Oglas

Knjiga Bog navodila za uporabo je kot poziv k živi izkušnji boga in k svetemu odnosu do vsega.

Srž knjige povzemajo tri besede: popularizacija nereligioznega svetništva. Takoj ob knjigi sem napisal ta sestavek, ko ga berem, se mi zdi, da bo večno aktualen …

Povsod v svetu velja za samoumevno, da pripadnost veroizpovedi samodejno pomeni pripadnost Bogu. Bil sem krščen, posvečen, iniciiran, torej sem v navezi z Bogom. Toda kdo odloča o tem? Bog? Po katerih merilih je odnos z bogom realnost ali skupinska iluzija?

Vprašajmo se, kaj so današnje monoteistične religije poganski duši Slovana, Kelta, Normanda, Gala? Mar niso to le bele omele v krošnji našega duha. Ker je pritisnila zima duha, je edino, kar je videti živo med našimi golimi vejami, košata kepica zelenja, zato jo imamo za našo duhovno identiteto. Svojih dejanskih korenin se niti ne zavedamo, saj je vsa zgodovina, ki jo poznamo, vezana na belo omelo. Če pa bi na religijo pogledali v karseda širokem zgodovinskem kontekstu, bi se bilo povsem smiselno vprašati, zakaj bi po duhovno simboliko za interpretacijo izkušnje Boga hodili na Bližnji Vzhod? Zakaj ne bi modrosti o duhu in Bogu izbrskali iz “poganske” religije naših pravirov, čeprav jo danes prikazujejo kot primitivno. Morda je primitivna v smislu, da je preprosta, nikakor pa ne v tistem pomembnejšem smislu nekulturnosti, brezvestnosti in brezobzirnosti do okolja, v čemer je prav današnja družba presegla že vse zdravorazumske okvire.

V vsej zgodovini so ljudje doživljali mistične izkušnje, spor med različnimi kulturami se je vnel izključno zaradi monopoliziranja interpretacij. Ko smo te poskusili sistematizirati, jih umestiti v razumski okvir, so se rodile religiozne institucije, ker pa so se ljudje sistemov slepo oprijemali (oziroma so bili v to prisiljeni), so iz njih vzniknile identifikacije brez izkušnje. Zanimivo, da prav tisti, ki brez izkustva pristopijo k neki ideologiji, postanejo največji fanatiki. Pri starih narodih so religije – če jim sploh lahko tako rečemo – vzniknile iz človekovega odnosa do narave, iz doživljanja sveta, ki ga lahko potipamo, povohamo, okušamo, lahko pa ga tudi upodobimo s simboli naravnih elementov (z bogovi Vetra, Sonca, Reke, Dreves, Žita).

Več v knjigi Bog navodila za uporabo, sedaj 20% popust

Monoteizem = parsteizem

Monoteistične religije so ubrale drugo pot: pozornost ljudi so usmerile k večni posmrtnosti ob nebeškem Očetu. Slednjega so si preprosti ljudje predstavljali kot strašno roko, ki bo zdaj zdaj nanje, grešnike, vrgla peklenski grom. In res jih je večkrat doletela kazen, če niso pokazali dovolj strahospoštovanja, a običajno iz kake druge roke. Kazen je bila neredko hujša kot grom, saj jih je okužila kot virus in jih uporabila kot prenašalce kazni na svoje sovražnike in – še močneje – na svoje najbližje.

Ko je mitologijo z mnogimi bogovi zamenjala bojda naprednejša mitologija z enim bogom, ki zagovarja enost življenja pod okriljem edinega duhovnega središča, se enotnost v praksi ni najbolje prijela. Mnogoboštvo se je nadaljevalo, le da zelo zlovešče. Edinega Boga so si po vrsti prilaščale posamezne skupine, najprej ena, nato druga, potem tretja … pri vseh je bil Bog menda isti, ampak po simboliki se je vse bolj razlikoval. Če je klasično mnogoboštvo politeizem, je sedanje “enoboštvo” parsteizem, saj je edini Bog (kot simbol) razdrobljen na množico podob (malikov). Na tisoče ločin “monoteističnih” religij ne časti več celega Boga, temveč njegove delce, njegove dvodimenzionalne podobe. Zakaj bi sicer potrebovali toliko religij, ki naj bi vse častile istega Boga? Še huje – toliko ločin ene in iste religije? In zakaj se v religijah dogaja toliko tega, proti čemur naj bi stale (malikovanje, elitizem, politiziranje, pridobitništvo, duševna, duhovna, spolna zloraba …)?

Ker je človek izjemno prilagodljivo bitje, se na vseh ravneh bivanja vedno znova hitro uskladi z novimi ureditvami. Otroci sprejemajo simbole, navade, pojme, ideje, pravila in prepovedi vsake skupnosti po vzoru staršev; ko odrastejo, se jim zdijo samoumevni in jih po istem vzorcu prenašajo na svoje potomce. Tako se nekaj časa pod križem z molitvijo na ustnicah bojijo pekla, malo pod srpom in kladivom gradijo bratstvo in enotnost, malo z mobitelom v roki hitijo na poslovni sestanek. Vse misli in želje so pogojene s programi, ki jih bodisi namerno ali nenamerno vceplja okolje. Da svobode ni, boste razumeli, ko dobro razmislite o tem, koliko odločitev izpeljete od začetka do konca, ne da bi morali sproti kaj spremeniti ali prilagoditi. Nikoli ne boste mogli skontrolirati svojega življenja, vedno boste vpeti v tokove, ki jih ne morete ukrotiti. In tako je tudi prav!

