Mnogo empatičnih ljudi, ki jih poznam, je zmedenih, ali jim je celo žal, da niso jasnovidni oziroma jasnoslišni. Celo tisti, ki so bili obdarjeni z vsemi tremi vrstami darov, primerjajo darove telesne empatije s svojo vizualno ali verbalno nadarjenostjo – včasih so razočarani, ker imajo darove telesne empatije. Tečajnik me je na tečaju iz intuicije vprašal: »Mar res ne morem odstraniti darov telesne empatije in namesto tega videti slikic?« »Toliko lažje je.«
Takšna naravnanost mi je zelo znana, saj sem nekoč tudi sama take občutke, vsaj delno, metala v isti koš, še s kančkom prezira povrhu. Ko smo telesno empatični, smo pogosto zbegani: nismo pripravljeni dojemati, zmedeni smo, stvari nam niso jasne. Iz čisto preprostega razloga: težko je ločiti empatična doživetja od osebnih odzivov. In obratno, lažje je vizualizirati paranormalno podobo ali slišati intuitivno sporočilo ter pri tem vedeti, da ne izvira iz naše notranjosti.
Pomislite, kdaj ste bili nazadnje zelo dobro razpoloženi, še preden ste se začeli pogovarjati s človekom, ki je bil čisto iz sebe. Nenadoma ste ugotovili, da ste tudi vi razburjeni, čeprav ste šele opazili, da se je vaše razpoloženje spremenilo. Morda spremembe razpoloženja niste povezali s tistim, kar je resnični dar, če ga prepoznavamo in razvijamo, torej s sposobnostjo, da občutimo doživljanje nekoga drugega.
Telo, ki občuti, kaj prestaja nekdo drug, je vaše.
Zares je zelo težko opredeliti, kateri telesni občutek, zaznava, čustvo ali dojemanje resnično izhaja iz notranjosti in kateri se je začel v nekom (ali nečem) drugem. Zdaj morda lahko razumete, zakaj se zdi lažje in bolj jasno, preprosto prejeti sliko ali sporočilo.
Empatična informacija nas lahko zmede, dvomiti začnemo vase. Težje kot jasnovidne ali jasnoslišne podatke je tudi posredovati telesno empatično informacijo. Preprosto bolj zahtevno je, da delamo s kinestetičnimi informacijami (občutimo jih v telesu) kot z vidnimi ali verbalnimi.
Predstavljajte si, da skušate šefu dopovedati, da se je projekta lotil narobe, da udarja z glavo ob zid (seveda, če ste sploh pripravljeni kar koli povedati). Res ne zveni nič posebnega, če rečete: »Meni se ne zdi prav.« ali »Ob vaši zamisli se mi obrača želodec.«. Za primerjavo: »Tole se bo pa slabo končalo.« ali »Če mi dovolite deliti nasvet, vam moram povedati, da se je zadeve treba lotiti drugače.«.
Čeprav se zdita darova jasnovidnosti in jasnoslišnosti izjemno privlačna ali dramatična, telesne empatične izkušnje prikazujejo nekaj, kar je v temeljih obče človeško: naša čutila, občutki, zavedanje, povezovanje in znanje. Čisto v temeljih nam stojijo ob strani, da smo, kar v resnici smo – božanska bitja, ki raziskujejo človeško izkušnjo, katere temelj je ljubezen oziroma sklepanje vezi.
Seveda z empatijo, ki se ji pridružita še slika ali beseda, še bolje razumemo sporočila, ki jih prejmemo od jasnovidnosti in jasnoslišnosti.
Ali smo sploh lahko še kdaj bolj ljubeči kot takrat, ko občutimo radost ali obup bližnjega, ko vemo, kako se počuti in kaj potrebuje? Ali, ko se povežemo s svetovi narave in duhovnega občestva? Ko nekoga sprejmemo tako popolnoma, da postanemo z njim eno? To je kinestetična oblika empatije, s katero tkemo vez z nekom ali nečem, ne da bi med dogajanjem izgubili sebe. Privablja tudi baje najpomembnejšo vrlino vesolja: sočutje.
Že sama beseda sočutje naznanja, da ste bili obdarovani z empatijo in da je vaše telo brezhibno sredstvo za empatične izkušnje.
Povzeto iz knjige Duhovna moč empatije >>
