Namesto, da si želimo nekaj doseči, dobiti, postati, narediti, izboljšati… Poskusimo za spremembo danes nekaj spustiti, se nečesa razbremeniti, opustiti.
Naučeni smo, da moramo stremeti k nekaj več, da moramo v življenju nekako napredovati, se razvijati, rasti. Da moramo postati nekaj več. Navzven. Ker očitno takšni kot smo, nismo dovolj, nismo zadosti.
V naši družbi velja, da bolj kot smo ambiciozni, zagnani, več kot imamo želje po učenju, znanju, več kot dosežemo v življenju, bolje je. In predvsem se še vedno to vse v večini nanaša na materialni svet, na znanje doseženo s formalno izobrazbo, na nek statusni položaj v družbi.
Od malega nas učijo, da štejejo dosežki. Uspeh v šoli, dosežena izobrazba, pridobljena znanja, spretnosti. Več kot znaš, zmoreš; več veljaš. Večja je tvoja vrednost. Več je možnosti, da boš sprejet, da boš pripadal, bil uspešen.
Pa je v resnici tako? So vsi ti zunanji dosežki v resnici dovolj? Je to tisto kar potrebujemo, da bomo zadovoljni, srečni, uspešni? Na kratek rok ja. Vendar je v tem »merljivem« svetu tako, da bo vedno obstajalo še nekaj več, še nekaj boljšega, tako da obstoječe ne bo dovolj. Vedno bo treba nekaj več, vedno bo potreba po nadgrajevanju.
Zakaj sploh potrebujemo zunanje dosežke, uspehe, da čutimo srečo, zadovoljstvo, uspeh, da se počutimo dobro? Res je, da živimo v materialnem svetu, vendar zdaj vsi že nekako vemo, da so zunanji dosežki, brez da temeljijo na notranji izpolnitvi posameznika, zgolj bombončki, s katerimi si sladkamo vsakdan.
Kaj pa če bi se odločili, da gremo “nazaj”, na začetek, da se zresetiramo?
Na tisto stanje, ko smo brez pričakovanj, ko ne potrebujemo ničesar »več«, ko smo dovolj takšni kot smo.
Ali še korak globje. Ko še nimamo obsodb, ko nimamo zamer, jeze, bolečine, strahov… Ko ni upora, občutka ujetosti, omejenosti.
Takrat ko še nismo verjeli, da nismo zadosti, ko smo še vedeli, da smo popolni, natanko takšni kot smo. In zato ni bilo potrebe po dokazovanju, primerjanju, ni bilo občutka manjvrednosti. Tistega, zaradi česar se v resnici ženemo za »vsem«, zaradi česar se moramo dokazovati, nekaj »postati« v življenju. Ko se še nismo počutili ločene od sveta.
Poskusimo samo biti in verjeti, da smo dovolj…
Prav je, da imamo cilje v življenju, da imamo nekaj kar nas motivira, da je nekaj za kar se nam zdi vredno napredovati v življenju; vendar če nekako dojamemo smisel vsega skupaj, na koncu ugotovimo, da se učimo, izobražujemo, izpopolnjujemo zgolj zato, da zmoremo spustiti. Da se upamo razbremeniti, da ugotovimo, da v resnici ne potrebujemo tisto nekaj več. Ker si priznamo, da v resnici ne vemo prav nič kar zares šteje.
Moramo priti do nečesa, da s pomočjo tistega spustimo tisto kar nas ovira, zadržuje, nam preprečuje resnično rast. Moramo priti do svojega bistva, da se počasi začenjamo distancirati od svojega ega. Moramo izuriti svoj um, da le ta popusti in dovoli tistemu nekaj več, da se realizira skozenj. Da naš »mali um« popusti »velikemu«.
Ker edino tako bomo zares srečni. Ko se ne bomo več merili, dokazovali, primerjali, ocenjevali, obsojali, se identificirali skozi naš um. Takrat ko se ne bomo več istovetili s svojo osebnostjo. Ko bomo spustili… vse kar moramo, kar je potrebno, primerno, se spodobi, je vredno – po merilih družbe.
Čutiti mir, svobodo, lahkotnost… Sebe – svojo pravo naravo. In, da bomo to zmogli, ne potrebujemo ničesar »več«; v resnici potrebujemo mnogo manj.
