Draga Melita!
Z možem sva skupaj dobro leto, ima 15-letnega sina iz prvega zakona in deljeno skrbništvo. Fant je zelo bister, skromen, z nekaj teženja učno uspešen. Mene je dobro sprejel in me uboga, včasih celo bolj kot moža.

Problem je bonton in upoštevanje drugih oz. osnovni higienski minimum. Vem, da to spada k najstništvu, a moti me, da čevlji za telovadbo ležijo v njegovem predalu s posteljnino ali na tleh njegove sobe, ki je prehodna in jo midva prečkava za na balkon. Umazani krožniki in embalaža od hrane so za računalnikom in po tleh. Oblačila, zvezki in ostalo je nastlano, kjer pade od njega. Bijemo bitke za sodelovanje pri družinskem pospravljanju. Včasih kaj naredi sam, spet drugič midva sesava okoli njega, on se pa izgovarja in igra igrice. Mož bi najraje vse pospravil, prinesel, nasekal, prelopatal itd. namesto njega, da lahko sin pol dneva spi ali je na računalniku, s katerim je zasvojen in hodi na obravnavo.

Zdaj moža opominjam, kdaj naj reagira, in nekako nam gre. Moti pa me, da se mali ne zna obnašati, kadar jemo zunaj. Z roko grabi narezek s pladnja in vsega pobaše, da za ostale ostane samo zelenjavna dekoracija. Nabaše si ga v sendvič in je kot pri kebab šanku, medtem ko drugi uporabljamo pribor.

OGLAS

Ko dobi hrano, ne počaka, ampak napade, ko mi čakamo. Včasih na koncu poliže krožnik. Zadnjič se je v nekem muzeju usedel na stol Franza Jožefa, čeprav je bilo označeno, da se ne sme. Kar zameglilo se mi je pred očmi, mož pa ni ničesar opazil, tako kot vedno, ali pa se mu ne zdi to nič takega.

Kako ga vzgaja mama, ne vem, menda je dosledna, samo po restavracijah niso veliko hodili. Jaz mu že lahko povem, a se mi ne zdi, da je to moja naloga, take kritike od mene se mi zdijo napad na njegovo osebnost, lahko bolijo ter bi morale priti od staršev. Kaj ti misliš?

____________________________________________________
Draga bralka, hvala za vaše pismo in skozi napisane besede izraženo jezo in stisko, zlasti glede malomarnosti moža do sina, da ga bolj na trdo ne prime.

To vas muči kajne? Vsekakor je moje prvo vprašanje, ali vam je mož dodelil možnost, da tudi vzgajate njegovega sina? Torej, da ste vzgojno delujoči in mu lahko postavljate omejitve in pravila? Ali pa naj bi to bila domena zgolj moža do sina, ker je njegove krvi? Drugo, če imate moževo »pooblastilo«, ni nujno, da vas bo sine upošteval kajne? Torej tudi v tem primeru potrebujete uglašenost s soprogom, da enovito vzgojno usmerjata odraščanje mladega gospodiča, ki se očitno res kdaj vede, kot da je prišel iz jame, kot rada pogovorno rečem.

Absolutno bi svetovala, predvsem vašemu soprogu, da se resno in po moško pogovori s sinom, kakšna so pravila primernega vedenja na različnih javnih krajih, kako se vedemo ob različnih priložnostih, kako to spada k splošni omiki in kulturi, saj nikoli ne vemo, kdaj in kje se bomo gibali kot odrasli ljudje in če osnovne kulturne etike ne osvojimo vsaj v najstništvu, je kasneje še toliko težje, ker nam potem še ego hoče nagajati.

Glede reda in čistoče pa skorajda ne bi izgubljala črnila. Govorimo o najstniku, kajne? Sicer po mojem mnenju umazani krožniki nimajo kaj delati v sobi, saj se obeduje za mizo v kuhinji. Sva pri pravilih, ki naj bi veljali v določeni družini in vas sprašujem, ali sta jih s soprogom sploh določila? Za najstnika, ki je izgubljen v svojem svetu, ni namreč samo po sebi umevno, da se prehranjujemo v prostoru, ki se imenuje kuhinja ali jedilnica. Mu je včasih to potrebno še posebej opredeliti in vztrajati, da ne bo noben krožnik s hrano pristal v njegovi sobi. Bo treba biti dosleden. Če ima umazane superge skupaj s čisto posteljnino, naj bo to njegova svinjarija. Sicer pa tudi to lahko opredelite v družinskih pravilih, v katerih definirajte kaj je v vaši sestavljeni družini dovoljeno in kaj ni.

Pri tem bodita z možem popolnoma dosledna in zahtevajta od mulca, da se drži pravil.

Ker to bo potreboval skozi celotno življenje in sobivanje z drugimi ljudmi na temle našem modrem planetu, namreč sobivanje. Ni edini na svetu, temveč ga obkroža še približno sedem milijard ljudi.