Narava je naša največja učiteljica. Je neverjetno inteligentna in tam se zgodi vse ob svojem času. Nikoli ne prehiteva. Energije in snovi vedno krožijo. Smrt ali rojstvo prideta ob svojem času. Menjavajo se letni časi in pred vsakim časom narava poskrbi, da se pripravi za določen letni čas. Je neverjetno mirna, spokojna in vedno nas objema ter posluša. Njej lahko zaupamo vse in nikoli te ne bo sodila, le pokazala ti bo česa še ne veš.
NARAVA…
A ste že kdaj opazovali živali ali rastline? So vas že kdaj preletele ptice, ker so vas poznale ali vas je pozdravil kozorog? No, če ste že doživeli, potem razumete te občutke. Ste se kdaj dotikali dreves? Poslušali ritem Zemlje? Dotikali trave? Prelagali kamne ali pili izvirsko vodo? Verjamem, da če ste to doživeli, razumete o čem pišem. Lahko še dodam, da vsak to občuti drugače in s tem ni nič narobe.
Pred kratkim sem doživela, da so se me Planinske kavke tako navadile, da so me vsak dan ob isti uri preletele. Okoli mene je letelo cca. 200 kavk. Tako tudi pokažejo, da bo čez nekaj ur deževalo. Prepričana sem, da so me prepoznale. Ja, vem to zgleda tako pravljično in tako nenavadno. Razumem vas, tudi jaz bi to nekomu rekla, ah nehaj že o tem govoriti…to je brez veze. Ampak a je res?
Narava je meni največja učiteljica in želim pokazati, da lahko v njej najdemo mir vsi. Ljudje, ki so poškodovani tako ali drugače, lahko najdejo v njej mir. Uči nas ohranjati notranji mir. Pokaže ti česa še ne veš. Ob pravem času te pogledajo razne živali ali ti presekajo pot. Kakor meni v visokogorju npr. gad ali svizec ali kozorog. Vedno nam nekaj kaže. Njena voda je zdravilna in odličnega okusa. Ste že kdaj pili poponoma svežo izvirsko vodo? Vas je že kdaj pozdravila »nenavadna« žival?
LJUDJE…
Lastimo si naravo kakor, da je naša. Smo pa le mi del nje in nič kaj več. V raznih nacionalnih parkih ljudje spijo na prostem, čeprav to ni dovoljeno. Kazni so prenizke. Spuščajo drone, čeprav ni dovoljeno. Lovci lovijo živali, čeprav to ni zakonito. Tudi lovci so le ljudje, ki so okej dokler ne dobijo puške v roko. S takimi sem se tudi jaz pogovarjala, a puška jim da nadmoč, kakor jo začutijo storilci pri posilstvu. Sprašujem se kam gre ta svet? Ali bodo naši potomci še sploh kje v naravi videli svizca, kozoroga, gada ali bodo prej vse pobili. Lovci streljajo, ko imajo uradni lov vsak dan, a ko ne bi smeli prav tako streljajo. Kje je potem smisel uradnega lova ali nacionalnega parka?
Meni se je strlo srce, ko sem zaslišala strel, a povem vam, da to ni bilo le enkrat. Strlo se mi je srce, ko me je vsako večer ob isti uri pozdravila lisica….a eno noč in nadaljnje večere je več ni bilo. Upam le, da še živi. Strlo se mi je srce, ko sem šla na goro, videla iztrebke kozoroga, a kozoroga ni bilo nikjer. Skrili so se pred ljudmi. Živali čutijo kdaj se lahko izpostavijo in kdaj ne.
Spomnim se, ko sem bila mlajša so bili svizci na vsakem vogalu po visokogorju, zdaj tega žal ni več. Spomnim se, da je bilo več rožic na istem kraju kakor je zdaj. Ljudje kar trgajo rožice, kljub pametnim telefonom. Spomnim se, da je bilo več snega tudi poleti, a zdaj je v visokogorju voda že problem, ljudem pa je voda postala samoumevna, a vam povem da ni.
Preveč stvari nam je postalo samoumevnih, od vode do čistega zraka. Tudi v visokogorju se spreminjajo stvari in ne samo v dolini. Žal tudi narava ni več enaka kot je bila. Tudi tam se spreminjajo cikli kakor pri nas. Je pa res, da edino sprememba obstaja.
NESREČA NE POČIVA….
Zadnje čase večkrat slišim od ljudi, da smo kakor ovce. No, nekateri so še slabši. Nekateri ljudje sploh ne vidijo cvetlic, razgleda, narave…po poti gredo na pol slepi, brezvoljni in v eni roki telefon, v drugi pol litra vode….tako na yolo. Tako je čudno, da nimamo več nesreč v naravi, kakor jih imamo. Ovce vsaj vidijo travo in cvetlice. Tako, da ne podcenjuj živali, ker so zelo pametne. Kam smo prišli?
Ljudje sploh ne vidijo, da prihaja nevihta. Bilo je temno nebo, vedeli smo da ga bo sekalo. Jaz sem hodila iz dvatisočaka, jim povem, da prihaja nevihta in rečejo »sam še na vrh skočimo«. To je nekakšno nespoštovanje do narave in do gorskih reševalcev. Ali se ljudje, ko enkrat srečajo nevihto, začnejo zavedati, da narava ima moč? Ali, ko jih zajame snežni plaz?
Jaz srčno upam, da se iz tega kaj naučijo. Ampak ja, povem iz lastnih izkušenj, ko enkrat doživiš pravo nevihto, veš kaj to pomeni in prav čutiš moč narave. Iz tega se veliko naučiš. Drugače gledaš na svet in na življenje. Življenje, lahko kar mine. Kaj pa potem?
Lahko tudi zelo pazimo v naravi in se nesreča kljub temu zgodi. Jaz sem npr. plezala in sem prijela kamen, ki se mi je utrgal, z drugo roko sem se držala za drugi kamen in je bilo vse okej, na srečo pa kamna nisem vrgla v prepad, a sem ga samo položila na poličko. Lahko bi ga komu ponesreči vrgla v glavo, a se na srečo to ni zgodilo. A vseeno me je šokiralo.
ZA NA KONEC…
Narava je del nas in zato jo moramo še bolj paziti, ker ko se v naravi uniči en del biodiverzitete, se to pozna tudi pri ljudeh. Narava nam je zelo dobra terapevtka, pomaga nas umiriti in nam da prostor za izražanje. Vedno nas posluša in nas objame. Z opazovanjem vidimo, da smo ji zelo podobni in da je ona naše ogledalo, kakor ljudje. Ima zelo dobre terapevtske spodobnosti in z njo se hitro prizemljimo ali izražamo čustva. Ste že kdaj kričali v gozdu? Ali je to preveč »noro dejanje« v tem času?
Živa Bombek
