Vsak začetek je novo rojstvo

V življenju obstajajo trenutki, kadar kljub naglici in težavam, ki nas obkrožajo, iščemo predah. Izklopimo televizijo, ne dvigujemo telefona, tudi če dolgo zvoni, ne zanima nas kup dela, ki nas čaka, ne slišimo vprašanj, ki nam jih postavljajo … Gledamo skozi okno in dokler naš pogled brezciljno tava, ne da bi se kjer koli zadržal, se misli izgubljajo v daljavi. Nenadoma se spomnimo nekega dogodka, odnosa, dela, ki smo ga pustili v preteklosti, vendar ga še nismo pozabili, ker spomin nanj nosi grenak okus nezadovoljstva: “Ko bi le tedaj imel to izkušnjo in razumevanje, bi morda bilo vse drugače!”

Včasih se nam po teh nenadnih spominih, ki se kakor plaz zgrnejo nad našo glavo, pojavijo misli, ki nas vrnejo v resničnost, in v tem trenutku iskrenosti do samih sebe s posebno jasnostjo uvidimo vso sivino vsakdana, vse, o čemer se trudimo v vsakodnevni naglici ne razmišljati: o kupu nerešenih težav, nejasnih medsebojnih odnosih, notranjih konfliktih in šibkostih, različnih obveznostih. Porodi se občutek, da smo zdavnaj obtičali v nedoumljivem močvirju in da nas to močvirje preveč duši, ne da nam dihati … To pomeni, da je prišel trenutek, da naposled prenehamo dušiti in v sebi zadrževati krik duše: “Treba je začeti vse znova, drugače!”

Znati začeti znova je velika in večplastna veščina. Potrebujemo jo ne le takrat, kadar smo se primorani potegniti iz težkih, brezizhodnih okoliščin. Dejansko je vsak nov dan svojevrsten nov začetek. Celo kadar nam vse gre dobro in se zdi, da smo naposled ujeli skrivnostno ptico sreče, naše življenje vseeno poteka v stalnem, napornem boju. Razlog za to ni le reševanje teh ali onih materialnih, življenjskih težav. Tudi mi se vsakodnevno borimo, da bi ohranili in utrdili že doseženo, da bi zadržali letvico na vsaj minimalni ravni svojih teženj, interesov, iskanj, čustev in medsebojnih odnosov.

OGLAS

Starodavni filozofi so govorili, da je vsak novi začetek novo rojstvo. Z novim začetkom gremo skozi skrivnostni prag, ki ločuje en ciklus, eno etapo našega življenja od druge. Zapiramo eno in odpiramo drugo, novo in čistejšo stran svojega obstoja. Borimo se, da bi bili v skladu z lastnimi merili in da se ne bi spustili pod prag lastnega dostojanstva, da ne bi dovolili duši oveneti. Zato nas samo življenje vedno znova primora, da začnemo znova. Kajti če si ne želimo, da bi nas pogoltnila rutina, smo enostavno primorani občasno začutiti “nov dah” v vsem, kar delamo, ter uloviti ta novi val in priliv moči, ki prideta, kadar se nekaj v našem življenju in delovanju začenja korenito spreminjati.

Zdi se, kot da se z vsakim novim začetkom v gledališču našega življenja začne novo dejanje. Igralci so isti, vendar je scena drugačna, pojavijo se novi obrazi, zato tudi samo dogajanje poteka v drugi, popolnoma nepričakovani smeri. Vsak novi začetek popolnoma spremeni našo perspektivo, gledišče, vse vidimo drugače.

To, kar je bilo prej aktualno, se zdaj zdi preseženo. Za to, kar je bilo del naše sedanjosti, vidimo, da je izginilo v preteklosti. To, kar se nam je zdelo nedosegljivo in kot oddaljena prihodnost, se nam zdi blizu, dostopno v sedanjosti. Starodavni modreci so govorili, da začeti znova po eni strani pomeni ponovno se roditi in po drugi roditi nekaj novega. Ne glede na veliko negotovost je v vsakem novem začetku navzoče upanje: vse je še pred nami in ničesar nam še ni uspelo pokvariti …

Izplavati iz močvirja

Najpogosteje nas prav življenjske težave primorajo, da začnemo znova. Vendar obstajajo trenutki, v katerih je ne le neobhodno znati začeti znova, temveč to storiti tudi v pravem trenutku, sicer bo prepozno in ne bomo ničesar spremenili.