Prav je zato, ker se tako učite plesati ples boga. Soplesalec ali soplesalka je lahko kdor koli, kar koli. Morate samo prepoznati, kdaj vodite vi in kdaj on/a/o. Tak ples je bog, saj se med vami in vesoljem odvija odnos, ki vliva smisel tako vam kot vesolju. Ne iščite svobode od tega, iščite le dobre soplesalce/ke in glasbo, ki zgane vaše srce.

Oglas

Čudenje

Kolikor je človek blagoslovljen z možnostjo razumevanja in verovanja, je s tem tudi preklet. Živali in rastline so vedno svete, vpete so v program, ki ohranja ravnovesje življenja, vse njihovo zavedanje sveta se skriva v preprostem odnosu do okolja. Človeka, po drugi strani, odnaša na obrobje zavedanja in svetosti, v področja negotovih pustolovščin. Za vse je kriva domišljija. Če smo res kdaj prestopili iz opice v človeka, tega nismo storili z razumom, ampak z domišljijo in čudenjem.

Kasneje smo čudenje zavili v okorne obredne forme in se čudili, zakaj je čudenje izginilo. Okorne forme je treba preseči, ne glede na to, katero stran medalje predstavljajo; pod ritualno povrhnjico vseh ideologij tičijo žive, zdrave, pristne resnice, te pa so v osnovi povsod enake. Preživele bodo nas in naš svet. Povsem novi svetovni nazori se rojevajo zelo, zelo redko, večinoma vso zgodovino samo ponavljamo iste obrazce v različnih preoblekah. Ideološki spori se nikoli ne spletejo okoli razlik v bistvu in resnici (kjer jih tako ali tako ni), ampak okoli nepomembnih zunanjih razlik. Nikoli se ne prepiramo glede izkušenj, ampak vedno glede interpretacij.

Na podlagi teh interpretacij sta verska in meščanska etika ustvarili strogo nasprotje med dovoljenim in prepovedanim; nedovoljeno sta zavili v zlo in greh ter že otroke začeli tretirati s “To se ne spodobi!”, “Pridni fantje in punčke tega ne delajo!”, “Ne dotikaj se tam!” … Ljudem je strah pred grehom zlezel tako globoko pod kožo, da je na koncu dovoljenega ostalo bore malo, ves svet pa se je spremenil v demonskega sovražnika krhkega človeka. Tega sovražnika je prepovedano gledati, poslušati, tipati.

Duhovni tiran je ubil dušo svojih podanikov, zmožnost zavedanja in izkušanja, intuitivno modrost srca. Ubil pa je tudi boga, saj je živi bog, ki ga ne smem poznati, enak kot mrtev. Ostal je le zdresiran razum, ki je smel premlevati suho slamo katehetskih dogem. Svetost je bila dovoljena le kot hierarhični čin v religiozno-politični instituciji. Jezusa še vedno nismo sneli s križa, da o njegovem vstajenju niti ne govorimo.

Koga vidim v ogledalu?

In kje smo sredi tega mi? Svojo pravo podobo lahko najdemo le v ogledalu neizmerne pestrosti življenja, ki nas obdaja. Z brezobzirnim odnosom do tega življenja nanašamo na ogledalo neizbrisne praske, zaradi katerih še komaj vidimo obrise svoje duše. Tako sivi so in izmaličeni, da duši iščemo nadomestke. Kakršne koli.

Iz razkuženo čistih ogledal v garderobah nakupovalnih centrov nam v oči zre bog sedanjosti – vsemogočni potrošnik, ki lahko z denarjem dobi vse. “Življenje” se je preselilo v denarnico, oči so motne, žalostne in negotove. Hrepenenje duše po globlji sreči, miru, modrosti, svobodi in, seveda, po druženju z živim bogom, so kot jato golobov pregnali trušč, dren, nesnaga in sij neonskih luči. Ker v svojih očeh ne najdemo življenja, s pogledom bežimo k frizuri, mozolju, kravati …, da malce pospravimo pusto ječo, v kateri životarimo.

Le redko zmoremo izklopiti razum in vsajene programe ter pogledati v živo ogledalo, kjer odseva naša duša. Tam vmes. Med našim pogledom in očmi svobodnih ljudi, svobodnih živali, pod koreninami svobodnih dreves, med krili svobodnih ptic.

Kje so ta svobodna bitja? Ni jih. Vsa so ujeta v raztrgan svet, zakoreninjena v pust pesek, zazrta v sajasto nebo, zabita v kup plastične folije in obdana z njo. Življenje ne usiha le okoli nas, ampak tudi v nas. Svobodo duha in prostranost sveta smo prodali za pest frnikol in “svobodo”, da se z njimi igramo v mizernem peskovniku, vse skupaj pa okronali s tisoči patetičnih obredov. Z njimi smo poskusili zakrinkati svojo nevednost, nespamet, zabitost. Zabiti v boga se igramo Boga, peskovnik pa raste in prekriva blagoslov življenja. Kdo je za to kriv? Vedeli bomo, ko sežemo do konca vprašanja z začetkov filozofije in religije – kdo pravzaprav smo.

Knjiga Bog: navodila za uporabo: o naravi odnosov, svetosti, iluziji in risalnem žebljičku, sedaj 20% popust

O avtorju
Članki
Izdelki

Nara Petrovič

Nara je človek, ki si upa živeti drugače in na podlagi lastne izkušnje o tem tudi pisati. Znan je kot pisatelj in prevajalec, kot odličen vegetarijanski kuhar, maser, navdušenec nad permakulturo, divjimi rastlinami, ekovasmi in pristno skupnostjo.

web

https://narapetrovic.wordpress.com/