Išči
Generic filters
foto pexels.com

Vsako obolenje se najprej začne v energiji, nato pa se udejanja na telesu

Spremljaj objave: Uredništvo
X

Spremljaj objave: Uredništvo

E-mail :*
* Vaši osebni podatki bodo uporabljeni v podporo vašim izkušnjam na spletni strani in za namene, opisane v naši Zasebnost. S tem se strinjate in soglašete tudi s pravilnikom o Zasebnosti.
Oglas

»Verjamem, da je bil moj rak povezan z mojim občutkom lastne identitete, in poleg tega čutim, kot bi bil to način, s katerim mi je telo dopovedovalo, da moja duša žaluje za izgubo lastne vrednosti, lastne identitete. Če bi poznala resnico o tem, kdo dejansko sem, sploh ne bi zbolela za rakom!« Anita Moorjani

V biografski knjigi Z roba smrti v pravi jaz nam Anita Moorjani pripoveduje, kako je po skoraj štiriletni borbi z rakom njeno telo začenjalo ugašati, preobremenjeno z malignimi celicami, ki so se ji razširile po vsem organizmu.
Medtem ko so ji organi odpovedovali, je vstopila v izredno obsmrtno izkušnjo, s pomočjo katere je prepoznala, kako dragoceno je njeno življenje … in kaj je bilo v resnici vzrok njene bolezni. Ko je prišla k zavesti, se ji je zdravstveno stanje tako naglo izboljševalo, da so jo v nekaj tednih odpustili iz bolnišnice, saj v njenem telesu o rakavih tkivih ni bilo niti sledu več! V knjigi brez zadržkov deli vse, česar se je naučila o bolezni, o zdravljenju, o strahu, o tem, kako »biti ljubezen«, in o resnični veličastnosti vsakega posameznega človeškega bitja!

V mesecih in letih po obsmrtni izkušnji je imela številne priložnosti, da različnim skupinam po vsem svetu spregovori o tem, kar je doživela. V nadaljevanju vam predstavljam nekaj izbranih vprašanj in odgovorov iz knjige, ki so plod teh pogovorov.

Spoznanja obsmrtne izkušnje

V: Kako opredeljujete »brezpogojno ljubezen«, ki ste jo izkusili na drugem svetu, in kako se ta razlikuje od ljubezni, ki jo doživljamo v fizični resničnosti?

O: Ljubezen na onem svetu je zelo drugačna v tem smislu, da je v svoji biti čista. Nima nikakršne motivacije in nikakršnih pričakovanj, poleg tega pa ne deluje iz čustev in se ne odziva različno glede na posameznikova dejanja ali občutja. Enostavno je.

V: Ali čutite, da je mogoče to stanje brezpogojne ljubezni podoživeti tukaj, v tem fizičnem svetu?

O: Vsak od nas je v svojem jedru že čista in brezpogojna ljubezen. Vendar pa jo, ko jo izražamo v fizičnem svetu, filtriramo skozi um in tedaj se izrazi v obliki človeških čustev.

Najboljša prispodoba, ki se je domislim, da bi to ponazorila, je primer bele svetlobe, ki prehaja skozi prizmo. Brezpogojna ljubezen je kakor čista bela svetloba. Če z njo posijete skozi prizmo, se razdrobi v vse različne barve mavrice. Te zastopajo naša čustva, torej radost, ljubezen, tesnobo, zavist, sočutje, sovraštvo, empatijo in tako dalje.
Vsak izmed nas je kakor prizma, ki razdrobi čisto belo svetlobo (ljubezen) v vse različne barve mavrice, in vsi odtenki (čustva) so enako potrebni za sestavo celote. Redki ljudje, če sploh kdo, bi kdaj koli moralno obsojali katero koli dano barvo. Nikdar ne bi rekli: »Oh, ta barva je vendar zla,« ali: »Ta barva je vendar grešna.« Vendar pa to počnemo z ljudmi in z njihovimi izrazi čustev, ko vidimo nekatera občutja kot dobra in nekatera kot slaba.

Ko presojamo o nekaterih lastnih čustvih, češ da so negativna, in jih poskušamo zanikati, zatiramo del tistega, kar smo. To ustvari blokado znotraj nas in nam preprečuje izražati celoto svojega veličastja, natanko tako kot bi odstranitev nekaterih barv iz spektra na podlagi moralne sodbe okrnila svetlobo in jo naredila za nekaj, kar v resnici ni.
Ni nam treba ukrepati ob vsakem čustvu, temveč moramo samo sprejeti, da so ta čustva del tistega, kar smo. Zanikanje teh čustev bi bilo podobno, kot če bi neki barvi prepovedali, da preseva skozi prizmo. Edinole tako, da brez obsojanja sprejmemo celotni spekter svojih občutkov, lahko pridemo v stik s čisto bitjo brezpogojne ljubezni, ki biva v našem jedru.