Ena od takih okoliščin je življenjsko močvirje. To me spominja na znani Avgijev hlev iz dvanajstih Heraklejevih del. Močvirje nastane po daljšem času, mesecih in včasih letih s kopičenjem nerešenih težav, hladnih ali mučnih medsebojnih odnosov, rutinskega dela, okoliščin in stanj, ki dušijo težnje duše. Dlje kot te težave ostanejo nerešene, močneje pritiskajo na nas, globlje se potapljamo vanje in težje izplavamo iz njih.

Takih okoliščin je v življenju zelo veliko. Na primer nezadovoljivi odnosi, kadar skupaj živijo ljudje, ki so si popolni tujci. Njihovo skupno življenje traja leta, medtem pa se nabirajo grenkoba, razočaranje, žalost ali preprosto nerazumevanje. Prepad med njimi se vse bolj poglablja in njegova žrtev niso le ti ljudje, temveč tudi vsi okoli njih … Vendar navada naredi svoje, zunanji privid se ohranja, vse ostalo pa je že davno prepuščeno, da se odvija samo po sebi.

Ali na primer inertnost, ki pogosto postane sestavni del našega sivega vsakdana. Mesece, leta hodimo v eno in isto dolgočasno službo, nato se vračamo domov in ukvarjamo s prav tako dolgočasnimi hišnimi opravili, gledamo isto dolgočasno televizijo in tako vsak dan. Včasih začutimo, da nam je vsega dovolj, vidimo, da je naša duša prazna in da si želimo nekaj drugega, novega, čeprav ne vemo natančno, kaj, vendar nimamo moči, da bi nekaj ukrenili, ker to pomeni vse obrniti na glavo, “zakaj bi se po nepotrebnem trudil, navsezadnje mi je tudi tako dobro” … To je še ena okoliščina, ki se na koncu konča s prepadom in neuspešnimi poskusi samopotrjevanja na delu ali v osebnem življenju. Pogosto eno močvirje pritegne drugo, še pogubnejše, in bolj kot se človek v njem utaplja, vse hitreje se kotali navzdol … Ko pridemo do bolezenske zasvojenosti z alkoholom, tabletami, drogo, stalne depresije, strahov, fiksnih idej, nam postane vseeno, ker ne najdemo nobenega izhoda iz tega začaranega kroga.

Razplesti gordijski vozel “močvirja” je zelo težko. Bolj kot analiziramo, težje vstanemo, globlje se pogrezamo v blato in močneje čutimo težo vsega tega, strašno breme, zaradi katerega se počutimo še šibkejše, še bolj inertne in še bolj nemočne. Nazadnje se pomirimo in prenehamo razmišljati o bolečini, ker je tako lažje. Začeti znova z majhnimi spremembami v našem življenju in se še naprej premetavati po istem blatu, v katerem se že dušimo, je praktično nemogoče.

Začeti znova, če se znajdemo v “močvirju”, pomeni izstopiti iz njega. Koristen je Heraklejev nauk: potem ko je spoznal, da je nesmiselno leta na običajen način počasi zbirati hlevski gnoj, je spremenil tok dveh rek in potoki čiste vode so v nekaj trenutkih s seboj odnesli vse blato iz Avgijevega hleva. Iziti iz močvirja in začeti znova vedno pomeni najti moč za spremembo toka svoje usode.

Po eni strani je potrebna trdna odločitev, treba je z enim zamahom presekati to, kar nas je stisnilo v ozko sotesko, to, kar ne onesrečuje le nas, temveč tudi okolico – tako kot Aleksander Veliki, ki je gordijski vozel presekal, saj je vedel, da odvezovanje ne bo obrodilo uspeha. Po drugi strani je treba storiti konkretne korake, opraviti določena dela, čim prej pripraviti teren za vrsto dejanj, ki bodo naposled privedla do korenite spremembe naše usode in usode tistih, ki nam veliko pomenijo. Tudi če uporabimo metodo poskusov in napak, je pomembno, da se nekaj premakne z mrtve točke. Preteklo bo nekaj časa in ti napori bodo neizogibno prinesli rezultate.

