Spontana resnica

Na svetu imamo mnogo ljudi, ki se ukvarjajo z energijo, takšnim in drugačnim duhovnim delom. A ob tem velja ne pozabiti, da je vsako duhovno delo drugačno. Vsekakor je odvisno od karakteristik tega, ki ga izvaja, seveda pa je v največji meri odvisno od tega, ki prejema.

Prejemniki pač lahko prejmejo, kar pač prejmejo, a težava nastane, če stvari niso poravnane z njimi. Vsak oddajnik namreč pošilja svojo frekvenco, svoj spekter tega, kar dojema, da je duhovnost zanj. In včasih je zelo težko prepoznati tega, ki oddaja pravo frekvenco za nas.

Kaj pa je prava frekvenca za naš sprejemnik in kako jo sprejmemo?

No, prava frekvenca je tista, ki se v popolnosti pokriva s tem, kar mi smo. To ne pomeni samo, da je v popolnosti enaki sinus oz. val, ki ga oddaja, temveč je tudi zelo pomembno, da je ta val usklaljen z našim valom, ker če ni, ne bomo prejeli prave kvalitete, ki bi nam lahko razblinila iluzijo, na kateri se ‘šlepamo’ oz. iz katere igramo svojo dramo.

OGLAS

Zakaj je to pomembno? Težave vseh od nas so povezane z nepravilnim notranjim znanjem, ki od nas zahteva to in to in to. Notranje znanje je znanje o naši notranji naravi in če znanje, ki ga prejemamo ni poravnano s tem, ki ga nosimo v sebi, potem ne bomo mogli v popolnosti dojeti resnice, ki nam jo posreduje to znanje.

Resnica je za vsakega specifična, čeprav vsi dojemamo ta svet na najvišjem nivoju nekako enako. Vendar pa, če frekvenca, ki prihaja do nas, ni poravnana z našo lastno, je to podobno, kot če bi si nadeli očala drugačne dioptrije, kot jo imajo naše oči.

Vsekakor je frekvenca pomembna, je pa tudi pomembna skladnost frekvenčnega vala, kajti če je val, ki nam ga nekdo pošilja vstavljen na nepravem mestu, potem bo simfonija, ki jo igramo in poslušamo v našem življenju, neusklajena s tem, kar želimo poslušati.

Če nam nekdo v življenju vedno vstavlja na neko mesto v naši simfoniji nek vložek na nekem mestu, kjer ne zveni na pravi način, nam to lahko povzroči veliko osebno travmo, saj je naše življenje za nas razglašeno. To sicer ne pomeni, da je razglašeno za druge, a to niti ni toliko važno, kajti mi smo tisti, ki živimo svojo resnico.

Vsaka simfonija ima svojega dirigenta in če nam ta dirigent posreduje napačna navodila, potem bo tudi naša simfonija razglašena, pa četudi na enem mestu. Zaradi tega se nam lahko življenje v popolnosti poruši oz. ne gre v pravo stran za nas.

In kaj je prava stran za nas? To je tista stran, kjer smo v popolnosti uglašeni s sabo, z drugimi izvajalci in dirigentom. Da bi postali spontani jem-session list, kar je tudi namen življenja, saj je cilj, da pridemo do samostojnosti, je zelo pomembno, da ti, ki na takšen ali drugačen način dirigirajo to, kar bi odgovarjalo nam in kako bi naj celotna simfonija zvenela, pa se moramo naučiti biti v tem spontani.

Biti spontan v življenju je velika stvar, ki pa ni dana vsakemu, kajti obkroža nas mnogo dirigentov, ki želijo, da bi postali član njihovega ansambla, a le mi sami vemo, kaj si želimo muzicirati in kako za nas zveni naš instrument.
Odgovor na to, koga si izbrati za duhovno vodstvo, čeprav je ta odločitev v otroštvu precej enoznačna, torej leži na tem, koliko poznamo sami sebe in svoj instrument, seveda pa tudi to, kako in s čem naš instrument zveni v najbolj čisti oktavi. To je tudi eden od razlogov, da v svetu, kjer vsi želijo našo pozornost, da naj zaigramo v njihovem orkestru, samo prepoznamo svoj instrument in svojo oktavo, ter način, ki bi ga želeli uporabiti pri našem muziciranju.

Pri iskanju svoje notranje resnice ni važno, kdo nas vleče ali kaj od nas zahtevajo razna čustva, potegi, ideje in zamisli, saj so te posledica simfonije, ki igra svoje note skozi življenje, mi se pa samo na to odzivamo. Kar pa je važno, pa je, da se umirimo, ko želimo muzicirati, kot nam to tudi kaže življenje in ob pravem trenutku za nas, udarimo ob struno, ki jo želimo slišati v naši simfoniji.

Duhovno delo je namenjeno prav temu, da sami odkrijemo sebe, svoje lastne note, svoje lastne oktave in da se naučimo vključiti v orkester življenja, da bo lahko potem le-ta tudi podpiral nas same v času in prostoru. Vse drugo je potrata časa, ker dejanja, ki niso uglašena z nami, namesto, da bi nas peljala na potovanje, ki si ga želimo izživeti skozi svojo življenjsko simfonijo, nas tja ne peljejo in nam ne omogočajo biti to, kar smo in kar bi lahko bili.