V prejšnjem prispevku sem napisal težave, ki jih imajo učitelji v sodobni družbi. Podobno velja tudi za zdravnike, ostalo medicinsko osebje in tudi predvsem tista delovna mesta, ki vključujejo delo z ljudmi. To osebje je še posebej izpostavljeno.
V medijih je zadnje čase veliko povedanega o problemu izčrpanosti, vendar razen tarnanja in izpostavljanja tega problema nisem prebral ali slišal nič koristnega v povezavi s tem kako to preprečiti. Zadržal se bom na zdravnikih, ostalem medicinskem osebju in učiteljih, ki se spopadajo s stresom na delovnem mestu.
Mnogi mislijo, da bi se morala družba spremeniti, da bi jim bilo bolje. To je morda res, vendar v nasprotnem vrstnem redu. Najprej se vsak posameznik spremeni, posledično se bo spremenila družba. Do takrat pa nam ne bo kmalu zmanjkalo dela.
Večja obremenitev na vseh področjih je resnična in smo ji priča vsakodnevno. To je posledica višjih standardov življenja, ki smo si jih zadali. Življenje v sodobnem svetu je zelo obremenjujoče in na to se nam evolucijsko še ni uspelo prilagoditi. Tudi razumevanje stresa je površno, pogostokrat celo omejeno na raven tistega, ki ga razlaga, ne glede na to, da je to z akademske ravni. Najbolj močno floskulo sem od strokovnjaka na televiziji slišal, da se moramo izogniti stresu. Pravi pogled je celosten in zaobjema vse ravni bivanja.
Izziv in stres
Nekje moramo začeti. Izhodišče je vedno, da je človek telesno, energijsko in duhovno bitje. Medicina človeka v glavnem sprejema kot telesno bitje, zato je omejena pri svojem delovanju. Če tega ne upoštevamo, tvegamo, da ne bomo razumeli celote. Vse kar se dogaja na energijskih in duhovnih ravneh, se odraža na telesu. Naša fiziologija se odziva na vsako izkušnjo, tudi na namišljeno.
Če na stres pogledamo celostno, lahko govorimo o tem, da sta izziv in stres samo stanji, v katerih se pri svojem delu nahajamo. Zelo poenostavljeno gre za to: dokler smo kos svoji nalogi, ko imamo urejeno življenje, pravilen odnos do sebe, družbe, življenja, se nahajamo v režimu izziva. Lahko bi rekli, da se z lahkoto prilagajamo okoliščinam in se po naporih regeneriramo. V tem stanju celo telo in psiha delujeta optimalno. Vključena so vsa področja možganov, tako razmišljajoče, zaznavno in tisto najprimitivnejše – reptilsko, ki je odgovorno za preživetje. Zraven smo odprti še za intuicijo in zaznave na višjih ravneh. Delujemo lahkotno, izžarevamo energijo (smo karizmatični), smo narativni in imamo dober stik s poslušalci, ki nas razumejo in nam vračajo energijo ter nas podpirajo.
V tistem trenutku, ko nismo več kos nalogi, ko smo zraven tega še nezadovoljni in nimamo urejenega življenja, preidemo v stresni režim. Pomembno je vedeti, da se stres ne pojavi samo zaradi zunanjih okoliščin, temveč zaradi naše nesposobnosti, da se odzovemo na izziv. Pri enakih okoliščinah se nekateri zlahka prilagajajo, drugi pa ne in imajo močan stresni odziv na vseh ravneh. Tako se na primer nekdo, ki ni zadovoljen s službo, ki samo misli ali pa je res preslabo plačan, slabše prilagaja na zunanje okoliščine. To nezadovoljstvo pa širi na okolje in kvari odnose.
Vojna v telesu
Kadar nismo kos izzivu, se sprožijo v telesu obrambni mehanizmi, nadledvična žleza izloča stresne hormone kot sta adrenalin in kortizol, zmanjšajo se sposobnosti možganov, samo reptilski (preživetveni) možgani delujejo močneje. Ves potencial poenostavljeno porabimo za preživetje.
Če bi telo primerjali z državo, bi rekli, da je država v vojni. Telo izloča stresne hormone, energija se prednostno uporabi za odziv na stres, odvzame se imunskemu sistemu, prebavilom in vsem za potrebe obrambe od stresa manj pomembnim organom. V situaciji ogroženosti se ves psihofiziološko telesni potencial ohrani za borbo s stresom. V tem režimu smo torej fiziološko manj sposobni, percepcija je zožena in napačna, intuicija slabša, imamo manj energije. Da bi kljub temu opravili svoje delo, se bolj potrudimo, nismo več spontani, naravni, ne moremo uporabiti znanja in sposobnosti, a zmanjkuje nam energije za vse drugo.
