Kot otrok sem včasih imel občutek, da razen sveta v katerem živimo, obstaja tudi nek drug svet. Predstavljal sem si, da bi v tem vzporednem svetu lahko živel dalje, če bi na primer na tem svetu umrl v nesreči. In če bi tu izgubil ljubljeno osebo, bi enostavno vstopil v paralelni svet in se tako izognil bolečini ob izgubi. Zlahka sem si lahko predstavljal več takih vzporednih svetov, ne bi kakšnega posebej izpostavil. Vsi so bili enako resnični. V enem svetu se žaluje, v drugem svetu pa gre vse normalno naprej.
Danes vem, da sem s temi predstavami hotel preseči svojo minljivost, omejenost in na koncu koncev moj strah pred smrtjo.
Toda mogoče res obstaja mnogo svetov. Mar si nisem v mojem življenju zgradil svoj lastni svet? In samo ta svet je zame resničen!. Mar potemtakem nima vsak človek svoj lastni svet, svet, ki obstaja v njegovi zavesti in je zato zanj resničen?
Kolikor je mogoče objektivno in brez predsodkov si oglejmo svet v katerem živimo in delamo! Kaj vidimo? Vidimo, da vse v mineva, vse prihaja in odhaja, ljudje, kulture, filozofije, ideologije, strukture moči, ljubezen in sovraštvo, dan in noč. Nič ne obstane, nič se ne more zadržati. Vse izgine, spolzi kot pesek med prsti in ponovno se začne nov krog.
Zakaj se skušamo tu obdržati in ne priznamo svoje omejenosti, nepopolnosti in končnosti? O kako hrepenimo po trajnosti, resnični veljavi, harmoniji, miru in ljubezni. Slutimo pa, da te absolutne vrednote v našem svetu ne morejo obstajati. Obupani vedno znova skušamo ustvariti trajne in večne vrednote, a zdi se, da stojimo pred visokim zidom, ki ga ne moremo preseči.
Postopoma spoznavamo, da nas to prizadevanje pelje le na stranpoti in v zmoto. Zato pri tem ne sodelujemo več, boj je končan. Ne želimo si več biti prvi in najboljši. Tako dosežemo mir. Želja po znanju, modrosti in popolnosti je vedno manjša.
Spoznal sem, da mi opuščanje predstav, želja, sanj in tišina, ki izhaja iz tega, odpira pot, ki vodi do povsem drugačnega obstoja. Mogoče do mojega resničnega smisla?
Ali je možno da brez znanja in stremljenja, da celo brez prošnje Bogu vstopimo v to novo stvarnost? Prepričan sem, da je to mogoče! Kako sem lahko prepričan v to? Kje je skrivnost? Kako lahko iz moje omejene zavesti, ki je nastala iz tega prostora in časa, sam sebe postavim pod vprašaj, saj sem sam del tega sveta?
To je vendar nemogoče! Torej mora v meni biti nekaj, kar se ne da razložiti iz tega sveta, kar me neprestano priganja, kar ni nikoli zadovoljno z mojimi dosežki v tem prostorsko-časovnem svetu. Ta sila bo zadovoljna šele ko bo dosegla svoj cilj.
Arabski mistik Rumi jo to spoznanje izrazil z besedami:
Prešel sem cel svet iskajoč Boga.
Ko pa sem prišel domov,
sem ga našel na pragu mojega srca,
kjer me je čakal celo večnost.
