Verjetno vsi poznamo zgodbico o dveh volkovih, ki ju nosimo v sebi, živel pa naj bi tisti, ki ga hranimo. Pa res vemo, katerega hranimo? In ali je to, da zgolj izberemo med njima, res dovolj?
Živimo po programu, ki nas neizbežno vodi v pogubo
Zaradi napake Izvira (sinonimi: Narava, Vesolje, Obstoj), tistega iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja (tudi človeštvo), o kateri sem podrobno že govorila v svojih prejšnjih člankih, vsi in vsak od nas v sebi nosimo program, ki v nas stalno ustvarja dva volka, dve diametralno nasprotni sili: Življenje, ki nas po svoji naravi vodi v Življenje, in Smrt, ki nas vodi v smrt.
V sistemu, v katerem živita Življenje in Smrt, večina od nas seveda izbere in ‘hrani’ Življenje, Smrti pa se želi znebiti. Vendar pa je to Sizifovo delo, saj PROGRAM, PO KATEREM ŽIVIMO, KI ČUSTEV NIMA, ZVESTO PA IZPOLNJUJE NAŠO ‘VOLJO’, NE GLEDE NA TO, KAJ NAREDIMO, V NAS VEDNO ZNOVA USTVARJA TUDI SMRT.
Tako v nas, če se tega zavedamo ali ne, stalno poteka boj med Življenjem in Smrtjo. Ne glede na njegovo začetno količino in moč se zaradi stalnih napadov Smrti Življenje v nas sčasoma ‘utrudi’ in se vedno težje bori proti njej. Zato moč in količina Smrti v nas začneta rasti, ker pa v vsakem sistemu rast enega dela sistema lahko poteka samo na račun padanja drugega, moč in količina Življenja v nas začneta padati. Smrt kot izvirna napaka se manifestira v vse številnejših napakah (smrtih) in na najrazličnejše načine in ne glede na to, kaj naredimo, pa tudi če ne naredimo ničesar, Smrt v nas postaja vse močnejša, Življenje v nas pa vse šibkejše. S časom tako, v dobri veri, da delamo dobro, vedno bolj izpolnjujemo zahteve Smrti in vedno manj zahteve Življenja. Prav postaja narobe, narobe prav, resnica postaja laž in laž resnica, in tudi če tega nočemo, se vse bolj se spreminjamo v svoje nasprotje. V Smrt. In tonemo v lastno pogubo. Kaos v nas raste, pojavlja se vedno več deformacij (napak), vse pogosteje zbolevamo in težje ozdravimo, se staramo, pešamo in na koncu Smrt ‘zmaga’ in neizogibno umremo.
Smrt tako ni in ne more biti nikakršna ‘prijateljica’ življenja, v kar nas prepričujejo nekateri, ampak je v resnici njegov najhujši in največji sovražnik. In čeprav kot nasprotje Življenja sama življenja nima niti ga ni sposobna ustvarjati, po programu, po katerem v nas živita Življenje in Smrt, paradoksalno, ŽIVI, in je ne glede na to, kaj naredimo, NI MOGOČE IZNIČITI. V sistemu, v katerem v nas živita dve diametralno nasprotni sili, Življenje in Smrt, tako ni vprašanje, ALI bo do izničenja sistema (nas samih) prišlo, ampak je od količine in moči Življenja in od količine in moči Smrti v nas vprašanje LE, KDAJ in KAKO bo do tega prišlo. Ker pa Smrti, izvirne napake, po programu, ki jo sam vedno znova samodejno ustvarja, nikakor ne moremo izničiti, in ta zato s časom raste in se manifestira v vse številnejših napakah in na najrazličnejše načine, ta program pa se prenaša iz roda v rod, je tudi vsaka naslednja generacija bolj obremenjena s Smrtjo (izvirno napako) in z napakami, ki so posledica le-te oziroma iz nje izhajajo. Na račun Življenja.
