Vsak od nas čuti nekaj, a vsak čuti isto stvar drugače. Do razlik prihaja zaradi drugačne interpretacije, ki je odvisna od tega, kako dobro vemo zaznavati določen občutek oz. čustvo. Nedvomno pa je vse skupaj odvisno od tega kako široko in globoko smo sposobni zaznavati resničnost.
Resničnost je namreč zelo individualna. To kar vidimo v okolju so le neke oblike in sence, ki imajo pač svoje lastne lastnosti, vendar pa jih vsak od nas zaznava malček drugače. Ta razlika je odvisna od razvojne stopnje zavesti posameznika oz. od dojemljivosti, da stvari vidi in sprejme točno takšne kot so.
Ne govorim o tem, da stvari kot jih vidijo posamezniki niso takšne kot jih vidijo. Seveda so, saj so jih oni določili, kakšne naj bodo. Govorim pa o tem, kakšne so lahko stvari in kakšne so, če jih ne določimo vnaprej, če vnaprej ne določimo njihovih lastnosti.
Vse kar zaznavamo ima namreč točno takšne lastnosti, kot jim jih pripišemo mi sami. In pripišemo jim točno takšne lastnosti s katerimi se lahko poistovetimo. Lastnost A je lastnost A zato, ker jo mi zaznavamo kot lastnost A, saj če ne bi imeli izkušnje kakšna je lastnost A, ne bi mogli vedeti, kakšna je lastnost A in je tudi nebi mogli določiti kateremu od predmetov oz. živim osebkom v naši okolici. Je smiselno?
Še enkrat… Če torej vidimo človeka kot slabega, ga vidimo kot slabega, ker mi vemo v naši predstavi kaj je za nas slabo, kajti, če ne bi vedeli, kaj je za nas slabo, temu človeku ne bi mogli nadeti nalepke, da je slab. Torej smo mi tisti, ki smo mu nadeli lastnost. Človek preprosto le je takšen kot je in nič drugačen.
Naša zaznava o tem kaj je slabo je odvisna od našega gledanja na to kar je slabo skozi neko čustvo, ki smo si ga razložili kot čustvo, ki nam govori, da je tisto kar vidimo zunaj sebe slabo. Vendar pa to drži samo iz neke določene perspektive in v določenem časovnem trenutku, kajti ko se spremeni naša perspektiva, se tudi avtomatsko spremeni naša interpretacija slabega. Če se ni spremenila, interpretacija namreč, to pomeni tudi, da se ni spremenila naša perspektiva.
Če nam torej novo spoznanje prebudi del zavestnega gledanja na slabe ljudi, da lahko začnemo v njih prepoznavati nekaj drugega, npr. človeka, ki se trudi, da bi skozi svoj odnos do življenja postal drugačen, potem smo sposobni pogledati na tega človeka s sočutjem, saj se je spremenila naša perspektiva, hkrati pa tudi naš odnos do celotne situacije. Preden torej sprejmemo kakršno koli odločitev zaradi svojih vsakokratnih občutkov je dobro, da si zelo dobro razjasnimo zakaj in kaj ter s kakšnim namenom sprejemamo odločitev. Dobro je pa tudi, da preverimo, če se da še karkoli narediti, da bi začutili predmet odločitve drugače, saj nam ta nova perspektiva lahko prinese popolnoma nov pogled na odločitev.