Gledano fiziološko: smo manj odporni, podložni smo virusom, patogenim bakterijam in smo dober poligon za razvoj vseh vrst bolezni.
Stres je pot v brezizhodno stanje
Odnosi se poslabšajo, saj smo zaradi svojega stanja zelo neprijetni za svoje okolje – ga namreč izčrpavamo, ker energija vedno teče od višjega potenciala k nižjemu. Zaradi tega ljudje pod stresom postanejo energijski vampirji in si postrežejo energijo pri tistih, ki je imajo dovolj. Vsak lahko v svojem okolju ali na lastnem primeru vidi, kako zoprni so ljudje, ki so pod stresom, so nezadovoljni, črnogledi, ves čas izpostavljajo svoje težave, želijo biti v središču pozornosti, saj si s tem pridobivajo (kradejo) energijo. Drugim sporočajo, da so žrtve partnerja, šolskega sistema, medicinskega sistema, države… Pri drugih vzbujajo občutke krivde.
Če to stanje traja dalj časa, vsak dan, postopno drvimo v nerešljivo stanje. Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo skrhali odnosi in se bo poslabšalo zdravje. Zdaj pa si zamislite črn scenarij, da takšna oseba, ki ima omejeno percepcijo in premalo energije še za lastno delovanje, kaj šele za druge, zavzame mesto na ministrstvu, kjer odloča o programih, o vsem, kar bi lahko šolski ali medicinski sistem posodobilo in ga prilagodilo sodobnemu času.
Ne dovolimo v stanje preizčrpanosti
Sam poskušam vedno, kadar se pojavi problem, razmisliti o tem, kaj bi lahko naredil za njegovo rešitev. Če ni praktične rešitve, je informacija škodljiva, po nepotrebnem obremenjuje glavo, prihajamo v depresije. Če so depresije dolgotrajnejše, smo v depresivnem stanju in potrebujemo pomoč.
Kot sem že v prejšnjem prispevku omenil, je rešitev vedno znotraj nas, saj se bo družba spreminjala posledično po naši spremembi. Problem vidim v premajhni skrbi za zdravje in za preventivo, najprej pri posamezniku, potem v družbi. Večina ljudi za svoje težave krivi druge in okoliščine, zato tudi pričakuje, da bo nekdo drug rešil njihove težave. To je sicer problem celotne družbe, vendar se bom zadržal pri učiteljih, zdravnikih, sociologih in drugih, ki delajo z ljudmi, še posebej z ljudmi s težavami.
Pri svojem delu se preveč razdajajo in se ne zaščitijo pred preveliko izčrpanostjo. Zaščita pa vedno prihaja najprej od znotraj, in sicer z ozaveščenostjo, s prevzemanjem odgovornosti in potem od zunaj, da si zagotovimo pogoje življenja. Sledijo pa ustrezna prehrana, počitek, dobri odnosi. Vse to moramo razumeti v sklopu realnih danosti.
Poenostavljeno: če živimo v Sloveniji, ne moremo pričakovati standarda, ki ga ima, denimo, učitelj v Nemčiji.
Ravnovesje je naša zaščita
Včasih slišimo tudi o statistično pričakovani krajši življenjski dobi omenjene populacije v Sloveniji. Strinjam se, da vsi ti živijo krajše od druge populacije.
Kaj narediti, kako ta problem rešiti? To je dobro vprašanje. Medicina, psihologija, psihiatrija samo rešujejo simptome, so v vlogi gasilcev. Problem izčrpanosti in posledično dolgosti življenja torej obstaja, a kako ga osvetliti še z druge strani? Bom poskušal takole: predvsem je pomembno, da razmislijo, koliko delajo, koliko časa namenijo ohranjanju svojega zdravja, kako – če sploh – pazijo na prehrano, sploh razmišljajo o spremembi življenjskega sloga…
Vse to so vprašanja, primerna za vsakogar izmed nas. Učitelji in zdravniki torej niso edina populacija s tovrstnimi težavami; so pač izpostavljeni v intelektualnih poklicih, v katerih je več stresa in nenehnega stika s človekovo tesnobo in strahom ter z nesmiselnostjo življenja. Kaj pa ko govorimo o rudarjih, ki si zdravje uničujejo pod zemljo? Problem pričakovanega krajšega življenja vsakogar od nas in tudi učitelja ni v službi, ki jo ta opravlja, temveč v premalo skrbi za svoje zdravje in premalo zavedanja, kako in kaj narediti, da do tega ne bi prišlo. Večina tistih, katerih delo je povezano s težavami drugih, se pri svojem delu razdaja, ne naredi pa dovolj, da bi se zaščitila pred preveč izčrpanosti.
