Drugi ne bodo vedno ravnali, kot bi si sami želeli. Lahko pa se sami učimo ravnati tako, da tudi v bolj zahtevnih odnosnih situacijah ohranimo stik s sabo in se odzivamo na način, da poskrbimo zase. Kako ravnam, ko imam ob sebi večnega nergača, nekoga, katerega svet je v vrtincu nenehnih krivic, bolečin, izgub, razočaranj … Lahko ob taki osebi ravnam tako, da ko se razideva, ne nesem s sabo nemira, teže, jeze? Sem zmožen pravočasno postaviti mejo in se zaščititi? Ali odhajam stran od takšne osebe utrujen, razočaran, jezen, ker ta oseba ne vidi sveta na drugačen način, na način, kot bi jaz želel, da ga vidi? Naša naloga ni popravljanje drugih, naša naloga je ob drugih razvijati sebe. Zato ni na mestu vprašanje, kaj bi bilo za drugega dobro, da naredi, ampak bi se bilo veliko bolj koristno vprašati, kaj lahko jaz v tej situaciji naredim.
Kje se skriva ključ za spremembe
Poti do pristne povezanosti s sabo in drugimi je mnogo, a največkrat te poti samevajo, saj preradi hodimo po enih in istih utečenih, predvidljivih poteh. Rešitev se ne skriva v nenehnem dopovedovanju in prilagajanju ter čakanju na to, da bodo drugi dojeli, kje ga lomijo. Izhod iz neželene situacije se odpre, ko se srečamo z lastnim pogumom narediti stvari drugače. Korak v neznano in ustvarjalnost, s katero ustvarjamo nove poti v sedanjosti na podlagi izkušenj, znanja iz preteklosti, vodi v drugačno prihodnost. Če se vedno znova ujamemo v iste vzorce v sedanjosti, ne moremo pričakovati drugačnih rezultatov v prihodnosti. Neznane poti zahtevajo pogum, a prav tu se skrivajo naše številne možnosti. In kaj ko bi se odločili, da je danes dan, ko bomo prenehali vztrajati na bregovih nesreče in začeli ubirati nove poti?
Odkrivati nove poti zahteva pogum
Ali smo sposobni v odnosu ohraniti sebe in se odpreti drugače mislečemu bitju nasproti? Imamo v sebi dovolj poguma, da dovolimo, da se nas misel, izkušnja, čutenja drugega dotaknejo? Si dovolimo ob ljudeh ugledati svoj čustveni svet? In če ob nekom doživljamo neprijetna čutenja, ali smo lahko z njimi toliko časa, da ugotovimo, kaj sporočajo in kaj bi bil naslednji za nas najbolj primeren korak?
Ali se iz strahu zaklepamo v samozadostnost ali med ljudi, ki mislijo podobno, če ne že enako, imajo podobne načrte za življenje ter podobna prepričanja, temam, pri katerih ne razmišljamo podobno, pa se spretno izmikamo? Odprtost za doživljanje drugega je podlaga osrečujočih odnosov. Smo sposobni občutiti, kako različni smo si? V čem smo si različni? Smo sposobni razumeti pomembnost tega, da vsak s svojo osebnostjo, temperamentom dobi prostor, kjer se lahko razživi? Zmoremo ustvarjati okrog sebe svet, kjer se bodo drugi ob nas počutili podprti v svoji drugačnosti, kjer jim bo ta podpora dajala pogum za odpiranje v svet, za ustvarjalno raziskovanje življenja? Ali sploh lahko verjamete v takšne odnose? Ali ste na poti iskanja takšnih odnosov? Če ne, kaj vas ovira, da ne začnete v tem trenutku z zaupanjem raziskovati svoje možnosti?
Kaj lahko naredimo za osrečujoče odnose? Blizu smo si lahko le, če vztrajno negujemo srčno zanimanje za osebo ob sebi in smo pozorni na to, kaj ta prebuja v nas. Taka odprta drža odpre prostor za pristno srečanje. Lahko dovolite, da nekdo izrazi mnenje, ki je drugačno od vašega? Vas zanima več o njegovem razmišljanju? Ali samo tolerirate drugače misleče ljudi? Ali pa jim hitite dopovedovati, kje vse se motijo? Koliko je v vaših pomembnih odnosih zamer, globokega razočaranja, neuresničenosti in nezmožnosti pristnega srečevanja? To ujetost v svet brez stika je možno osvoboditi le tu in zdaj v osebnih odnosih in prvi korak je zavedanje, kaj jaz nosim v odnos in kaj lahko jaz danes tu in zdaj naredim drugače.
Petra Vršnik, psihoterapevtka
