Kdo ali kaj se ponovno rodi?

Budizem nas uči, da je pojem “jaz” prav to – pojem brez resnične podlage, ki mu manjka trajnost in vsebina, praznina. To, za kar verjamemo, da smo, je konceptualna elaboracija, pripisana petim agregatom oblike občutka, zaznave, volje in zavesti.

Teh pet agregatov (skandh) je nestalnih in nebistvenih. Po analizi v njih ne moremo najti ničesar trajnega, posamično ali skupno, ker so vsi podvrženi spremembam. Včerajšnje oblike (telesa) danes ni, um (ki vključuje ostale štiri agregate) pa se spreminja iz trenutka v trenutek. Občutki se pojavijo in umirijo v trenutku, naše zaznave pa so tudi prehodne; hotenja, ki nas spodbujajo k delovanju, so spremenljiva, zavest (prepoznavanje izkušenj) pa traja le trenutek. Tudi spomini so trenutne izmišljotine, ki združujejo elemente preteklosti s sedanjimi ocenami.

Kdo ali kaj se torej prerodi? Kako razumemo, da se lahko nekaj efemernega in nebistvenega projicira skozi čas in prostor ter ustvarja vrsto različnih življenj? Paradoksalno je, da je ravno minljivost — nenehna sprememba — tista, ki povzroči ponovno rojstvo bitij.

Ko pridemo v stik s predmetom, se pojavijo občutki. Zaznamo ta občutek in ustvarimo impulz, da bi posedovali tisto, kar se nam zdi prijetno, se izogibali tistemu, kar se nam zdi neprijetno, in ignorirali tisto, kar se nam zdi niti prijetno niti neprijetno. Nato prepoznamo željo in ukrepamo v skladu z njo ter ustvarjamo nadaljnje stike.

En trenutek zavesti proizvede naslednji trenutek v neskončnem nizu. Ta niz zavesti ni prekinjen s smrtjo telesa (konec ene oblike), ampak se prek delovanja zakona vzročnosti (odvisni izvor) razteza v nedogled, brez potrebe po stalnem ‘jazu’. “Zadnja” zavest enega življenja generira “prvo” zavest naslednjega.

Različna življenja, ki jih doživljamo, niso neodvisna obdobja obstoja. So preprosto segmenti neskončne verige vzrokov in posledic, zaporedja dejanj in njihovih posledic.

Buda pravi v Sutri o ponovnem rojstvu (Bhavasamkranti sutra):
»Nič ne preide iz tega sveta v drug svet, pa vendar obstaja smrt in rojstvo. Izginotje zadnje zavesti, povezane z obliko, imenujemo ‘smrt’, pojav prve zavesti, povezane z novo obliko, pa imenujemo ‘rojstvo’.

»V času svojega izginotja zadnja zavest ne gre nikamor; ob njegovem pojavu prva zavest ne pride od nikoder.”