4 pasti na poti osebne rasti, ki se jim je dobro izogniti

OGLAS

Mnogi ljudje se, ko se podajo na pot osebne rasti, ujamejo v naslednje pasti ne glede na to, po kateri poti gredo. Tukaj je nekaj namigov, kako se jim izogniti:

1. “Trpim, torej sem.”

Zdi se čudno, toda ta izjava zrcali življenje večine ljudi. Poistovetimo se s svojimi težavami in mislimo, da smo mi tisti, ki jih imamo. Skoraj tako je, kot bi svoj obstoj želeli upravičiti z ovirami, ki jih moramo premagati, problemi, ki jih rešujemo, in s tem, koliko trpljenja lahko prenesemo. Prav tako se poistovetimo s trpljenjem, ki smo ga sami ustvarili. S tem, da smo oseba z določeno težavo, se poistovetimo tako močno, da se pogosto bojimo, da brez nje ne bomo vedeli, kdo smo. Ko si vzamemo trenutek za razmislek o “svojih” težavah, morda odkrijemo, da smo se na te vzorce mišljenja in vedenja tako zelo navezali, da si ne moremo predstavljati, kako bi živeli brez njih. Namesto da bi se odprli negotovosti, ki pride z izpuščanjem, se raje oklepamo lažnega občutka varnosti, ki ga imamo ob védenju, kaj lahko pričakujemo, čeprav to pričakovanje za nas ni ugodno.

Ni treba, da je tako. Pomislite na težavo, za katero mislite, da vam pripada, in se vprašajte: “Ali bi rad imel ta lažni občutek varnosti, ki izvira iz tega, da o tej težavi vem vse, ali bi raje bil svoboden?” Če bi bili raje svobodni, boste spontano izpustili navezanost na to težavo in začeli odkrivati naravne rešitve zanjo, namesto da bi upravičevali, da jo imate ali da ste obtičali v njej.

OGLAS

2. “Ampak o čem se bom pa pogovarjal?”

Večina ljudi medosebno komunikacijo v glavnem gradi na iskanju sočutja za svoje probleme ali na sočustvovanju z drugimi pri njihovih. Pogosto postanemo takšni mojstri v opisovanju svojih problemov, da se temu svojemu mojstrstvu ne želimo odreči.

Stvari ni v tem, da je pogovor o naših problemih škodljiv. Pravzaprav je občutek svobode, ko drugim povemo, kaj nas teži, pogosto prvi korak pri izpuščanju** in premikanju naprej. Poleg tega je to, da smo na voljo prijateljem in partnerju, kadar so v čustveni stiski, znamenje, da smo dober prijatelj. Obtičimo tedaj, ko nenehno govorimo o istem problemu, vendar ne dosežemo olajšanja.

Če se zalotite, da isto zgodbo pripovedujete večkrat, preverite, ali iščete strinjanje oziroma odobravanje zaradi te svoje težave. V tem primeru se vprašajte:

Ali bi lahko izpustil željo, da bi se drugi z menoj strinjali glede moje težave?
Ali bi lahko izpustil željo po odobravanju zaradi te težave?

Več v knjigi Metoda Sedona

3. “Zato, ker je moja.”

Ponos je prebrisano čustvo. Ponosni nismo le na svoje dosežke, temveč se pogosto ujamemo tudi v past ponosa na svoje težave. Počutimo se tako izjemni, ker jih imamo. Ta past na poti do naše svobode ima več oblik: lahko smo ponosni na to, da smo preživeli navkljub težavi, da smo jo tako dolgo prenašali, ali pa da je bila tako edinstvena.

Bodite pozorni na ponos. Opazujte svoje težave, medtem ko jih izpuščate**, in preverite, ali se zaradi njih morda ne počutite “posebni”. Če ugotovite, da ste ponosni na svoje težave, in si lahko ta ponos iskreno priznate ter ga izpustite, boste svobodnejši tudi zato, ker lahko izpustite težavo.

4. Ne sprašujte, zakaj.

Želja, da bi razumeli ali ugotovili, zakaj imamo določeno težavo ali od kod izvira, je lahko ključna ovira pri njenem izpuščanju**. Kajti če želite odkriti izvor težave, se je morate oklepati. Če morate razumeti nekaj pomembnega, je zanimivo, da je prav izpuščanje** želje po tem, da bi to razumeli, pogosto tisti vzvod, ki prinese razumevanje in odgovore, ki ste jih iskali. le da tokrat s precej manj truda.

Vprašajte se: Ali bi rad razumel svoje težave ali jih raje sploh ne bi imel? Če bi se jih raje osvobodili, vam toplo priporočam, da izpustite željo po tem, da bi jih razumeli.

To je tako zelo pomembno zato, ker moramo, ko želimo razumeti težavo, zapustiti sedanji trenutek, ki pa je edina točka, ko lahko v resnici karkoli rešimo.

**Izpuščanje je del Metode Sedona
Eden najpogostejših načinov, kako si ustvarjamo razočaranja, občutek nesrečnosti in napačno presojo, je, da se oklepamo svojih omejujočih misli in občutkov. Točka uravnoteženja in naravna alternativa za neprimerno potlačitev in izražanje čustev je njihovo osvobajanje oziroma izpuščanje.