Način, kako dojemamo sami sebe ter izkušamo svet, se spreminja. To lahko pripelje do zmede ter občutka osamljenosti in nepovezanosti, ko nas stvari in situacije, katerim smo do sedaj namenjali največ pozornosti, ne izpolnjujejo več.
Nekako izgubijo svoj običajen pomen ter nas pustijo prazne in brez navdušenja. Tisto, kar smo prej radi počeli, nas nič več ne veseli. Tako postanemo zmedeni in žalostni. Vendar pa v resnici prihajamo v stik s tem, kdo v resnici smo – kreatorji lastnega življenja. Ko bomo to enkrat spoznali, bomo mirni in srečni, do takrat pa dojemamo proces kot nekaj neprijetnega in nam predstavlja velik izziv.
Spremembe se torej že dogajajo in jih, tudi če bi si to želeli, ne moremo preprečiti. To je namreč del našega razvoja.
Če pogledamo v preteklost, lahko jasno vidimo, kaj nam še služi in kaj ne.
Sir Charles Spencer Charlie Chaplin je v pesmi lepo zapisal:
Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame,
od jedi, ljudi, stvari, situacij
in do vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.
Na začetku sem to imenoval zdravi egoizem,
a danes vem, da je to ljubezen do samega sebe.
Dogaja se, da ogrodje, ki nam je pomagalo na naši individualni poti in razvoju človeštva do sedaj, odpada: delo, ki smo ga opravljali; odnosi, ki smo jih imeli; družina, ki smo si jo izbrali; prepričanja, ki so nam služili ali niso. Vse to je bilo naše ogrodje, torej tisto, za kar smo mislili, da potrebujemo in nam nudi varnost.
Prišel je čas, da spustimo vse, za kar smo verjeli, da nas bo ubranilo nevarnosti in težav, sicer nas bo to omejilo in preprečilo varno potovanje do tistega, kar si želimo.
Namreč ogrodje je služilo le temu, da smo lahko zgradili raketo, jo napolnili z opremo in gorivom ter jo poslali na misijo. Zdaj je napočil trenutek, da ogrodje odvržemo, sicer ne bomo morali nadaljevati svoje poti.
Predstavljajte si sebe kot raketo in zunanji svet kot ogrodje. Spoznajte, da je to, kar delate v tem trenutku svojega razvoja, prevzemanje popolnega nadzora nad svojo raketo; v prenesenem pomenu to pomeni prevzemanje odgovornosti in nadzora nad samim seboj in življenjem.
V tem procesu se zgodi preboj na našem mentalnem nivoju, kajti nič več se ne zanašamo na mnenja drugih, ne iščemo več zunanje potrditve. Slepo sledenje temu, kar družba pričakuje od nas, kar nam govorijo, da je pravi način ter vse tiste stvari, ki smo jih počeli zaradi drugih, so del ogrodja. Ko vse to odpade, ostane resnična integriteta nas samih in sistem vodenja, ki je perfektno nameščen v nas.
Gorivo, ki ga nujno potrebujemo pa je zaupanje samemu sebi in lastnemu vedenju. Zato je pomembno slediti impulzu, ki nam pravi, da nekaj storimo oziroma ne storimo, če smo tako vodeni. Ta navodila, ki jih nosimo v sebi in delujejo perfektno, so nameščena točno za nas in jim moramo popolnoma zaupati, da nas bodo lahko vodila tja, kamor smo namenjeni.
Torej, odvrzite vse ogrodje, ki vas omejuje. Tudi misel, da česa ne zmorete, da niste vredni, je ogrodje, ki mora odpasti. Vsakršen občutek krivde, sramu in obtoževanje morajo stran.
Poslušajte se in si obljubite, da boste storili vse, kar vam lahko pomaga, da ostanete povezani s samim seboj: lahko so to besede »čudovit in sposoben sem«, ki jih boste izrekli samemu sebi; če čutite, da potrebujete nasvet druge osebe, pojdite in poiščite pomoč; preberite kakšno knjigo ali obiščite seminar; če menite, da lahko to storite sami, potem storite.
