Zgodba o cvetu

OGLAS

Nekoč je Buda pred 1.250 menihi in nunami dvignil cvet. Kar nekaj časa ni rekel ničesar, občinstvo pa je bilo popolnoma tiho. Vsi so intenzivno razmišljali o tem, kaj bi bil lahko pomen te Budove kretnje. Potem se je Buda nenadoma nasmehnil. Nasmehnil se je, ker se je nekdo v občinstvu nasmejal njemu in cvetu. To je bil menih Mahakašjapa. Bil je edini, ki se je nasmejal. Buda mu je vrnil nasmeh in rekel: “V sebi nosim moč vpogleda in prenesel sem jo na Mahakašjapo.”

Če nismo v celoti to, kar smo, in popolnoma v sedanjem trenutku, vse zamudimo.

O tej zgodbi še vedno govorijo številne generacije učencev zena in ljudje še vedno iščejo njen pomen. Meni se zdi njen pomen precej preprost. Če nekdo pred tabo prdrži cvet, želi, da bi ga ti videl. Oseba, ki ni razmišljala in je bila le to, kar je, je bila sposobna videti cvet globlje, zato se je nasmehnila.

To je problem življenja. Če nismo v celoti to, kar smo, in popolnoma v sedanjem trenutku, vse zamudimo.