Navedli so priimke družin iz leta 1500 ali 1600. Navedli so ime župnika, ali škofa, ali gospoda, ki je imel tovarno pletenih vrvi itd. Vse to so preverili in se je ujemalo. Nekateri analizirani posamezniki v globoko hipnotiziranem stanju, med ponovnim doživljanjem preteklih inkarnacij, govorijo v starem in ne sodobnem jeziku. V enem od primerov, ki ga je preučeval neki zdravnik, je neka ženska govorila aramejsko. Poiskali so strokovnjaka za stare jezike, in čeprav ni obvladal aramejščine, ker se niso ohranili tako številni zapisi kot pri grščini ali latinščini, je videl, da se je vse, kar je dejala ženska, skladalo s tistim delom aramejščine, ki jo je poznal, in je žensko razumel.

Našli so dejansko neizpodbitne znanstvene dokaze, kar je v evropski psihiatriji in na področju raziskovanja človeka izzvalo resničen pretres, ker so se pojavila dejstva, ki niso temeljila le na veri, verovanju, temveč na znanosti in konkretnem raziskovanju.

Pred temi raziskavami na področju psihiatrije smo se srečali z že znanim dejstvom, vendar smo ga poznali le teoretično. Pitagora je na primer dejal, da je število duš stalno (število duš človeštva znotraj določenega časovnega obdobja, ki pa je dovolj dolgo, da nas drugo ne zanima).

Potegnimo imaginarno črto, kot nekakšno obzorje, ki ločuje to, čemur pravimo življenje, in to, čemur pravimo smrt. Ko tu sonce zaide, v drugih državah vzide.

Prek teh psihiatričnih raziskav smo videli, da ljudje v hipnotiziranem stanju sebe ne dojemajo niti kot žive niti kot mrtve, temveč se vedno dojemajo kot žive, ne dojemajo se kot mrtve. Vedno se na tak ali drugačen način dojemajo kot žive. Predstavljajmo si, da ta črta razmejuje življenje in smrt. Predstavljajmo si, da nekdo živi 70 let, nato pa pride dolgo obdobje, ki mu hindujci pravijo “devahansko” obdobje, nebeško obdobje.

Preden se ta človek ponovno rodi, se – kot bi dejali stari Grki – umije v reki Leti. Ostalo mu je njegovo notranje bitje, ne spominja pa se več tega, da je bil moški, ki je umrl pri 70 letih, da je imel ženo, vnuke, težave, da se je bojeval v vojni itd. Pride očiščen, tako kot na določen način pridemo očiščeni iz počitnic, po dolgem potovanju, na katerem malo pozabimo na nekatere težave.

Tako naj bi bil tudi človek, ko se vrne v življenje, očiščen vseh teh težav in na določen način prežet z duhovnim svetom. Toda zaradi demografske rasti se je močno povečalo število duš, ki so utelešene na zemlji.

Čas nebeškega življenja, ki so ga potrdile tudi raziskave, pri katerih je bila uporabljena hipnoza, se je zato skrajšal. Med eno inkarnacijo, na primer v Grčiji ali Rimu, in naslednjo mine več kot tisoč let. Toda po 15. stoletju je lahko naslednja inkarnacija v 18. stoletju, in še naslednja zdaj … Torej lahko predpostavljamo, da bo naslednja inkarnacija nastopila dvajset ali trideset let po smrti, zibelka in krsta sta si časovno vse bližje, tako da ljudje, ki umrejo, nimajo dovolj dolgega “nebeškega” življenja in s tem možnosti, da se “očistijo”.

To je pojav, ki ga vidimo danes. Naši otroci se rojevajo drugačni. Vsi starši nam na tak ali drugačen način potrjujejo: “Danes se dogaja, da so otroci razvitejši kot prej, bolj prebujeni.” Ne! Gre za to, da se rodijo odrasli, zato imajo v sebi prezgodnja znanja o spolnosti, ki včasih prehiti njihov spolni fiziološki razvoj. Imajo politična, družbena znanja in celo določene zamere; v sebi nosijo določena nagnjenja in nestrpnost do določenih stvari.

Zanimivo je videti, da je vse več tovrstnih otrok. Dobro veste, da danes največje politične pretrese, ki izhajajo iz idej iz druge svetovne vojne, doživljajo otroci, ki imajo med dvanajst in šestnajst let. Ti so tisti, ki se znova ubijajo, ki se vračajo, ki se spopadajo; drugi jih zbegano opazujemo. Od kod vse to? Od kod ves ta strah, maščevalnost do vseh, ki ne mislijo tako kot oni?

Očitno je, da smo priča strašnemu pojavu, to je nenadzorovani demografski rasti, ki lahko zamaje temelje naše celotne kulture. Cerkvene oblasti žal nasprotujejo določenim potrebnim ukrepom za preprečitev neželenih rojstev, kar utemeljujejo s trditvijo, da bi lahko v nasprotnem primeru omejevale posameznikovo svobodo. Toda sam menim, da posameznikove svobode, če je resnična, s tem ni mogoče omejevati. Človek, ki ima svobodo, ima zavest in ima odgovornost. Človek, ki nima svobode, pa je prav tisti, ki nima zavesti niti odgovornosti. Vidimo, da je demografska rast najpogostejša v najmanj izobraženih družinah, v tistih, ki ničesar ne načrtujejo, ki imajo otroke, ker drugače niso mogle. V bolj izobraženih družinah, ki do določene mere načrtujejo, ki imajo določeno zavest, ki računajo dohodke, odhodke in to, koliko otrok lahko vzdržujejo, pa je nadzor nad rojstvi večji.

Demografska rast je velika težava, ki jo je mogoče preučevati tudi z vidika teh novih teorij o reinkarnaciji.

V naših srcih je starodavna potrditev. Tisti, ki smo kdaj imeli kakšno mistično doživetje, tisti, ki smo imeli srečo, da živimo resnični ideal, da raziskujemo stare civilizacije in da obujamo ne le stara znanja, temveč stari smisel življenja, in si upamo sanjati o novem in boljšem človeku, čutimo, da je v teh raziskavah spodbudni dih resnice.

Prijatelji, smrt ne obstaja.

Avtor: prof. Jorge Angel Livraga Rizzi, ustanovitelj Nove Akropole

________________

1 Živela sem za umetnost, živela sem za ljubezen. Navedba iz opere Tosca Giacoma Puccinija.