Ali obstaja rešitev?
DA! Poglejmo po korakih, kaj moramo storiti.
1. korak: SPREMENITI OZIROMA POPRAVITI MORAMO PROGRAM SVOJEGA ŽIVLJENJA
Po programu, po katerem v nas živita Življenje in Smrt, imenujmo ga stari program, Smrti nikakor ni mogoče premagati. Katerokoli stran izberemo (Življenje ali Smrt), pa tudi, če strani sploh ne izberemo, na koncu zmaga Smrt in umremo. ZATO JE NAŠ PRVI KORAK, DA SPREMENIMO OZ. POPRAVIMO PROGRAM SVOJEGA ŽIVLJENJA TAKO, DA BO V NAS VSESKOZI ŽIVEL SAMO EN VOLK: ŽIVLJENJE. Namesto. da torej še naprej pristajamo na program Življenje in Smrt in ga sprejemamo kot edino mogočega, se ZAVESTNO ODLOČIMO, da bomo (za)živeli po programu, po katerem Smrti v nas (več) ne bo. TAKO USTVARIMO NOVI PROGRAM: ŽIVLJENJE IN NIČ SMRTI. Ker pa smo zmotljivi in bomo napake delali še naprej, zato bi lahko kadarkoli spet ustvarili stari program, ki nas vodi v pogubo, moramo svojo odločitev za novi program stalno obnavljati. To storimo tako, da si v mislih, še bolje pa na glas, večkrat na dan, obvezno pa zjutraj, ko se zbudimo in zvečer, preden zaspimo, IZREČEMO afirmacijo: »(JAZ)SEM ŽIVLJENJE IN NIČ SMRTI«, moč afirmacije pa podkrepimo z vizualizacijo bleščeče bele luči, ki nas z območja našega tretjega očesa (sredi čela) razsvetljuje od znotraj in od zunaj. Na ta način bo Življenje v nas ostalo ‘vklopljeno’, HKRATI pa bomo v sebi ‘izklopili’ Smrt. S tem bomo sami sebi dali novo navodilo, po katerem zahtevamo (od sebe), da v nas živi samo en gospodar: Življenje (in Nič Smrti). Tako novi program, ki nima čustev, zvesto pa izpolnjuje našo (novo) ‘voljo’, za razliko od starega programa, ki je v nas vedno znova ustvarjal tudi Smrt in nas neizogibno vodil v pogubo, Smrti v nas (več) ne ‘dovoli’. Zato od nas ‘zahteva’, da postanemo in ostanemo ‘brezmadežni’, torej brez napak. Kako pa to doseči?
2. korak: POSKRBETI MORAMO, DA NOVIH NAPAK V RESNIČNEM SVETU NE BOMO VEČ DELALI
Novi program od nas zahteva, da smo vseskozi brez napak, ker pa smo zmotljivi in bomo napake delali še naprej, pri čemer bi lahko kadarkoli naredili tudi usodno napako, ki bi nas stala življenja, je naš naslednji korak ta, da poskrbimo, DA NOVIH NAPAK V RESNIČNEM SVETU NE BOMO VEČ DELALI. Ker naši možgani ne ločijo med resničnostjo in domišljijo, USTVARIMO SVET NAVIDEZNE RESNIČNOSTI, v katerem je vse enako, kot v resničnem svetu, razen resničnosti same. Knjige, filmi, nadaljevanke, načrtovanja, poskusi, simulacije, projekcije, analize, … so vse načini, kako v svetu navidezne resničnosti PREDVIDIMO, kaj je za nas dobro in kaj slabo. Napake, ki bi nas vodile v pogubo, bomo tako prepoznali že v navideznem svetu in jih v resničnem svetu ne bomo naredili, prepoznali pa bomo tudi tisto, kar nas vodi v življenje, in to v resničnem svetu realizirali. Pri tem nas bo vodil naš novi program, ki nima čustev, zvesto pa izpolnjuje naša navodila. In ker smo mu sedaj dali navodilo, naj v nas živi samo Življenje in Nič Smrti, bo vsa naša dejanja ‘presojal’ s tega vidika. Z vidika našega Življenja, ne pa več tudi z vidika njegovega diametralnega nasprotja, Smrti! TAKO Z NOVIM PROGRAMOM NAPAK, KI BI NAS VODILE V POGUBO, V RESNIČNEM SVETU NE BOMO VEČ DELALI. UČILI SE BOMO V SVETU NAVIDEZNE RESNIČNOSTI, V KATEREM PA LAHKO TEORETIČNO UMREMO TUDI NEŠTETOKRAT, PA BOMO V RESNIČNEM SVETU ŠE VEDNO ŽIVI.