V: Kako okrepiti in ohraniti zaupanje v neverjetno življenjsko silo, o kateri govorite?

O: Absolutno. Obsmrtna izkušnja ni potrebna, da bi spoznali svoje veličastje.
Iz svoje izkušnje sem se naučila, da najboljši način za krepitev in ohranjanje zaupanja ter občutka povezanosti z Vesoljno energijo življenjske sile poteka od znotraj. Začne se z ljubeznijo in zaupanjem do sebe. Bolj ko sem ju zmožna, bolj se počutim osredinjeno v kozmični tapiseriji. Bolj ko se vsakdo izmed nas počuti povezanega, bolj smo se zmožni dotakniti drugih in jim omogočiti, da čutijo enako.

V: Kakšno vlogo je v vaši ozdravitvi in okrevanju odigral vaš sistem verovanja ali vera, če jo sploh je, in kako se je od tedaj spremenilo vaše verovanje?

O: Za mojo ozdravitev ni bila potrebna absolutno nikakršna vera v kar koli. Prej bi rekla, da je samodejno zdravljenje mojega telesa povzročilo prav popolno prenehanje vseh predhodnih verovanj, doktrin in dogem. V mojem primeru je obsmrtna izkušnja delovala kot katalizator.

Kakor to vidim sama, močno ukoreninjene zamisli pravzaprav delujejo proti meni. Če gojim konkretno verovanje, to omejuje moje življenjske izkušnje, ker me verovanje priklene na zgolj tisto, kar že vem, moje védenje na tem svetu pa je omejeno s fizičnimi čutili. Po drugi strani me, če se počutim lagodno v negotovosti, to odpira vsem možnostim. Negotovost je na stežaj odprta za neskončne zmožnosti.

Če potrebujem gotovost, to nadene okove mojim zmožnostim za nepričakovano. Če pa čutim v slogu: Ne vem ali: Poglejmo, kaj se bo zgodilo, potem to dovoli mojemu razširjenemu jazu poiskati odgovore in rešitve, ki utegnejo biti povsem podobni srečnim naključjem in utegnejo biti nezaslišano sinhroni. Ko vstopim v svet negotovosti, sem že na točki svoje največje moči. Odslavljanje vseh predhodnih verovanj, nejevere, dogem in doktrin mi da na razpolago neskončno vesolje samo in deluje tako, da mojemu življenju prinese najboljši mogoč izid. To je mesto, kjer sem deležna največje notranje jasnosti. Mesto, kjer se dogajajo čarovnije.
Odpravljanje vsake prejšnje navezanosti pomeni objem svobode in izkazuje zaupanje v mojo lastno božanskost in veličastje.
Tudi to je oblika zdravljenja. Ko odslovim potrebo po fizični ozdravitvi, življenje postane svobodnejše, celovitejše in vir užitka.

V: Ali čutite, da je bila vaša vera v Vir dejavnik pri vaši ozdravitvi?

O: Po mojih izkušnjah sem sama postala Vir in prišlo je do popolne jasnosti. Nikakršnega vira ni bilo zunaj mojega razširjenega zavedanja. Počutila sem se, kakor bi zaobjela skupno celoto.
Kot sem že omenila, ni bila za mojo ozdravitev potrebna nikakršna vera, kajti v tistem stanju je popolna jasnost in čutila sem, da mi je vse postalo znano. Verovanje ali vera sta se umaknila »védenju«. Zdelo se je, da sem sama postala vse, saj sem bila v vsem in vse je bilo znotraj mene. Postala sem večna in neskončna. V to jasnost sem se prebudila, zato sem kratko malo razumela. Vedela sem, da bo, če se odločim vrniti, moje telo ozdravljeno.

Zaradi narave moje izkušnje je moj občutek ta, da smo v jedru vsi Eno. Vsi preidemo iz Zlitja v ločenost in se nato povrnemo v Celoto. Čutim, da je bila moja obsmrtna izkušnja bežen vpogled v to Enost. Lahko bi jo poimenovala Bog ali Vir ali Brahman ali Vse, kar je, vendar menim, da imajo različni ljudje različne zamisli o tem, kaj to pomeni.

