»Naša drža bi morala biti takšna, kot je drža gorskega borovca:
ne jezi se, ko ga kamen pri rasti ovira, pa tudi ne načrtuje, kako ga bo premagal.
Poskuša začutiti, ali naj bi rasel bolj v levo ali bolj v desno, v hrib ali stran od hriba.
Tako kot drevo bi se morali tudi mi prepustiti temu komaj zaznavnemu, a vendar izredno močnemu vzgibu, ki izhaja iz težnje po edinstveni, ustvarjalni samouresničitvi.
Človek si mora nenehno prizadevati za nečim, česar ni še nihče pred njim spoznal. Vodilni namigi ali vzgibi ne izhajajo iz ega, temveč iz totalitete naše psihe – iz sebstva.« (C.G. Jung)
Današnji čas je nekaj posebnega, čeravno vse generacije govorijo, da je bilo v njihovem času najtežje. Od ljudi se pričakuje izjemno dobro psihofizično kondicijo cel dan, strokovno usposobljenost, jasnost ter hitre misli, ‘multitasking’. Žal pa se nam dogaja, da smo velikokrat pod stresom, da nam zmanjka časa, da nas dohiti kakšna bolezen, predvsem zato, ker se naš svet tako zelo hitro vrti.
Mar ni zanimivo, da si vsi ljudje prizadevamo uresničiti sebe, biti srečni, zagotoviti si materialne in duhovne potrebe. Naše poti iskanja in udejanjanja pa so tako zelo različne. Stanje v družbi, predvsem pa naše zadovoljstvo in notranji mir, odražajo, kje smo.
Na tržišču imamo obilje ponudb duhovnih veščin, terapij in dejavnosti, kako si pomagati, kako se umiriti, kako pravzaprav priti do samega sebe, kako priti do harmonije v nas in okoli nas. Mediji nas ves čas bombardirajo z novostmi, izdelki, literaturo, ki ponuja zadovoljstvo, srečo, uspeh in zdravje.
Kaj je tisto pravo za nas?
Janko Jamšek (prevajalec knjige Nadangel Rafael sporoča) je vedno poudarjal: «S svojimi mislimi in čustvi ustvarja človek svoje življenje in svet, v katerem živi. Če želi v svojem življenju nekaj trajno spremeniti, mora predvsem spremeniti zasnove, na katerih je zgrajen njegov miselni svet.« Ko sem prvič slišala te besede, so me razjezile. Le kako naj vplivam na bolezen, na nezavidljivo stanje, v katerem sem… Sčasoma mi je uspelo preklopiti iz linearnega razmišljanja v kozmično razmišljanje… Seveda ne morem spremeniti situacij, niti ljudi…., lahko pa spremenim svoj odnos do njih, se naučim prepoznati, kakšne izzive mi ponuja življenje. Spoznala sem, da obstajata samo dve dejavnosti, ki lahko upravljata življenje: notranja in zunanja. In če ne pustimo, da življenje upravlja naša notranja v skladu z načrtom popolnosti, ki je pot naše duše, potem mora to storiti zunanja.
Večkrat sem se na svoji poti spraševala, kako v ponudbi knjig, literature izbrati tisto pravo? Hmm…!? Prebrala sem marsikaj in prišla do zaključka. Lahko se preprosto vprašamo, ali ima tovrstna literatura sporočilo zame. Je morda v njej resnica, ki v meni prebudi delovanje iz srca. Je to svet, s katerim se istovetim? Naše srce je veliko bolj pomembno kot je naš razum, zato je ‘literatura srca’ prava literatura, saj nam odpira vpoglede na naši duhovni poti.
V ‘šoli življenja,’ v kateri se nahajamo, in zajema celostno duhovno rast, je v osnovi potrebno razlikovati znanstveni in intuitivni pristop. Znanstveni pristop temelji na analizi, teoriji, tezi… in je področje leve hemisfere, kjer intuicija ne obstaja, ker ni znanstveno dokazljiva. Intuitivni pristop pa zajema duhovnost kot ‘najvišjo znanost’. Vse vedenje, vsa modrost je v nas. Zapisana je v celičnem spominu, ki je za razumski svet nečitljiv. Kot se duhovnosti ne da naučiti s študijem, se tudi ne da dešifrirati življenja, intuicije in vseh področij Resnice po razumski poti.
Kako torej naprej?
