Zakaj so bile vaše prejšnje strategije v boju proti anksioznosti (in navadam) neuspešne ?
Psihologi in strokovnjaki za zdravljenje so opredelili več strategij za odpravljanje škodljivih navad, od anksioznosti do prenajedanja in prelaganja obveznosti.
Vendar je to, ali so te terapije učinkovite, pogosto odvisne od posameznikove individualne genetske zasnove. K sreči je sodobna znanost razkrila, kako je mogoče z nekaterimi starodavnimi praksami združiti stare in nove možgane, da premagajo te škodljive navade, ne glede na to, ali ste na genetski loteriji zmagali ali izgubili.
Toda najprej se vrnimo k modelu možganov, o katerem smo govorili prej. Ne pozabite, da so naši stari možgani nastavljeni tako, da nam pomagajo preživeti. Poleg učenja na podlagi nagrajevanja imajo v rokavu še en trik: to, kar se naučijo, kakor hitro morejo, prenesejo v mišični spomin. Z drugimi besedami, naši možgani so naravnani tako, da oblikujejo navade, da lahko sprostijo možganski prostor za učenje novih stvari.
Predstavljajte si, da bi se morali vsako jutro znova učiti, kako vstati, se obleči, hoditi, jesti, govoriti – do poldneva bi bili že povsem izčrpani. V »načinu navad« delujemo hitro, brez razmišljanja, kot da bi stari možgani sporočali novim možganom: „Ne skrbi, vse imamo pod kontrolo. Ni ti treba trošiti energije s tem in lahko razmišljaš o drugih stvareh.« Ta delitev dela je deloma omogočila, da so se v novejših delih naših možganov, kot je prefrontalni korteks, razvile sposobnosti razmišljanja in načrtovanja vnaprej.
To je tudi razlog, zakaj se stare navade pogosto obdržijo tudi potem, ko ste jih temeljito spoznali. Nihče si ne želi preživeti sončnega konca tedna v hiši, da bi očistil prenatrpano omaro, de je v njej še vedno prostor, kamor lahko spravite še več krame. Šele ko je omara nabito polna, ste jo prisiljeni pospraviti. In enako je z našimi možgani – ne bodo se obremenjevali s starimi stvarmi dokler ne dosežejo kritične točke. Novejši deli vaših možganov bi veliko raje porabili čas za »pomembnejše stvari«, kot so načrtovanje naslednjih počitnic, odgovarjanje na e-pošto, učenje najnovejših trikov, kako ostati miren v hektičnem svetu in kakšni so trenutni prehranski trendi.
Poleg tega, da skrbi za razmišljanje in načrtovanje vnaprej, je prefrontalni korteks tisti del možganov, na katerega se lahko zanesete pri nadzorovanju svojih nagonov. Vaši stari možgani delujejo v načinu pomanjkanja in jih vedno skrbi, da bodo lačni.
Če vidite krof, ga poskušajo vaši stari možgani impulzivno napasti, saj pomislijo: »Kalorije, preživetje.« Spomnite se, kako smo na začetku pandemije covida-19 drli v trgovine, da bi si naredili zaloge hrane in toaletnega papirja. Če smo v trgovini videli nekoga z vozičkom, naloženim do vrha, smo začeli grabiti iz polic vse, kar je ostalo, pa čeprav smo imeli doma vsega na pretek. Nasprotno pa naši novi možgani govorijo starim možganom: »Počakaj še trenutek. Pravkar si pojedel kosilo. To ni zdravo, pa še lačen nisi« ali: »Toaletnega papirja imamo dovolj, zato ni potrebe, da bi ga kupil.« Vaši novi možgani so tisti racionalni glas, ki vas opomni, da pojejte zelenjavo, preden si privoščite sladico. To je tudi tisti del možganov, ki vam pomaga izpolnjevati novoletne zaobljube (in ironično, to je tisti glas, ki vas obsoja, ko vam ne uspe).
Pogovorimo se o nekaterih strategijah, za katere so vam rekli, da bodo delovale pri obvladovanju anksioznosti, negativnih čustev in spreminjanju navad (in ste jih morda celo preizkusili), in o tem, zakaj morda ne delujejo. To bo podlaga za razumevanje, kako se uporabljajo za zanke navad, povezanih z anksioznostjo, kot je pretirana zaskrbljenost.