Začeti znova, ko se znajdemo v močvirju, pomeni ustvariti nove okoliščine, jih spremeniti od zunaj, da bi se nekaj spremenilo od znotraj. V vsakem primeru ne smemo omahovati, v neskončnost prelagati trenutek sprejetja rešitve, se tisočkrat vprašati, ali je ta rešitev dobra ali slaba – vse to ima lahko slabe posledice: če odločitve ne sprejmemo v tem trenutku, lahko pozneje izgubimo še to, kar smo že premaknili, in vse se bo vrnilo na začetek kroga.

Sprememba od znotraj

Seveda morajo take odločitve imeti trdne temelje in biti dobro premišljene, zlasti z moralno-etičnega vidika. Vendar neobhodnega procesa razmišljanja ne smemo zamenjevati z drugim, podobnim procesom razmišljanja, ko je tisto, čemur pravimo analiza, čakanje, med katerim ničesar ne ukrenemo ali čakamo ugodne okoliščine. Tako se lahko na koncu to razmišljanje sprevrže v izgovore, ki si jih izmišljujemo samim sebi, samo da ne bi naredili tega pomembnega, prelomnega premika, ki je nujen, da bi znova začeli. Stari filozofi so govorili, da je sprememba zunanjih okoliščin potrebna zato, da duša dobi možnost preporoda, usoda pa možnost, da za to ustvari nove okoliščine. Usoda nikoli ne daje novih možnosti in okoliščin, če smo v močvirju, zato ker ve, da bo močvirje pogoltnilo njih, pa tudi nas skupaj z njimi.

Obstajajo okoliščine, ki so navidez povsem urejene in ko je treba znova začeti od znotraj, ne od zunaj. Te se nanašajo na naš notranji svet: po eni strani na vse naše strahove, komplekse in notranje nemire, po drugi strani pa na vse naše skrite težnje in osebne potenciale.

V vsakem med nami so notranje ograje in ščiti, obrambni odzivi in vzorci vedenja. Ti mehanizmi samoobrambe, ki so predvsem nezavedni, nas leta zanesljivo varujejo pred agresivnostjo in stresnimi okoliščinami zunanjega sveta, pred vsem, s čimer se v življenju nismo zmožni spopasti zavestno, odprto in neposredno.

Vendar nas sčasoma začne motiti to, kar je bilo prej učinkovito, kar nas je ščitilo in nam omogočalo, da se potegnemo vase in skrijemo v svoj kotiček. To, kar je bilo prej varen ščit, se zdaj spremeni v neprebojne notranje zidove, za katerimi je utesnjeno in je nemogoče dihati, zidove, ki jih želimo in moramo odstraniti, če želimo začeti živeti novo življenje.

Na primer sramežljiv in molčeč človek se je povsem navadil sedeti v svojem kotu in nikogar nagovarjati, samo da ga pustijo pri miru. Vendar se sčasoma pojavi realna težava osamljenosti, ki ustvari razpoke v neprebojnem zidu sramežljivosti in molčečnosti. Tedaj sprememba zunanjih okoliščin ni rešitev. Za novi začetek je potreben notranji napor: lupina je razbita, ko se od znotraj začne nekaj dogajati, nekaj spreminjati.

Obstaja neskončno podobnih primerov. Umetnik slika prizore, ki so ga dolgo navdihovali, vendar dojame, da se je to, kar je bil prej vrhunec njegove ustvarjalnosti, zdaj spremenilo v omejujoče okvire, na katere se je navadil in ki jih mora opustiti. Pomagale ne bodo nobene zunanje spremembe sloga. Za začetek novega obdobja mora razbiti nekatere notranje ovire in navede, oživiti nova stanja duše, ki se bodo zrcalila v njegovih slikah. Tako kot se udobno počuti človek, ki se je navadil na to, da nima svojega mišljenja, da stalno išče tuje nasvete ali se opira na tuja ramena v težavah, ki bi jih lahko v celoti rešil tudi sam. Če bi pozorno opazoval, kako se razvijajo njegovi odnosi z ljudmi, katerih mnenje je zanj tako pomembno in katerih podporo stalno izkorišča, bi odkril, da sta se njihova prvotna naklonjenost in sočutje pogosto spremenila v naraščajočo jezo. To, kar je bil prej povod za medsebojni odnos, zdaj postane ovira. Če v tem primeru želi začeti znova, mora razumeti, da se bo njegov odnos z drugimi ljudmi spremenil šele takrat, ko se spremeni sam, ko znotraj sebe odstrani zaščitni mehanizem ter postane samostojen v svojih očeh in v svojem življenju.

