Zrela leta so obdobje, ko se delovni aktivni ciklus posameznika počasi zaključi. Pridejo leta, ko je upokojitev pred vrati ali pa smo že v njej, smo dedki in babice, uživamo sadove minulega dela ter se imamo naposled fino, ko nam ni treba kar naprej hiteti, biti venomer na preži in lahko dremuckamo malo dlje, saj se nam nikamor ne mudi.
No, pa je res tako? Obdobje med šestdesetim in sedemdesetim letom naj bi bilo namenjeno temu, da se naredi življenjska inventura, ko pogledamo kako smo preživeli življenje, kako smo zadovoljni z njim, kaj obžalujemo in česa nismo realizirali, četudi smo si vedno želeli. Mislimo si, da smo lahko srečni in mirni, ker smo si ustvarili določen standard, otroci in vnuki so zdravi, preskrbljeni, s partnerjem smo srečni in umirjeni. Aha, tole zadnje je napisano za idealne razmere in v tistih primerih, ko je posameznik odgovorno in z ljubeznijo ravnal s seboj in z vsemi bližnjimi in ko je skozi celotno življenje negoval pozitivni odnos do vsega, kar ga je obdajalo.
Zadnje čase se srečujem s fenomenom obiskov starejših parov in posameznikov, ki iščejo izhod in rešitev iz zakona, v katerem so prikrajšani in nesrečni po štirideset in več let, pa ne morejo več naprej. Menim, da so res pogumni, ko pridejo in se soočijo s svojo bolečino in dvomi po tolikšnem številu let, ki so jih preživeli v zlorabi, poniževanju, ignoriranju in v odnosu, v katerem ni bilo zdrave komunikacije. Kajti, res mora biti »poln kufer« običajno enemu od zakoncev, da pride po nasvet kako naprej. Dejstvo je, da tako kot je bilo do sedaj, ne more biti več in zakonec tudi noče več biti žrtev in objekt zlorabe.
Kaj torej svetovati, kaj se odločiti? To so vedno težka vprašanja in dileme, ki iz te situacije vznikajo, so vedno večslojne. Enostavne rešitve, da bi lahko na primer napisala recept, žal ni. Pri obema zakoncema se je skozi toliko desetletij nabralo ogromno zamer, očitkov, jeze, užaljenosti in prizadetosti, ki več ne dopuščajo ignoriranja. Če sta oba pripravljena in se zavedata, da brez dela na njunem odnosu ne bo šlo, potem sta na dobri poti, da preostanek življenja preživita v recimo ji, slogi, razumevanju in umirjenosti. A predpogoj za takšen rezultat je iskrena volja in želja, da se dosedanji težek odnos spremeni in se nadomesti z drugačnimi načini ravnanja in komuniciranja. Kajti, kot vedno, je prav področje medsebojne komunikacije tisto bojno polje, na katerem sta lomila kopja in osebnosti, a rezultat je bil vedno večja odtujenost in maščevalnost.
Ostarela zakonca sta dostikrat »kaznovana« za njun odnos med seboj skozi vsa pretekla leta tudi s tem, da odrasli otroci ne želijo imeti kaj dosti stikov z njima, ker imajo težke in žalostne spomine na čas, ko so odraščali in sta se mama in oče kar naprej prepirala, obtoževala in bila nasilna eden do drugega. Takšni otroci včasih izberejo rešitev, ki jih čim prej vodi iz gnezda, torej s prvim partnerjem odidejo iz tako okvarjene družine, da se rešijo pritiskov staršev, a kaj, ko se sami tudi dosti krat zagozdijo v patološke odnose, ki ne trajajo dolgo. No, to je sicer druga zgodba, a dejstvo je, da danes ostarela človeka ostajata v svoji jezi in zamerah sama, ne znata kvalitetno komunicirati in sta eden drugemu največja nasprotnika, namesto da bi bila zaveznika.
No, seveda je mnogo parov, ki se srečno in zadovoljno starajo, obiskujejo jih otroci in vnuki, imajo prijetna nedeljska kosila in druženja in uživajo v medsebojni družbi. Dejstvo v takšnih primerih je, da sta zakonca v ljubečem in razumevajočem slogu negovala svoj odnos vsa leta pred tem. Zato: kot živimo danes s svojim partnerjem in z njim komuniciramo, tako bomo v zrelih letih imeli umirjene in prijetne rezultate, ali pa bo žal prevladal občutek izdaje, nesrečnosti in jeze.