Bolj ko se boste imeli radi in bili nežni s seboj ter izbirali aktivnosti, ki vas negujejo in hranijo, hitreje bo staro ogrodje odpadlo in raketa bo lahko nadaljevala let. Postali boste bolj povezani s seboj in si zaupali, kar bo pripomoglo, da boste našli svojo pot in namen v življenju.
Pustite, da vas življenje vodi. Sprostite se in zaupajte. Zgodilo se bo to, da bosta mir v vašem umu in srcu ter vaše notranje vedenje usmerila raketo v pravo smer. Manj ko vas bo skrbelo in bolj ko boste zaupali dinamičnemu in čudovitemu načrtu, ki je v vas, bolj boste uživali na svoji raketi, ki kroži okoli zemlje. Pričeli boste videti in občutiti ne samo, da vam je namenjeno, da greste v določeno smer, ampak tudi sredstva za dosego le-teh se bodo pojavila istočasno.
Vaše življenje se bo spremenilo; način, kako boste živeli, bo drugačen. Prišli boste v stik s samim seboj in začutili, kaj in kdaj narediti: šli na sestanek, dvignili telefon, odpotovali v tujino … vedeli boste, kaj vam je storiti. Vaš način življenja vas bo vodil v pravo smer.
Smo v zelo pomembnih in težkih časih, polnih izzivov, kjer zgleda, kot da vse propada in se ruši. Vse to povzroča stres, skrbi in strah. Ravno zato si morate zaupati, da se boste lahko umaknili od tega, sicer boste obtičali v starem načinu življenja in se ne boste mogli pomakniti naprej.
Veliko izmed vas je izgubilo službo, nekateri dom, drugi osebe, ki so vam bile blizu. To občutite kot grozno izgubo in nesrečo, vendar poskusite pogledati na to kot nekaj, kar se je moralo zgoditi, da se pomaknete naprej. Največkrat najtežje preizkušnje nosijo največji zaklad, saj nas prisilijo, da opustimo star način delovanja in stare vzorce, ki jih nosimo v sebi in naredimo korak naprej ter se odpremo za novo in drugačno.
Najbolj pomembno je, da cenite sebe. Torej, lepo skrbite zase in se poslušajte. Pred odločitvijo, položite svojo roko na srce in se vprašajte: ali je to dobro zame? Če je odgovor Da, za vsako ceno nadaljujte; če začutite, da nekaj ni dobro za vas, da bi delali proti sebi, potem resno razmislite, da bi odgovorili Ne. To je namreč tisto, kar vas bo popeljalo tja, kamor si želite. Vendar pa se absolutno začne z ljubeznijo do samega sebe.
Ko boste to storili, boste v stanju jasnosti in notranje stabilnosti, kar bo privedlo do mnogih čudovitih stvari. In čeprav bo na svetu še veliko takih, ki bodo skeptični in katerim se bo zdel vaš način življenja malce čuden, to ne bo pomembno, saj ste vi našli nekaj čudovitega, kar vas neguje in vaše življenje polni z zadovoljstvom in radostjo.