Božanskega ne zaznavam kot ločeno entiteto od sebe ali od kogar koli drugega. Zame je to stanje biti in ne ločeno bitje. Presega dvojnost, tako da sem trajno združena s tem od znotraj in med seboj sva neločljiva. Moja fizična izraženost je zgolj eno od obličij te Celote.

V: Ali ste od obsmrtne izkušnje dalje čutili kakšno osvobojenost in če ste jo, kako bi jo opisali?

O: Da, čutim, da sem osvobojena. Čutim, da me obsmrtna izkušnja ni zgolj osvobodila mojih predhodnih ideologij, verovanja in zasnov, temveč me je osvobodila tudi potrebe po iskanju novih.
Zdi se mi, da te doktrine iščemo in se jih oklepamo, ker so nam v določenih obdobjih v uteho. Vendar pa smo nagnjeni k odvisnosti od njih, saj potrebujemo njihovo resničnost, da bi lahko izkusili lagodnost gotovosti. Čutim, da bolj ko je naše verovanje o omejeni naravi resničnosti trdno, bolj v resnici ovekovečimo, kar nam to verovanje pravi. Moja izkušnja mi je darovala bežen uvid v to, kako je čutiti osvobojenost od potrebe tako po fizični kot tudi po psihološki gotovosti. Z drugimi besedami, zame je bilo mogoče občutiti popolnost celo sredi negotovosti. Ohranjanje te ravni umske osvobojenosti zame pomeni resnično svobodo.

V: Ali imate kakšen občutek v zvezi s tem, kako se to zgodi in kaj sploh sproži nastanek bolezni?

O: Med obsmrtno izkušnjo sem čutila, kakor da mojega telesa v svoji trdni obliki sploh ne bi bilo. Bila sem čista energija. Nemara bi to lahko tolmačili kot dušo ali duha. Ta energija je bila veliko večja od telesa in rada uporabim besedo veličastna, ker sem se v tistem stanju tako počutila. Bilo je skorajda, kakor bi šele naknadno pomislila, da imam fizični jaz. Ta neskončna energijska masa je bila moj resnični jaz in telo je bilo zgolj barometer, ki je kazal, koliko te življenjske sile »preseva skozme« ali se izraža. Čutila sem, da je tridimenzionalni svet druga razsežnost, moja energijska masa pa je resnična.

Na podlagi tega čutim, da v primerih, ko za ljudi rečemo, da imajo višjo vibracijo, najverjetneje mislimo na to, da dovoljujejo svojemu pristnemu veličastju bolj zasijati skozse, zato so odčitavanja na njihovem »barometru« resnično visoka! Zaradi tega imajo močno pozitivno energijo in fizično navzočnost. Vendar pa se na onem svetu nihče ni zdel močnejši ali šibkejši. Vsi so bili veličastni. Videti pa je, da si sami izberemo, koliko tega bomo izrazili skozi svoje telo v tej razsežnosti.

»Vsakršno obolenje se najprej začne v energiji, nato pa se udejanja na telesu.«

V: Ali hočete reči, da je moč vaše ozdravitve prišla od znotraj, in ne iz zunanjega vira?

O: Ni bila ne notranja ne zunanja, ali pa lahko rečem, da je bila oboje. Ko se nisem več izražala iz stanja dvojnosti, sem spoznala, da med notranjostjo in zunanjostjo ni nikakršne ločenosti. Postala sem Vir vseh stvari in Vir je postal jaz. Toda, če ste želeli slišati, ali menim, da sem svojo ozdravitev povzročila jaz sama v smislu ega ali fizičnega jaza, potem je odgovor ne. Ozdravitev je izhajala iz izražanja skozi moj neskončni jaz in iz védenja, da nisem ločena od vira česar koli.

V: Številni, ki bi se radi pozdravili, želijo vedeti, kako ravnati v praksi, ko gre za »zaupanje v lastno ozdravitev«, za »predajo in dopuščanje zdravljenja« in za »dostop do lastnega prostora zdravljenja«. Ali tovrsten odnos povprečni osebi sploh lahko koristi?

O: Nerada zagovarjam točno določeno metodologijo, navodila ali kar koli temu podobnega, ker če to storim, bom ustvarila le še več dogem, vsa stvar pa je v tem, da naj bi se jih osvobodili. Kljub temu pa predlagam, da na bolezen ali na simptome ne gledamo kot na »nekaj, česar se je treba znebiti«, kot na sovražnika. To je odziv, ki temelji na strahu. Zame pojav teh simptomov pomeni, da me moje telo želi ozdraviti.