3. korak: PREPOZNA(VA)TI IN POPRAVITI MORAMO SVOJE PRETEKLE NAPAKE
Ker novi program od nas zahteva, da smo vseskozi ‘brezmadežni’, zaradi izvirne napake pa v sebi nosimo napake iz svojega sedanjega in preteklih življenj, zaradi genetike pa tudi napake naših prednikov, izvorno pa Izvira, nas bo novi program po eni strani ‘silil’, po drugi pa nam pomagal, da BOMO PREPOZNA(VA)LI IN POPRAVILI TUDI TE. Pri tem ni nobene bojazni, da ne bi razumeli, kaj moramo narediti. Čeprav svojih kvalitet in napak morda ne poznamo ali pa vsaj ne vseh, lahko pa jih tudi napačno razumemo, JIH POZNA IN RAZUME VAŠA DUŠA, KI JE Z VAMI OD ZAČETKA, IN V KATERI JE VSE ZAPISANO. Zato se bo vaš novi program obračal na vas v vam razumljivem jeziku ter na vam razumljiv način in vas učil o vas samih, vi pa boste njegov učenec. Toda za razliko od starega programa, v katerem sta bila naša učitelja Življenje in Smrt, ki sta nas zaradi svoje narave vlekla vsak na svojo stran, Življenje v življenje, Smrt pa v smrt, in je bilo, tudi če smo se Smrti hoteli znebiti, s časom vedno težje ločiti, kdaj nas ‘nagovarja’ Življenje in kdaj Smrt, bo novi program to, kaj je za nas dobro in kaj slabo, presojal le z vidika našega Življenja, ne pa tudi Smrti. Ker smo mu dali tako navodilo. MEDTEM KO JE TOREJ STARI PROGRAM, NE GLEDE NA TO, KAJ SMO NAREDILI, SAMODEJNO VEDNO ZNOVA USTVARJAL TUDI SMRT IN SMO MI NEUSPEŠNO SKUŠALI POPRAVITI NAPAKO SVOJEGA PROGRAMA, JE NOVI PROGRAM, KI SMRTI V NAS NE DOVOLI, TISTI, KI BO SAMODEJNO ‘(PO)ISKAL’ VAŠE NAPAKE IN POUSTVARIL RAZMERE, V KATERIH SO TE NASTALE, TER VAM POMAGAL, DA JIH BOSTE PREPOZNALI (OZAVESTILI) IN POPRAVILI. NAUČIL PA VAS BO TUDI, DA NAPAK NE BOSTE PONAVLJALI. Vsakič, ko boste katero od njih ponovili, vas bo namreč doletela ‘kazen’, a ta bo dobronamerna, saj boste tako spoznali, kaj vam škoduje in tega ne boste več počeli. Kot rečeno, pa bomo morali svojo odločitev za novi program stalno obnavljati, saj se bodo napake pojavljale še naprej, zato bi lahko kadarkoli ponovno ustvarili program, po katerem v nas živita Življenje in Smrt, ki nas neizbežno vodi v pogubo. Novi program od nas torej zahteva stalno delo na sebi, pot, po kateri bomo stopali, pa tudi ne bo lahka, saj je prepoznavanje in popravljanje okostenelih vzorcev lahko zelo težko in dolgotrajno. A vztrajnost se bo izplačala. Čeprav je vsak od nas edinstvena kombinacija dobrega in zla, za vse nas velja, da nas napake vodijo v pogubo. Zato boste vsakič, ko boste ozavestili in popravili katero od svojih napak, dejansko prepoznali svojo Smrt in ji vzeli življenje, sebi pa ga vrnili. Življenje v vas bo zato postopoma raslo ter se krepilo in tako boste vedeli, da ste na pravi poti. In ko boste popravili vse svoje pretekle napake, boste svojo Smrt premagali, vaša preobrazba bo končana in iz zanesljive pogube se boste dvignili (nazaj) v življenje.
