Odsotni starši

Imamo štirinajstletnega mulca. Brihtna glava, a kaj ko se počuti doma osamljenega. Edinec, starša sta izgubila smer krmarjenja njunega zakona, lovita se na brezveznih malenkostih in se neprestano prepirata. Našemu najstniku gre to zelo na živce, a sčasoma dobi debelo kožo in ju niti ne sliši več.

Starša se razideta in oče se odseli v sosednjo državo, kjer je dobil delo, mulc ostane z mamo doma. Oče želi vseeno sodelovati pri vzgoji sina, ker se zaveda, da sedaj prihaja zahtevno obdobje pubertete, pa da ne bi sine »zabluzil«, ga redno obiskuje, kolikor mu čas dopušča ali pa prebije sin vikende pri njemu.

Mladenič je že začel popuščati pri ocenah v šoli, družiti se je začel s problematičnima sošolcema in je očetu zaupal, da ga vabijo na cigaret med odmorom, kar najstnik sicer ne želi, a se obenem ne želi zameriti sošolcema, da ga ne bi zasmehovala z revo pred drugimi v razredu. Oče me je obiskal v Svetovalnici, ker je želel še moje strokovno mnenje, kako postopati, da ne bo še večja zmeda, kot jo tako ali tako pubertetnik po ločitvi in selitvi očeta ima.

OGLAS

Pride opisani mozoljasti fant, nerodno mu je, a se pogumno pogovarja z mano. Najbolj mu je bedno, ker ima oba starša skrbna, a se počuti tako osamljenega, ko je doma. Ga vprašam, kaj to misli, pa pravi, da ko je doma pri mami ali pri očetu, sta sicer oba doma fizično, a ju vendarle ni. Pa spet debelo gledam in sprašujem naprej, kako to misli, da sta pa ju ni. Ni mi potegnilo, da sta prisotna v telesu, a v duhu sta na – socialnih omrežjih, se pravi vsak od staršev kar naprej bulji in se pase po telefonu in tablici.

Vprašam fanta, kako to dojema, pa mi pove, da je tole vse narobe svet in sicer, da se on v svoji sobi uči, odrasla človeka, njegova mama in oče pa sta kot dva najstnika, ki visita na telefonu. Seveda pove, da tudi sam igra igrice ali gleda filmčke na youtubu, a vendar se mu zdi smešno, da so vloge nekako obrnjene. Se je tudi že zgodilo, da mu mama ni prisluhnila, ko jo je prosil za nasvet, ker je imela toliko opravka s tipkanjem in dopisovanjem po telefonu.

Pravi, da sta njegova starša odsotna, kljub temu, da sta doma in to ga resnično jezi. Pa ga vprašam, ali mu ni po godu, da ima vsaj mir pred njima, da mu preveč ne težita okoli učenja, pa mi pravi, da ju potrebuje sedaj kot starša, ker bo prehitro odrastel in da kakšne spomine bo pa imel. Ga gledam in razmišljam, kako lahko tak pubertetnik tako zrelo in odraslo razmišlja.

Pogreša očeta, s katerim se je kot otrok veliko družil, norela sta po igrišču in metala žogo na koš, ko je šele dobro hodil. Sedaj ga vidi občasno, vedno se mu mudi, sicer mu stisne kar veliko denarja, a mu posveti premalo svojega časa.

Povem očetu na srečanju, da ga sin pogreša, saj mi je fant dovolil, da to povem očetu in da bi bilo res primerno, da ko si vzame čas za svoj podmladek, da res preživi kvaliteten čas z njim, se pogovarja in posluša pametno razmišljanje, ki vre iz mladeničeve glave. Opozorim ga, da leta, ki sedaj minejo, se nikoli več ne vrnejo.

Pride sine čez nekaj časa spet k meni se malo pogovarjati in pravi, da je sedaj že bolj miren, ker si oče res vzame čas zgolj za njega, potujeta in se spet družita kot nekoč. S tem je oče olajšal separacijsko stisko najstnika, ko se je družina razpadla. Vidite, z malo truda lahko veliko pomagamo našim odraščajočim otrokom, ki so izgubljeni v prehodu iz otroštva v odraslo dobo. Prisluhnite jim in vsaj takrat odložite svoje pametne telefone in tablice prosim.

V branje priporočam knjigo Iskreno o vzgoji in najstnikih >>