Vem, da če bom poskušala s sovražnim odnosom odpraviti bolezen, bom na koncu storila nasprotno, ko bom iz nje naredila sovražnika, se bom vkopala še globlje v bolezensko miselno naravnanost. To pa ne pomeni nujno, da ne greste k zdravniku. Govorim zgolj o tem, kako sama gledam na bolezen ali na fizične manifestacije telesa. Gre za to, da niste obsedeni z njimi in da se vaši dnevi ne vrtijo okoli početja stvari z enim in edinim namenom, da bi se znebili bolezni. V resnici je bolj produktivno, če se zamotite in ostanete zatopljeni v dejavnosti, ki vas pozitivno in ustvarjalno spodbujajo.

Kolikor sem mogla, sem se poskušala osvoboditi potrebe, da bi bilo moje zdravje takšno in takšno, da bi sploh lahko odkrila srečo v danem trenutku, kakor bi bila že zdrava. Živeti v sedanjosti pomeni, da ne prenašamo čustvene prtljage iz enega v drug časovni segment. Vsak trenutek je edinstven in ga ni moč poustvariti. Naši izbiri je prepuščeno, ali bomo strahove nosili s seboj. Slednje nas ohranja zataknjene v bolezni. Ni vam treba biti duhovni guru ali kar koli drugega. Enostavno po najboljših močeh izkoristite vsako minuto, živite jo kar najbolj polno in počnite stvari, ki vas osrečujejo, ne glede na to, ali imate pred seboj še mesec dni ali sto let življenja.

V: Teorije so sicer zanimive, toda, kaj pa praktični nasveti? Kako zdaj ostajate zdravi, kaj jeste in čemu se pri prehrani izogibate?

O: No, moja prehrana se je po obsmrtni izkušnji res spremenila, vendar se bojim, da ne tako, kot si predstavljate! Nekoč sem bila paranoična glede tega, kar sem zaužila. Bila sem stroga vegetarijanka. Uživala sem izključno biološko pridelano hrano in se zanimala za makrobiotiko, za vitaminske dodatke in uporabo soka iz pšenične trave – vse to je bilo, še preden sem zbolela. Mislila sem, da vse povzroča raka, od mikrovalovnih pečic do konzervirane hrane. Nekoč sem jedla zelo zdravo, vendar sem to počela iz strahu.

Zdaj jem kar koli, kar me privlači. Občasno uživam v čokoladi in dobrem vinu ali šampanjcu. Ob tem poskrbim le za to, da se imam dobro ob hrani in v življenju! Menim, da je biti srečen pomembnejše od česar koli drugega.
Prav nič zabavno ni jesti vse tako imenovane prave hrane iz strahu pred tem, da bi zbolela, in se ob tem počutiti nesrečno. Če sem tesnobna, to lahko sproži celo vrsto drugačnih težav. Naša telesa so pravzaprav precej odpornejša, kakor jim pripisujemo, zlasti če smo srečni in če nismo pod stresom.
Celo kadar se odločim jesti zdravo, to storim iz ljubezni, ne iz strahu. To je moja metoda pri vseh dejavnikih življenja in vabim vas, da zaživite enako.

V: Če bi bilo v vaši obsmrtni izkušnji sporočilo ali lekcija, za katero bi želeli, da jo izvedo in usvojijo vsi, če bi bilo v njej nekaj, kar bi najraje zavpili vsem z vrha sveta, kako bi se to glasilo?

O: Želela bi, da veste, da je vsak del vas veličasten – vaš ego, vaš razum, vaše telo in vaš duh. To namreč ste, ste čudovita stvaritev tega Vesolja. Vsak del vas samih je popoln. Ničesar ni, kar bi morali odpraviti, ničesar, kar bi morali odpustiti, ničesar, kar bi morali doseči. Vse, kar morate biti, že ste. To se lahko zdi izredno zapleteno, vendar ni.

Če vam določena religija daje občutek, da ste manj kot njena božanstva, potem ste si jo bodisi napak razložili bodisi ni uspešna pri tem, da bi vas poučevala o resnici. Če vam guru, učitelj ali mojster daje občutek, da »še« niste razsvetljeni in da se morate »naučiti« še več, to in ono »odsloviti« ali »odpraviti«, preden pridete tja, potem vas ne poučujejo dobro o tem, kar v resnici ste, ali pa ste ga narobe razumeli.

