»Življenjske resnice«, ki bi jih moral poznati vsak

OGLAS

Hvaležnost in ljubezen sta najmočnejši sili, ki bivata v človeku. Ljubezen ne obstaja samo v odnosih, ki jih imamo z drugimi, temveč se nahaja v nas samih in v vsemu, kar je okrog nas. Imam občutek, da ljudje pogosto začnemo iskati ljubezen zunaj sebe ali pa pri drugih, pozabimo pa na ljubezen, ki si jo lahko dajemo sami.

Kot prvo življenjsko resnico, ki bi se je moral zavedati vsak od nas, bi zato najprej izpostavila to, da ni dovolj, da imamo radi drugega in da ima nekdo drug rad nas, saj je največja oblika ljubezni, ki nam je ne more dati nihče drug, ljubezen do sebe. Četudi imamo vso ljubezen, ki nam jo dajejo drugi, se še zmeraj lahko počutimo, kot da nam nekaj manjka. Težje bomo začutili ljubezen v vsem, kar je naokrog, če je najprej ne najdemo v sebi.

Druga življenjska resnica, ki jo želim omeniti, se precej povezuje s prvo. Namreč, ne moremo se imeti radi, dokler se v celoti ne sprejmemo. Toda, ne moremo se v celoti sprejeti, dokler si ne odpustimo. Ko odpustimo sebi in svojemu »staremu jazu«, si odpremo pot za osebno rast in ljubezen do sebe.

OGLAS

Prav tako se je nesmiselno obremenjevati s tem, kaj si mislijo drugi o tebi, o tvojih prepričanjih in ciljih, ki si jih zastavljaš. Če se zavedaš lastne vrednosti in tega, kdo si, ter veš, da delaš dobro, ni pomembno, kakšno mnenje ali pa negativno kritiko imajo drugi ustvarjeno zate. Nikdar ne boš vsem všeč in to je največja resnica od vseh.

Če se spreminjaš za druge, s tem dopuščaš, da te ti nadzorujejo oziroma obvladujejo. Če nekaj naredimo, ali pa se spremenimo, samo zaradi drugega in ne zaradi sebe, nam ta človek gospoduje. Ljudje ti bodo gospodovali tudi takrat, ko te bo začelo preveč skrbeti, kaj si bodo mislili in zato ne boš naredil v življenju tistega, kar si zmeraj želel.

Izpostaviti še moram življenjsko resnico, ki pa se povezuje z nečim, kar je v današnji družbi zelo pogosto, in sicer: prelaganje odgovornosti na druge ali na nekaj, kar je zunaj nas. To, da ne prevzemamo odgovornosti zase in za svoje življenje, nam namreč jemlje našo moč. Takrat izgubimo nadzor nad sabo, saj očitno sprejmemo, da ima nekaj drugega moč nad nami. Seveda obstajajo situacije, ko res ne moremo govoriti o dobesednem prevzemanju odgovornosti, toda lahko pa prevzamemo odgovornost glede tega, kako se bomo na določeno situacijo odzvali.

Pomembno se mi zdi poudariti tudi to, da je to, kako doživimo dogodke v našem življenju, odvisno le od našega odzivanja in miselnosti. Stvari niso »slabe« ali »dobre« same po sebi, temveč takšne ali drugačne postanejo glede na naš odziv. Ključno je le to, kako znamo sprejeti in razumeti določeno situacijo.

Zadnja življenjska resnica je »največja«, saj govori o hvaležnosti. Prepričana sem, da če nismo hvaležni za to, kar že imamo, nikdar ne bomo dobili tistega, kar si želimo imeti. Hvaležnost mora biti iskrena in izhajati iz srca. Ni dovolj, da smo hvaležni le za čudovite trenutke, temveč tudi za vse lekcije in izzive, ki nam jih daje življenje. Ko sem se začela zavedati, da le-te v življenju potrebujem in jih začela sprejemati, se mi je pogled na življenje popolnoma spremenil.

Eva Kojc

Najdete me tudi na Instagram profilu za osebno in duhovno rast: ljubitizivljenje