Vsaka empatija pomeni tesen stik z osebo. Če nismo v dobrem stanju, prevzamemo del težav tistih, s katerimi delamo.
Uravnovesimo delo in počitek
Moto pri mojem svetovanju je, da osebe ne vprašam, kaj si želi, temveč kaj dejansko namerava storiti, da odpravi in razreši svoj problem. Sindrom izčrpanosti in izgorevanja je značilen za tiste, ki ne znajo ali ne zmorejo uravnovesiti dela in počitka, posledica pa je nezmožnost regeneracije. Če nam vsakodnevno ostane le en del »neporavnane« regeneracije, počasi padamo v stanje, v katerem nismo več sposobni zjutraj vstati pripravljeni na vsakodnevni izziv, padamo v stres.
Slovenci smo naravnani na to, da moramo biti najboljši, da tekmujemo s »sosedi« in da smo sposobni obvladovati hkrati različna področja, želimo biti multipraktiki. Če smo ob tem še prepričani, da smo nenadomestljivi, je to lahko ubijalska kombinacija. Naravnanost Slovencev najdem v pregovoru: »Ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš danes!« Dalmatinci pa pravijo: »Tisto, kar lahko pustiš za jutri, ne naredi danes, ker morda jutri ne bo treba.« Sprašujem se, kaj ko bi ta dva reka združili, saj je v vsakem nekaj resnice.
Varčujmo z energijo
Bioterapevt to vidi kot odtekanje energije. Dobro je vedeti, da imamo v življenju na voljo omejeno količino le te, zato moramo z njo ravnati preudarno. Po drugi strani pa me vedno veseli, kadar ljudje govorijo o energiji telesa, kar kaže na vse bolj razširjeno zavedanje o hkratnem bivanju na več ravneh, o zavedanju, da nismo le snovno telo.
Če smo – ali pa nismo – učitelji, zdravniki itd., se lahko prepustimo omenjenim in podobnim vzorcem in v skladu s statistiko pričakujemo, da bomo zboleli in da smo za uspeh in delo pripravljeni plačati ceno ali pa se vprašamo, kako transformirati profesionalno dolžnost in žrtvovanje za druge tako, da bomo ostali pravi etični predstavniki svojega poklica.
Če zbolimo, ne bomo več koristni, nasprotno: v breme bomo tistim, ki bi jim naj pomagali. V vrhunskem športu obstaja zakonitost, ki ji Rusi pravijo princip kontrastnega ravnovesja. Gre za to, da tisti, čigar služba ni naporna, ne potrebujejo posebne skrbi za svojo regeneracijo. Nekdo, ki pol leta preživi z živino na pašnikih, pozimi pa si odpočije, skoraj ne potrebuje nobenih posebnih ukrepov za svoje sproščanje, razen da poskrbi, da mu bo zabavno. Tisti, ki so zelo obremenjeni v službi in imajo naporno delo, pa potrebujejo toliko več časa za regeneracijo.
Kaj lahko storimo, če spadamo v drugo skupino? Najprej pri sebi preglejmo, ali imamo omenjene ali podobne vzorce delovanja. Nato se z njimi poskusimo spopasti in jih spremeniti v prepričanje, da ne bomo zboleli in umrli prej kot drugi. Prepričanja namreč zelo krojijo našo usodo. V nadaljevanju pa razmislimo o tem, ali smo dovolj odgovorni za svoje življenje, kakšen je naš življenjski slog in kaj lahko naredimo za izboljšanje svoje regeneracije.
V razmislek še drvarska
Pa še ena drvarska. Drvarji so pol dneva sekali, pol dneva počivali in brusili sekire, razen enega, ki je ves dan brez odmora samo sekal. Kljub temu je naredil manj kot drugi. Ko so ga vprašali, zakaj si ne oddahne in nabrusi sekire, jim je odgovoril: »Ali ne vidite, da nimam časa, ker sekam?« Vprašajmo se, v katero skupino drvarjev spadamo.