Mehanizem nastanka napak in težave, s katerimi se bomo srečevali pri prepoznavanju in popravljanju le-teh
VSE NAPAKE, TAKO JE BILO TUDI Z IZVIRNO, IZ KATERE SO IZŠLE VSE OSTALE, NAJPREJ NASTANEJO KOT IDEJA, KOT MISEL, KI SE, ČE NI USPEŠNO POPRAVLJENA, NATO MATERIALIZIRA. Po triažnem principu vas bo vaš novi program najprej soočil s tisto vašo napako, ki vam najbolj streže po življenju, nato pa boste spoznali še vse ostale. Najlažje bo prepoznati že materializirane napake, vendar pa bo prav zaradi tega dejstva popravljanje le-teh trajalo najdlje. Težje bo prepoznavanje še nematerializiranih napak, njihovo saniranje pa bo po tem, ko jih bomo s pomočjo svojega novega programa ozavestili, poteklo najhitreje. Problem, s katerim se bomo srečevali pri ozaveščanju in saniranju napak je tudi ta, da velik del našega življenja poteka podzavestno, zelo majhen del pa zavestno, zato se večine svojih napak sploh (več) ne zavedamo. Zelo verjetno pa se, razen če so te že zelo materializirane in jih prepoznamo prav zaradi tega dejstva, ne zavedamo (več) napak, ki smo jih prinesli s sabo iz svojih prejšnjih življenj, še manj pa napak naših prednikov in Izvira kot prvega, ki jih je naredil, in so se, ker po programu Življenje in Smrt niso bile uspešno popravljene, zaradi genetike hočeš nočeš prenesle na nas. A tudi, če smo katero od napak prepoznali, je po starem programu, ki jo je samodejno vedno na novo kreiral, ne glede na to, da smo to lahko poskušali, nikakor nismo mogli uspešno popraviti.
Tudi zato, ker je Smrt skozi čas razvila zelo prefinjene metode, s katerimi nas je kot sila, ki sama življenja nima niti ga ni sposobna ustvarjati, preslepila, da smo ji življenje dajali. Tako nas je npr. prepričala, da je naša prijateljica in da je nujno potrebna, kar sploh ne drži, saj nas kot diametralno nasprotje Življenja dejansko vodi v smrt, ne v življenje. Ker je z njenega vidika tisto, kar je dobro za Življenje zanjo dejansko slabo, kar je slabo za Življenje pa zanjo dobro, nas je zavajala, da so naše kvalitete naše napake, in s tem našemu Življenju jemala moč za boj z njo, ali pa nam je sugerirala, da so naše napake naše kvalitete in s tem povečevala svojo moč napram Življenju.
Lahko se je ‘potuhnila’, da smo mislili, da smo se je znebili, dejansko pa je iz naše podzavesti še vedno delovala in ko smo to najmanj pričakovali, v isti ali modificirani obliki in z isto ali še večjo močjo ponovno ‘udarila’. Lahko smo določeno napako sicer prepoznali, nato pa jo iz različnih vzrokov le potlačili v svojo podzavest, misleč, da smo se je znebili, a ker je nismo izničili, je od tam še vedno negativno delovala na nas, kar je bila spet voda na mlin Smrti.