Na ruševinah svoje sreče

Pogosto moramo začeti znova na ruševinah svoje sreče, ko se vse poruši in izgubimo to, na čemer smo gradili celo življenje. Mnogi med nami so močno ljubili, resnično in, zdelo se je, za vedno. Toda to, kar se je zdelo trdno in dolgotrajno, se nenadoma poruši, usode in medsebojni odnosi se skrhajo, ljubezen in čustva izginejo ter prepustijo mesto razočaranju, včasih tudi sovraštvu, zlobi in nezmožnosti odpuščanja. V takih primerih je treba predvsem znati vse začeti znova.

Kadar ljudje to poskušajo narediti, pogosto delajo veliko napako. V resnici jih namreč ne zanima prihodnje življenje, ker so preveč navezani na to, kar je bilo in kar se ne bo več vrnilo. Zato poskušajo umetno podaljšati to, kar je bilo, poskušajo znova zalepiti črepinje razbite sreče in na takih temeljih ponovno oživiti to, kar je nepovratno izginilo. Utapljajo se v preteklosti, živijo v spominih, sedanjost pa zanje izgubi vsak smisel. Vendar mrtvih žal ne moremo vrniti. Da bi se vrnila nekdanja sreča, manjka neobhoden dejavnik: “druga stran”, ki je vsemu temu dajala življenje; ljubljena oseba je umrla, ali nas je zapustila, ali v njej ni več tistega, kar nas je povezovalo. Skratka v vseh podobnih primerih v preteklosti ni več ničesar, česar bi se lahko oprijeli.

Da bi v takih primerih začeli znova, je treba najti moč ter si postaviti eno samo vprašanje in poskušati nanj iskreno odgovoriti: kaj je v resnici umrlo? Ali je s smrtjo človeka, z neuspehom pri nekem delu ali prekinitvijo zveze umrla bit, ki nas je navdihovala, ali je umrla samo oblika, skozi katero se je ta bit izražala? Ali so umrli naša ljubezen, prijateljstvo, vzvišene sanje ali nam je usoda vzela samo obliko, prek katere smo to živeli, na katero smo bili navezani in ki nas je osrečevala?

Izguba oblike

Če resnično dojamemo, da s smrtjo človeka ali njegovim odhodom ni izginila ljubezen, da delo ni uspelo, vendar sanje živijo še naprej, tedaj začeti znova pomeni zbrati moči in najti druge oblike, prek katerih bi se znova rodilo in izražalo to, kar je pomembno in na čemer je dejansko tudi temeljila sreča. To pomeni, da prenehamo biti navezani na obliko, ki je ne moremo vrniti.

Izguba iluzornega

Resnična ljubezen, sanje in prijateljstvo v resnici nikoli ne umrejo, temveč se vedno znova rojevajo v drugih oblikah. Če torej na vprašanje, kaj je zares umrlo, iskreno odgovorimo, da je umrlo to, kar je pomembno, da več ne ljubimo, ne razumemo, ne težimo k sanjam, tedaj moramo na žalost pojesti še eno grenko tableto: to pomeni, da resničnega prijateljstva, ljubezni, razumevanja in sanj nikoli niti ni bilo. V tem primeru začeti znova pomeni moči znati pogledati resnici v oči ter si priznati, da smo dolgo živeli v iluzijah in mislili, da so bile želje resničnost. To je zelo težko sprejeti, ker smo v to iluzijo veliko vložili – sebe, upanja, načrte za prihodnost, denar. Včasih se je težko ločiti ne od iluzije same po sebi, temveč od vsega, kar smo vanjo vložili. Sprejeti, da je vse to bilo prazno, ne more vsakdo, čeprav na žalost ni druge izbire.

Da bi obrnili novo stran in začeli znova, je potrebna še ena davno pozabljena umetnost: znati izgubiti. Samo zahvaljujoč temu, kar izgubimo, se naučimo ceniti vse tisto novo in resnično, kar temu sledi. Zato ni res, da je tako zelo slabo sedeti na ruševinah svojih iluzij. Če živimo v iluziji, ki jo je treba slej ali prej porušiti, ali ni razumljivo, da si želimo, da bi se to zgodilo čim prej, da ne bi zaman izgubljali časa in da bi lahko začeli znova, tokrat ne na temeljih, ki smo si jih sami zamislili, temveč na realni, resnični stvarnosti, stanju duše in zavesti?