Spoštovana gospa Remec. Žedolgo spremljam duhovnost, veliko člankov preberem, danes prvič odgovarjam oz. Komentiram. Ker se meni dogaja ročno to, kar pišete, le da menim, da je tale vaša teorija v redu, le v primeru, da človeka res pripelje na boljše (gledano tudi s fizičnimi očmi in v materialnem svetu), saj naj bi vse okoliščine, vse izgube pripeljale človeka k sebi, kar pomeni, da bi na koncu občutil srečo. Iskreno občutil. Sicer ne vidim smisla v tem, ‘da moramo najti sebe, to kar nam je maenjeno…’. A ne vzdrzi v primerih, ko človeka pripelje na slabše, v propad, v revščino, v zapor….. Kak smisel pa ima, da vidiš nekaj pozitivnega v tem, da izgubiš delo, da vse izgubiš, da ostaneš brez vsega, brez prihodnosti?? Sploh, če si čutil, da je delo, ki ga opravljaš pravo, tisto, za kar si se rodil in si ne predstavljaš, da bi delal kaj drugega? Kaj pa mi bo osebna rast, če je jaz ne zelim?? Za kaj in za koga pa naj bi morala nekaj drugega in pivsem drugače, če sem bila pa zadovoljna? Naj se še tako silim, na situacijo gledam tako… In če naj bi to bila preiložnost za kaj vem kaj, napredek kaj vem kje… Kako to, da mi je dano videti vseskupaj le kot zadeva, ki mi je vsiljena, ki je nočem in je ne razumem! In uničeno zivljenje. Kaj bi morala spoznati, za čigavo dobro, v čigavem ineteresu in kaj je sploh smisel vsega tega, pa ne razumem in mi ni jasno. Razumela vas bi, ko bi se v resnici v zivljenju dogajalo, da izgubiš sluzbo, v kateri si itak nezadovoljen, pa se
pojavi nova. Kaj pa če se ne pojavi nova. Nočeš nove. Nikoli nisi niti pomislil na kaj drugega! In niti nimaš nobene želje ne ideje…. No pa še kaj bi se našlo. Skratka, v vasi teoriji morda ja… V moji praksi pa kar veliko tega manjka, kajti nisi s prisilo se ne mprem slepiti, da je sedaj vse v redu in prav, ko pa ni. Pa n ezaradi drugih. Ne zato, ker bi tako mislili in želEli drugi. Ampak zato, ker tako mislim jaz. Ker mi niti prej nihče ni nič govoril, kaj naj delam. Sama sem si izbrala, kar sem si.
Vaš članek ni prvi te vrste.. Morala sem se oglasiti, saj čutim, da gleđ mene ne drzi. Vaša zgodba ima srečen konec. Moja žal ne. Kajti knec je srečen le, če ga jaz obcutim tako. Dragica
Spoštovana ga. Dragica,
še kako dobro vas razumem. Ta sestavek sem napisala leta 2010, ko sem šla sama skozi spremembo, ki je nikakor nisem načrtovala. Ni mi bilo enostavno in zato vem, iz prakse, da ni niti vam. Pravzaprav ni nikomur, kadar nas Življenje premakne v druge tirnice.
Naučila sem se, da je edina stalnica v Življenju sprememba. So situacije, na katere lahko vplivamo in take, na katere ne moremo. (Lahko bi vam rekla, da si na nivoju Duše vse sami izberemo, a vam to ta hip ne bi bilo v olajšanje). Popolnoma normalno je, da se ob takih situacijah pojavijo razočaranje, strah, obup … cel spekter negativnih občutij. In veliko bolj naravno je, da si jih dovolimo občutiti, kot se pretvarjati, da smo v redu. In iskreno razumem tudi vašo jezo, ki so jo sprožile moje besede v članku. Težko je najti razloge za pozitivno dojemanje težkih življenjskih situacij, kadar smo potopljeni v njih. A vendar smo mi tisti, ki dajemo pomen izkušnjam. Izkušnje samo so, mi sami jim določamo, ali so dobre ali slabe; pozitivne ali negativne. Želim biti čim bolj nežna v svojih besedah, a vseeno dodajam, da se vse zgodi z razlogom. Morda potrebujete še nekaj časa, da sprejmete nastalo situacijo, a verjemite, za vsakim dežjem posije sonce.
Iz lastnih izkušenj vam povem, da najbolj trpimo, kadar se situaciji upiramo. Bolečino nam ne povzročajo ljudje in situacije, ampak predvsem naše UPIRANJE … upiranje sedanjemu trenutku, ker mislimo, da ne bi smelo biti tako, kot je. Morda smo načrtovali drugače, a je življenje ubralo svojo nepredvidljivo pot. Niti prvič niti zadnjič, verjemite. Zgodijo se situacije, katerih pomena (še) ne razumemo, saj nimamo vpogleda v širšo sliko. So trenutki, ko moramo preprosto zaupati.
Sicer pa, od kje nam ideja, da to, kar se nam dogaja, ni dobro za nas? Če ni prijetno, še ne pomeni, da ni v naše najvišje dobro …
Opravljanje vašega poslanstva, kot vi čutite do svojega dela, vam nihče ne more odvzeti … Življenje vam le nudi novo in drugačno pot. Odprite se ji.
Z ljubeznijo, Estera