… spominjam se, bila sem dvajsetletnica, ko mi je nekdo poskušal predati modrost o pomenu »zlate sredine«. Takrat še nisem bila pripravljena. Zame je bila to le gola informacija, ki je že v naslednjem trenutku izpuhtela. Podatki brez izkustva so kot lupine brez sladkobne sredine. Ker se ne dotaknejo srca, ne obstanejo.
Zdaj, ko gledam nazaj, se zavedam, kakšen odpor sem čutila do »zlate sredine«. Biti povprečna, biti siva miška. Tako dolgočasno se mi je zdelo. To je bilo obdobje, ko moj ego ni dopuščal nič razen presežkov. Iz mene je vrela ultra pozitivna motivacija. Verjela sem, da me bosta vzhičenost in pozitivizem pripeljala do večne sreče.
Na gugalnici življenja sem se precej zaganjala. Visoko naprej, čemur je sledil intenziven pomik nazaj. Glasen zvok fanfar se je izmenjaval z dramo. Ko del sebe poveličujemo, da bi se nezaželenemu delu izognili, ta postaja še glasnejši. Bolj sem bežala pred vsakršnim negativnem občutenjem, bolj sem izgubljala sebe. Ko me je končno vrglo iz gugalnice, mi ni preostalo drugega, kot da zaplavam direktno v svoj strah in bolečino.
In sem. Potopila sem se v temne globine in na dnu so me v školjki pričakali najdragocenejši biseri. Ko sem se zjokala za vse nazaj ter si dovolila čutiti vse, se je tudi moje telo razbremenilo. Tam v globinah sem ironično prvič res polno vdihnila.
Še vedno se guncam, a se mi nič več ne vrti v glavi.
Skozi leta sem se zaljubila v »zlato sredino«. Rada počivam v njenem objemu stabilnosti in spokojnosti. Njeno ravnovesje me napolnjuje z mehkobo in tiho radostjo.
Izogibala sem se je, ker nisem želela biti povprečna, a ravno ona me je porinila iz povprečja. Zdaj nisem več polovična, saj si dovoljujem občutiti vse aspekte sebe – sončne in senčne. Lahko sem ljubljena, občudovana, videna, zaznana v svoji celovitosti in ne le svoji svetlobi.
Ker imam rada vse delčke sebe, imam lahko rada tudi vas, take kot ste …
~Estera~
(junij 2017)