Preprosto je potrebno pričeti pri sebi, človek mora najprej spoznati samega sebe, s poslušanjem sebe, z opazovanjem skozi svoja lastna izkustva. To je kot nekakšen vstop v prve razrede šole misterija življenja. Višji razredi pa pogojujejo delo na sebi in skozi spoznavanje samega sebe, spoznavanje kozmičnih zakonitosti in vseh skrivnosti življenja. Profesorji ali doktorji v duhovnosti ne obstajajo. Najvišji študij je spoznavanje poti v veliko Enost in ekspanzija zavesti, ki vodi v mojstrstvo modrosti. Vsekakor nam svobodna volja omogoča izbiro, ali se odločimo za znanstveni pristop osebnostnega učenja in rasti v človeško ter minljivo realnost, ali pa se odločimo za pot celostne duhovne rasti, ki vodi v Enost. Resnica je vedno preprosta. Zavedanje tega nam omogoča izbiro poti, saj v nas prebudi tisti del naše notranjosti, ko vemo, kako naprej. Vsa resnica je v nas.
Prav vsaka pot v Enost in harmonijo je prava ne glede na to, kateri mojster nam govori, ali meditiramo ali se z ljubeznijo dotikamo zemlje, ko jo obdelujemo, ali izražamo sebe skozi različna delovanja v različnih poklicih.
Sai Baba nam govori: »Obstaja samo en Bog, On je Vseprisoten; obstaja samo ena religija. Religija Ljubezni, obstaja samo en rod, rod človečnosti; obstaja samo en jezik, jezik srca.«
Vsaka pot duhovnega razvoja vsebuje vsaj dve plati. Prva je sporočilo mojstra, ki je prežeto z Ljubeznijo in osnovano na kozmičnih zakonitostih, druga pa je tisto, kar je človek naredil iz tega in dodal. Zato imamo toliko različnih šol in pristopov. Če pričnemo tudi mi razmišljati malo bolj kozmično, bomo hitro spoznali, da vsi mojstri prinašajo iste resnice, le da govorijo v različnih jezikih in na načine, ki so specifični za nek čas, civilizacijo, stopnjo razvoja populacije itn. Razlike so posledica dela človeških stvaritev! Zato je vsaka pot duhovnega razvoja, ki je zgrajena na osnovi kozmičnih zakonitosti (ljubezen, harmonija, služenje, ustvarjanje popolnosti…..) dobra. Naloga vsakega učenca je, da se naučimo razločevati božansko resnico od človeške in tako najdemo svojo pot srca… in si ustvarjamo harmonijo na vseh nivojih.
Harmonija je sozvočje vseh frekvenc, kar ustvarja izvorni kozmos (nasprotje je disharmonija, ki ustvarja kaos). Harmonijo ustvarja človek s svojimi mislimi, čustvi in občutki, ki so v skladu s kozmičnimi zakonitostmi. Ustvarjanje harmonije je mogoče po poti ljubezni do svoje božanske Pričujočnosti JAZ SEM, do svetlobe, ki je v nas. Biti v harmoniji pomeni ne kritizirati, ne obsojati. Proces harmonije obsega vse ravni zavesti, od mikro, do makrokozmosa, od atoma, do univerzuma. Naši različni čustveni odzivi vplivajo na frekvenco tako, da spreminjajo gostoto medatomskega prostora, spreminjajo hitrost kroženja elektronov, ki se tako manjša ali povečuje – vse to privede do disharmonije in posledično do trpljenja, stiske, bolezni. Zaman kličemo svojo božansko Pričujočnost JAZ SEM, dokler smo obstali v svetu kritike in obsojanj! V težkih vsakdanjih preizkušnjah se vprašajmo: “Kaj bi v tej situaciji naredil mojster”, se umirimo in prisluhnemo mojstru v nas.
Človek bo ostal toliko časa v svetu omejitev, dokler je odvisen od česarkoli izven mogočne Pričujočnosti JAZ SEM. Beganje misli nastane zaradi pomanjkanja točke, v katero je usmerjena naša pozornost. Misli ni mogoče obvladati, če ne obvladamo čustev – to je srž dela na samem sebi.
Vse, prav vse, kar potrebujemo, se nahaja v nas. Le umiriti se moramo in se zazreti vase. Odpreti oči in pogledati okoli sebe, oditi na sprehod v naravo, ji prisluhniti, zaznati, jo občudovati. S takim nadvse preprostim načinom bomo tudi slišali mojstra v sebi in modrosti, ki izhajajo iz globokega vedenja našega srca.
