Zmote o odpuščanju

»Šibki nikoli ne odpustijo. Odpuščanje je lastnost močnih.« je dejal Mahatma Gandhi.

Zagotovo imate izkušnjo, ko ste nekomu kaj zamerili. Zamere lahko izhajajo iz različnih situacij. Nekatere trajajo nekaj minut, druge tudi leta ali kar celo življenje. Skupno jim je zlasti to, da jih zavestno ali nezavedno nosimo v sebi in jih nekako ne moremo ali ne znamo spustiti. Odpuščanje je proces, pri katerem namenoma spreminjamo svoj odnos do določene situacije. Kljub temu, da si želimo odpustiti, pa imamo lahko pri tem težave. Te največkrat izhajajo iz našega napačnega pojmovanja odpuščanja.

Poglejmo si, katere zmote o odpuščanju nam najpogosteje otežujejo osvoboditi se zamer:

1. »Ne bom mu dal zadoščanja s tem, da mu odpustim«

“Zamera je kot da bi pili strup in nato upali, da bo naš sovražnik od njega umrl.” Nelson Mandela

Ne odpuščamo zato, ker bi si to drugi človek zaslužil, pač pa ker si mi sami to zaslužimo in to potrebujemo. Nelson Mandela je nekoč dejal: “Zamera je kot da bi pili strup in nato upali, da bo naš sovražnik od njega umrl.“ Z zamerami pogosto na tihem želimo kaznovati drugo osebo, medtem ko dejansko največjo škodo prizadenemo samim sebi, saj zamero stalno nosimo s sabo.

OGLAS

2. “Če mu odpustim, to pomeni, da je to, kar je storil, v redu.”

Odpuščanje ne pomeni, da s tem priznavamo pravilnost nekega dejanja. S tem ko odpuščamo, je neka situacija za nas lahko v enaki meri nedopustna kot je bila tistega dne, ko se je zgodila, a se odločimo zaradi sebe in svojega notranjega miru iti preko te situacije.

3. “Treba je odpustiti in pozabiti.”

Nekaterih stvari v življenju ne bomo nikoli pozabili. Odpustiti ne pomeni tudi pozabiti.

4. “Če mu odpustim, to pomeni, da mu moram ponovno zaupati. Tega ne želim.”

Odpuščanje se nanaša na preteklost, zaupanje pa na prihodnost. Povsem možno je odpustiti in ne zaupati. Lahko odpustimo in še vedno ohranjamo meje v odnosu, ki si jih želimo imeti.

5. “Čas zdravi vse rane. Ničesar ni potrebno narediti, saj bo čas vse uredil.“

Čas nam lahko pomaga, da vidimo situacijo bolj od daleč in bolj nepristrano, vendar lahko ostajamo jezni in ohranjamo zamero ne glede na to, koliko časa mine.

Primer iz terapevtske prakse

Predkratkim je k meni na terapijo prišla gospa, ki se je z možem pred nekaj leti ločila. Želela si je preboleti moža ter ponovno zaživeti. Bila je jezna, užaljena in se počutila zavrnjeno, ker se je mož odločil končati njun zakon. Začeli sva se pogovarjati o odpuščanju. Tekom terapije je ugotovila, da ni jezna zgolj na moža, pač pa tudi nase, ker v nekaterih trenutkih ni znala bolje odreagirati. Ko je v terapiji začela svojo zamero predelovati in je ozavestila, kakšen vpliv ima zamera na njeno življenje in zadovoljstvo, je postala manj jezna in se je lahko začela spominjati tudi nekaterih moževih pozitivnih lastnosti in določenih prijetnih skupnih izkušenj. Ko je možu in sami sebi pričela odpuščati, se je počutila svobodnejše in bolj v stiku sama s sabo. Pričela je ponovno slediti svojim željam in se veseliti življenja.