Opomnite vsako bližnjo osebo, naj bo takšna, kakor je, in ji povejte, da jo ljubite natanko takšno! Popolna je in tudi vi ste popolni. Ničesar ni, česar ne bi smeli ljubiti. Največ trpljenja izhaja iz občutja, da ste »manj kot«. Niste manj kot kdor ali kar koli! Dovršeni ste.

Edina stvar, ki se jo morate naučiti, je, da že ste tisto, kar si prizadevate postati. Enostavno izrazite svojo edinstvenost brez strahu, ob tem pa pozabite na vse! Zato ste ustvarjeni takšni, kot ste, in zato ste tukaj, v fizičnem svetu.

Zaključek:

Najpomembnejša lekcija Anite Moorjani, ki se jo je naučila iz svoje obsmrtne izkušnje je:

Brezpogojno se ljubite in bodite brez strahu takšni, kakršni ste!

Če bi to vedeli od nekdaj, ljudje nikdar sploh ne bi zbolevali za rakom, ali kako drugo boleznijo.
Ko smo zvesti sami sebi, postanemo pripomoček resnice za ves planet. Ker smo vsi povezani, se dotikamo vseh življenj okoli sebe in ta nato vplivajo še na druge. Naša edina obveznost je, da smo ljubezen, kakršna smo, in da dovolimo svojim odgovorom priti od znotraj tako, kot nam najbolj ustreza. Poudarja, kako pomembno je, da uživamo in da samih sebe ali življenja ne jemljemo preresno. Ena največjih pomanjkljivosti številnih tradicionalnih duhovnih sistemov je, da nas pogosto pripravijo do preresnega odnosa do življenja.

Če bi kdaj morala ustvariti vrsto navodil za duhovno pot do ozdravitve, bi bilo na Anitinem seznamu na prvem mestu to, da se smejemo, kolikor je mogoče pogosto vseskozi vsak dan posebej – in še najbolje je, če se smejemo sami sebi.

To bi bilo brez sence dvoma na prvem mestu, pred vsakršno obliko molitve, meditacije, popevanja manter ali spremembo prehrane.

Vsakdanje tegobe se nikdar ne zdijo tako hude, če nanje gledamo skozi tančico humorja in ljubezni.

V tej dobi informacijske tehnologije nas skorajda s svetlobno hitrostjo bombardirajo z novicami. Živimo v obdobju velikega stresa in strahu, sredi poskusov, da bi se zaščitili pred vsem, za kar mislimo, da je »tam zunaj«, pa smo pozabili uživati in skrbeti za tisto, kar je znotraj.

Naše življenje je naša molitev. Je naš dar temu vesolju in spomini, ki jih pustimo za seboj, ko nekoč izstopimo iz tega sveta, bodo naša zapuščina ljubljenim osebam. Zavoljo samih sebe in vseh okoli sebe bodimo srečni in širimo svojo radost.

Če smo se zmožni pomikati skozi življenje s humorjem in ob spoznanju, da smo ljubezen, si bomo že zgolj s tem pridobili prednost. Če tej mešanici dodamo še škatlo dobrih čokoladnih bombonov, smo že dobili zmagovalen recept!

Povezava do knjige: Z roba smrti v pravi jaz na povezavi: https://duhovnost.si/z-roba-smrti-v-pravi-jaz/

Povezava do knjige Kaj, če so to nebesa? na povezavi: https://duhovnost.si/kaj-ce-so-to-nebesa/

Pripravila: Mirela Smajić, PRavljična Agencija – Srčna komunikacija in odnosi z javnostmi

Ali ti je bil članek v pomoč?

Izpostavljeni dogodki

Izpostavljena storitev

PONUDBA TRGOVINE DUHOVNOST

Izpostavljeni svetovalci

Žarek, Helena Cesar s.p.

Žarek, Helena Cesar s.p.

Ni Komentarjev
Edita Tomič

Edita Tomič

Ni Komentarjev
Aleksandra Winkler Drole

Aleksandra Winkler Drole

Ni Komentarjev

Zadnji članki

Numerološka napoved 17. – 23. 5. 2021: Čas je za nove povezave

Numerološka napoved 17. – 23. 5. 2021: Čas je za nove povezave

Sporočilo ob koncu tedna, 14. 5. 2021: Poslušajte svoje srce

Sporočilo ob koncu tedna, 14. 5. 2021: Poslušajte svoje srce

Sporočilo akaških zapisov 14. 5. 2021

Sporočilo akaških zapisov 14. 5. 2021

Numerološka napoved 14. 5. 2021

Numerološka napoved 14. 5. 2021

Numerologija in karma

Numerologija in karma

SPOROČILA VESOLJU

0
Deli to s prijateljem