Duhovnost in osebna rast, hm zelo veliko je pisanja o tej temi v raznih člankih in knjigah in razne delavnice so razpisane na to temo. Ljudje obiskujejo razne delavnice v upanju, da se bo nekaj zgodilo samo od sebe oziroma iščejo sebe zunaj sebe. Razne zdravilne tehnike in meditacije, so nam lahko samo v pomoč, da duhovno in osebno rastemo, vendar je še vedno odločitev na nas, če si želimo to spremembo. Spremembe vsak doživlja drugače nekaterim je to zelo stresno, sploh ljudem, kateri so na začetku poti z delom na sebi. Ljudje opisujejo to obdobje kot, da se jim dogaja nekaj groznega ali da se jim je zrušil svet, vendar v takem obdobju preizkušamo sebe, v smislu, da dovolj zaupamo Vesolju in sebi. Duhovno in osebno rastemo, ko sprejmemo sebe v popolnostni , ne glede na naše napake in šibkosti, ki jih imamo, zrastemo ko začnemo gradit naš notranji svet, ter sprejmemo nepopolne dele sebe.

Dalajlama je nekje napisal:« Dokler se ne bomo pomirili sami s seboj, ne bomo mogli doseči miru na svetu.«

Duhovno in osebno rastemo, ko nam naenkrat ni več mar za materialne dobrine, dragocen nam postane naš notranji svet, zato se v tem obdobju življenja začne dogajati na polno, lahko zamenjamo ali izgubimo službo, zamenjamo krog prijateljev ali nas zapusti trenutni partner. Duhovno in osebno rastemo, ko prisluhnemo sebi in sledimo svojim ciljem, ne glede na ovire, ki se nam pojavijo na poti, ter postanemo sebični do okolice. Duhovno in osebno rastemo, ko nam ni mar za okolico, ter prenehamo tekmovat z drugimi, ampak naenkrat postanemo zadovoljni sami s sabo. Kar naenkrat, dogodki stečejo, ne vrtimo se več v začaranem krogu okrog ene in iste težave, v naše življenje se naseli nekakšno veselje, kar ne pomeni da ne moremo biti slabe volje če se tako počutimo, začnemo početi stvari, katere smo dolgo prelagali in iskali izgovore zakaj jih nebi naredili, naenkrat vso energijo vložimo v to da jih naredimo.