Vsak človek hodi po svetu, ne da bi se zavedal svoje veličine. Ko takole tavamo, se namreč vedno le izražamo skozi to, kar se zavedamo, da smo. In če smo ujeti v vrtinec čustev in čustvovanja, vse v svetu vidimo skozi to, enako pa je tudi, če ga dojemamo skozi um in miselno dojemanje.
Pa je človek misel, čustvo ali pa kaj drugega kar verjame, da je? No pa poglejmo…
Vsak od nas sebe izraža v skladu s tem, kar verjame o sebi. Če verjame, da ga mora biti strah, da mora na čustva strahu odreagirati z begom, se bo že ob prvem soočenju z nečim, kar mu prebuja občutek, ki ga spominja na strah, odmaknil. A ti občutki niso le tisti, ki jih zaznavamo v čustvih, včasih so tako močno izraženi v našem telesu, da kar mislimo, da smo mi strah in beg je takrat neizbežen.
Človeška evolucija je človeka pripeljala do njegovih intelektualnih vrhov. Nekateri izražamo intelekt na takšen način, drugi spet na drugačnega, a naš intelekt je razvit. Z njim čutimo, dojemamo, se odzivamo. Preprosto smo naš čutilni mehanizem razvili do popolnosti. Težava je le v tem, da smo temu čutilnemu mehanizmu vsilili, kako naj si razlaga posamezne dogodke, ki jih zaznava kot neki dražljaj.
Ustvarili smo si resničnost, kjer smo vsi enaki, kljub temu da poudarjamo ustvarjalnost. A prava ustvarjalnost ne prihaja iz intelekta. Ne, tistemu se pravi le rekombinacija že znanega, znanja, ki ga imamo zbranega na kupu in potem po principu računalniške logike le z njim razpolagamo in iščemo neke rešitve na podlagi že znanih sestavin.
To ni ustvarjalnost, to je ujetost v čutilni mehanizem z namenom, da ga bomo stimulirali na način, da nam bo sprožil različne občutke in čustva. Pa je to zares to, zakaj smo tu, na zemlji?
No to je del človeške evolucije, ki je šla skozi mineralno, rastlinsko, živalsko in človeško. A če želi človek biti priča pravi ustvarjalnosti duha, je potrebno zakoračiti v duhovno fazo človeške evolucije, intelektualna je tukaj le ovira.
Najboljše invencije, domislice, se zgodijo ko um sploh ni prisoten. Kar od nekod vzniknejo in potem kar obstajajo. Seveda je potem včasih potrebno kar nekaj dela, da dobijo pravo obliko, uporabno vrednost, a tiste prave stvari izvirajo iz duha. To je način, kako nas človeška prisotnost opominja, da se naša evolucija še vedno ni končala in da je onstran tega kar vemo, mnogo večji svet, svet poln ‘čudes’ in nepoznanega, ki komaj čaka, da se nam prikaže kot nekaj znanega.
Ko človek prepozna, da je na pravu novega ciklusa evolucije, dobi priložnost, da jo lahko izkoristi. In če si dovoli slediti tej priložnosti, se mu začne svet razkrivati na popolnoma drugačen način. Kreiranje ni več le rekombinacija obstoječega znanja, temveč se obstoječe znanje začne zelo pospešeno rekombinirati z nečim, čemur pravimo Duh.
V ospredje začnejo prihajati novi načini ustvarjanja in delovanja na svetu, o katerih sploh še nismo nikoli sanjali, kaj šele, da bi bilo kaj takšnega sploh zaznano, kot nekaj kar bi lahko postalo resnično. No, morda smo nekatere od teh stvari že videli v nekih filmih, ki smo jih oklasificirali kot znanstveno fantastiko, a v tej resničnosti začenja znanstvena fantastika postajati resnica.