Neprestano naprej

Vsak dan je nov začetek in naše celotno življenje je sestavljeno iz novih začetkov. Celo kadar nam gre vse dobro in nimamo čisto nobenih težav, je lahko vedno še bolje. Naj so naši odnosi z ljudmi, delo ali kakršne koli življenjske okoliščine še tako dobri, lahko vedno težimo k še boljšemu, odkrivamo nova prostranstva, nova čudovita obzorja. Če spadamo med tiste, ki nikoli niso zadovoljni z doseženim, potem z vsakim dnem in vsakim dejanjem, celo takrat, kadar ponavljamo eno in isto, vedno začenjamo znova. Od tod tudi izvira naša vsakdanja življenjska težnja po popolnosti, po nečem boljšem, globljem in lepšem, po tem, da bi v vse okoliščine, celo najbolj običajne, vdahnili novo življenje. Ne smemo dopustiti, da se srcu ljubi odnosi, to, kar nas veseli početi in vsi preostali vredni trenutki spremenijo v rutino. Rutina je največji sovražnik novih začetkov.

Vsak trenutek našega življenja je edinstven in neponovljiv, zato ga je treba živeti izpolnjeno in do konca. Pozneje se lahko tak trenutek ponovi po obliki, vendar nikoli po svoji biti, ker bodo okoliščine, čas in zahteve drugačne, pa tudi mi bomo drugačni. V naravi in življenju se nič nikoli popolnoma ne ponavlja.

Kadar velik glasbenik na različnih koncertih izvaja isti program, ga ne more ponoviti, celo če bi to želel, ker bistvo njegovega nastopa ni v tehniki izvedbe, privedeni do popolnosti. Na vsakem koncertu ga navdihuje nekaj novega, neznanega ne le občinstvu, temveč tudi njemu samemu. Išče zven novih, pretanjenih strun svoje duše, odkriva nove, globlje meje svojega genija. V tem tudi je veličina ustvarjalnega iskanja v umetnosti – vsakokrat znati začeti znova.

Nov začetek je ustvarjalni proces

Začeti znova ni tako enostavno. V tem zanimivem procesu obstajajo trenutki, na katere bi bilo dobro biti pozoren, da ne bi ponavljali istih napak in vsakokrat udarjali z glavo ob zid.

Ne smemo se krčevito oklepati starih stereotipnih pristopov in načinov razmišljanja. Začeti znova je mogoče le, če preizprašamo vsa svoja pretekla prepričanja. Za to je potreben ne le nov način razmišljanja, temveč tudi novo notranje stanje in nov način življenja.

Ne se obračati nazaj. Pretirana navezanost na vse, kar je izginilo v preteklosti, onemogoča vsak novi začetek. Preteklost je koristna za to, da potegnemo izkušnjo, vendar je nevarno zadrževati se v njej.

Nov začetek ni en kratek trenutek, temveč celoten ustvarjalni proces, ki se konča šele takrat, ko dosežemo uresničitev svojih ciljev. Temelj tega procesa je stanovitnost v naporih in težnjah, “sveta vztrajnost”.

Nov začetek zahteva pogum in odločnost. Neuspehi so sestavni del tega procesa in ni se jih treba bati. Preden umetnik doseže obliko, ki si jo je zamislil, naredi stotine skic, katerih usoda je – koš za smeti. Koristno se je spomniti, da uspeh vedno pride kot nagrada za pogum.

Treba je biti pripravljen sprejeti tveganje, ker se bomo spopadli s številnimi neznankami. V življenju nikoli ni vse gotovo in tako, kakor si mi želimo. Popolnoma gotovo je lahko samo tisto, kar je bilo, ne pa to, kar šele bo.

Treba je vedeti, zakaj začenjamo znova, in intuitivno čutiti, kam nas to lahko pripelje. Treba je sanjati globoko in močno ter pustiti za seboj ambicije, egoizem in nečimrnost. Sreča, zgrajena na nesreči drugih, ima grenek okus. Treba je znati premagati notranjo utrujenost in inertnost, začutiti novo mladost, entuziazem in žar.

Ni treba pričakovati hitrih rezultatov. Zmaga ni sestavljena samo iz dosege vrha stopnišča, temveč iz obvladovanja vsake stopnice.

In še enkrat: uspeh ne pade z neba, temveč je nagrada za pogum.

Avtor: Jelena Sikirić, predsednica NA v Rusiji