Ljubezen je lahko tudi zrela.
Pri tem ne mislim na pojem zrela kot stara, temveč mislim na tiste odločitve odraslih ljudi, ko se odločajo za ljubezen, brez nore zaljubljenosti. In se poročijo s to svojo ljubeznijo pri recimo poznih tridesetih ali v sredini štiridesetih let starosti. So na vrhuncu svoje življenjske poti, marsikaj so že dali čez, tudi nekaj partnerskih zvez, ki niso bile uspešne.
Imam dobro prijateljico, ki je imela nekaj fantov, tudi eno daljšo in na videz resnejšo partnersko zvezo. Ostala je sama, stara nekaj čez štirideset let. V njeno življenje je po spletu okoliščin prišel prijatelj s katerim sta se poznala skoraj dobro dekado. Družila sta se nekaj časa, kuhala dobra kosila, prespal je pri njej na kavču par noči. Ni razmišljala o njemu kot o potencialnemu kandidatu za resnega partnerja, jemala ga je kot dobrega izgubljenega prijatelja. Nekega večera jo je resno vprašal, če bi razmislila o temu, da postaneta več kot zgolj prijatelja. Da je njemu všeč, da misli pogosto na njo, da je nestrpen in odšteva dneve, ko jo spet vidi, je samski in bi želel nekaj več od njunega druženja. Da naj si vzame čas in premisli, kako nadaljevati njuno zvezo.
Sedaj sta poročena že nekaj let. Vidim, da sta srečna, ju opazujem in si mislim, kako močna je takšna odločitev za zrelo in pripadno ljubezen. Nekega dne sem jo vprašala, naj mi pove, kako se je odločila takrat, ko jo je tedaj še prijatelj izzval glede tega, da bi postala nekaj več. Rekla je: »Veš, sem se nekaj dni pogovarjala sama s seboj. On je od drugje, kje bova živela, kaj bova delala, ali sploh kaj čutim do njega razen prijateljske naklonjenosti? In se takole pogovarjam v svojih mislih in ugotovim, da pogrešam njegove nasmehe, vonj njegovih las, ko grem mimo njega in njegove pegice po rokah. In da komaj čakam, da ga zopet vidim, ko pride. Nisem zaljubljena, ne igrajo metuljčki v trebuhu in nižje, ampak mi je pa super v njegovi bližini«.
Hm, jo zopet izprašujem, ker mi ni čisto jasno, zakaj se je odločila zanj, če ni bila zaljubljena? Mi pove, zrela, odgovorna in čudovita ženska, da gre pri njima za tisto nekaj več. Ko oba vesta, da si bosta dajala pozitivne potrditve, ko se bosta znala dogovoriti in pomeniti, da se znata prepirati tako, da dosežeta ključne premike, ki vodijo njuno partnersko barko naprej, brez očitkov in obtoževanj, zlorab zaupanja ali nasilja. Njuna zrela ljubezen in odločitev, da se zavežeta biti skupaj v dobrem in slabem izvira tudi iz mnogih njunih izkušenj z bivšimi partnerji. Vesta, da sta se odločila za njuno ljubezen, privrženost, lojalnost, odločnost braniti njuno skupnost pred izzivi sodobnega sveta.
Pa razmišljam, zakaj nismo sposobni večkrat pri sebi razčistiti, kaj si želimo od partnerja in kaj mi lahko njemu damo. Ker onadva sta se o vsem pomenila. In jo je zaročil. Ter poročil. Vse po protokolu, kot se šika. Ne iščeta eden v drugemu tisto tečno, slabo, kar bi ogrozilo njuno ljubezen temveč se podpirata, čistita nesporazume in delujeta oba odgovorno v smeri, ko se zavedata, da je življenje minljivo, njuno zavezništvo in zrela ljubezen pa je lahko tista trdna malta, ki ju povezuje brez negativnosti in izzivanja.
Ali ste zreli, da bi lahko v enaki meri svojemu partnerju vsak dan pokazali, da ga ljubite, mu zato naredite jajčka na oko, ki jih obožuje, on pa vam zmasira utrujene noge? Ker vas ljubi in mu je mar za vašo dobrobit. In vi ga z veseljem objamete in mu zašepetate, da bo vse v redu in naj vse svoje moške skrbi pusti ob strani, ker je varen v vašem objemu. Zmorete? Si želite pripadati? Ali pa iščete zgolj negativnosti v njemu ali njej?