Nenazadnje pa sta zaradi tega, ker napak po programu Življenje in Smrt, nikakor nismo mogli odpraviti, moč in količina Smrti skozi čas in skozi generacije rasli na račun količine in moči Življenja. Zato so se napake skozi čas vedno bolj kopičile, vsaka naslednja generacija in tudi mi sami pa smo imeli vedno manj moči za to, da bi jih prepoznavali in popravljali. Težav, s katerimi se bomo srečevali pri ozaveščanju in popravljanju naših napak, torej ne bo malo, kakor tudi ne napak, ki jih bomo morali sanirati. VENDAR PA NE GLEDE NA TO NAŠ NOVI PROGRAM NE BO OBUPAL NAD NAMI, ČE LE MI NE BOMO NAD NJIM!
Resnica vas bo osvobodila!
Čeprav nas nekateri duhovni učitelji učijo, da obstajajo napake, ki so za smrt in take, ki niso, to ne drži, SAJ JE Z VIDIKA ŽIVLJENJA, KI NAS EDINO VODI V ŽIVLJENJE, NAPAKA VSE TISTO, A TUDI LE TISTO, KAR NAS VODI V SMRT. Zato Življenje napak NE ODPUŠČA, saj bi to dejansko pomenilo, da jih DOPUŠČA, vsaka, še tako majhna nepopravljena napaka, tudi če se je (več) ne zavedamo, pa s časom raste in vodi v pogubo. Zaradi izvirne napake, Smrti, in programa, ki jo je, ne glede na to, kaj smo naredili, samodejno v nas vedno znova ustvarjal, sta njena moč in količina s časom in z generacijami rasli na račun našega Življenja, ki je postajalo vse manjše in šibkejše.
Zaradi tega smo po zakonu privlačnosti, če se tega zavedamo ali ne in če smo to hoteli ali ne, sčasoma tudi ustvarjali in privlačili vedno bolj Smrt in vedno manj Življenje. In tako postopoma tonili v lastno pogubo. Žal nič ne pomaga slepljenje s tem, da vidimo kozarec napol poln in ne napol prazen. Treba se je soočiti z dejstvi. In dejstvo je, da izvirne napake, Smrti, s programom Življenje in Smrt nikakor ni (bilo) mogoče premagati, kar dokazuje tudi današnja situacija v stvarstvu. Zato danes ves obstoj in s tem mi vsi že živimo v ‘črni luknji’, ki je zadnja stopnica pred dokončnim izničenjem.
ZDRAVILO ZA IZHOD IZ NJE PA JE ENO SAMO. DA SPREMENIMO OZ. POPRAVIMO PROGRAM SVOJEGA ŽIVLJENJA IN (ZA)ŽIVIMO PO NOVEM PROGRAMU ŽIVLJENJE IN NIČ SMRTI.
Le tako se bomo USPEŠNO očistili vseh svojih preteklih napak, jih ne ponavljali in s predvidevanjem preprečevali nove ter tako postali ‘brezmadežni’. Ob pogoju, da bomo pri novem programu vztrajali, pa bomo taki tudi ostali. S tem si bomo zagotovili večno življenje, saj bo v nas tako stalno živelo samo Življenje, Smrti, ki bi nas vodila v pogubo, pa v nas več ne bo. Vztrajanje pri starem programu Življenje in Smrt, nas torej neizbežno vodi v izničenje, saj nas bodo pokopale naše napake, pa tudi Izvir, ki že živi po novem programu, nas bo prepoznal kot svojo napako in nam življenja ne bo več dajal, če bomo (za)živeli po novem programu Življenje in Nič Smrti, pa si bomo odprli pot v večno življenje. Rešitelja oziroma krvnika tako ne gre iskati zunaj nas, ampak je s svojo odločitvijo in dejanji vsak sam svoj odrešenik oziroma rabelj.
