Telo si vse zapomni – Spopadanje s travmo

Da doživiš travmo, ti ni treba biti vojak na bojišču ali iti v begunsko taborišče v Sirijo ali Kongo. Duševni pretresi se dogajajo nam, našim sorodnikom, prijateljem in sosedom. V vladni agenciji CDC (Centers for Disease Control and Prevention – Centri za nadzor in preprečevanje bolezni) so izvedli raziskavo, v kateri so ugotovili, da je bil vsak peti Američan kot otrok spolno nadlegovan, da so vsakega četrtega vsaj kdaj starši pretepli tako, da se mu je to poznalo na telesu, in da vsak tretji par v partnerskem razmerju med sabo fizično obračunava. Četrtina nas je odraščala s sorodniki alkoholiki, vsak osmi pa je bil priča temu, da je njegovo mater kdo premikastil ali vsaj udaril.

Ljudje smo izjemna trpežna vrsta. Od nekdaj si znamo opomoči od nenehnih vojn, neštetih katastrof (naravnega in človeškega izvora) ter od nasilja in prevar v vsakodnevnem življenju. Toda travmatske izkušnje imajo posledice na širši (zgodovinsko in kulturno) in osebni ali družinski ravni, pri čemer se temne skrivnosti neopazne prenašajo iz generacije v generacijo. Te izkušnje vplivajo na naše misli in čustva, na sposobnost veseliti se in našo intimnost, celo na našo biologijo in naš imunski sistem.

Travma ne prizadene samo ljudi, ki so ji neposredno izpostavljeni, temveč tudi tiste v njihovi bližini. Po vrnitvi iz vojne domov vojaki mnogokrat svoje bližnje presenečajo z nenadnimi izbruhi besa ali popolno čustveno odsotnostjo. Tudi soproge moških s PSTM (posttravmatska stresna motnja) so večkrat nagnjene k depresiji, pri otrocih depresivnih mater pa se pogosteje pojavljajo občutki ogroženosti in tesnobe. In kdor je v otroštvu doživljal družinsko nasilje, bo imel v odraslosti težave pri ustvarjanju trdnega, na zaupanju temelječega partnerskega odnosa.

OGLAS

Travma je po definiciji neznosna in nevzdržna. Večino žrtev posilstva, bojiščnih vojakov in trpinčenih otrok že sama misel na to, kar so prestali, tako potre, da si jo skušajo na vse kriplje pregnati iz glave, pogosto pa se skušajo pretvarjati in živeti, kot da se ni zgodilo nič. Ogromno energije je treba za vsakdanje delovanje, če nosiš v sebi spomin na grozo in te muči sram zaradi popolne šibkosti in ranljivosti.

Čeprav si želimo vsi odmisliti travmo, pa del možganov, ki skrbi za naše preživetje (globoko pod našimi racionalnimi možgani), te ne more kar tako zanikati. Tudi dolgo časa po travmatski izkušnji se lahko sproži že ob najmanjšem občutku nevarnosti in aktivira prizadete biološke nevronske mreže, pri tem pa se začnejo obilno izločati stresni hormoni. To lahko povzroči neprijetna čustva, intenzivna telesna občutja ter impulzivna in agresivna dejanja. Te potravmatske reakcije se zdijo nerazumljive in neobvladljive. Ko travmatizirani ljudje začutijo, da nimajo nadzora nad svojimi odzivi, se jih utegne polastiti strah, da so nepopravljivo poškodovani in da zanje ni rešitve.

Spominjam se, da me je medicina prvič pritegnila pri 14 letih, ko sem se udeležil počitniškega tabora. Moj bratranec Michael mi je tedaj cele noči razlagal, kako zapleteno je delovanje ledvic, kako izločajo odpadne snovi iz telesa in kako nekatere snovi ponovno vsrkavajo, da ohranjajo ves sistem v ravnovesju. Njegova pripoved o čudežnem delovanju človeškega telesa me je navdušila. Ko sem kasneje začel študirati medicino, sem na vsaki stopnji medicinskega usposabljanja, najsi je šlo za kirurgijo, kardiologijo ali pediatrijo, vedno znova ugotavljal, da je ključ do zdravljenja razumevanje delovanja človeškega organizma.

Toda ko sem se začel ukvarjati s psihiatrijo, sem bil ves osupel zaradi nasprotja med neverjetno kompleksnostjo uma in načinov, kako smo ljudje povezani med sabo in medsebojno navezani, ter tem, kako malo vedo psihiatri o izvoru težav, ki jih zdravijo. Ali bi bilo sploh možno kdaj o možganih, umu in ljubezni vedeti toliko, kolikor vemo o drugih sistemih našega organizma?

Očitno nas od podrobnega razumevanja ločijo še mnoga leta, se je pa vendarle z rojstvom treh novih vej znanosti védenje o učinkih psiholoških travm, zlorab in zanemarjanja bistveno povečalo. Te nove znanstvene discipline so nevroznanost (študij o tem, kako možgani vplivajo na čustvene procese), razvojna psihopatologija (študij o vplivu neugodnih izkušenj na razvoj uma in možganov) in medosebna nevrobiologija (študij o tem, kako s svojim vedênjem vplivamo na čustva, biologijo in miselnost ljudi v svoji bližini).

Z raziskavami v teh novih disciplinah so odkrili, da travma povzroča dejanske fiziološke spremembe, med njimi rekalibracijo možganskega alarmnega sistema, povečano dejavnost stresnih hormonov in ponastavitve v sistemu, ki filtrira pomembne informacije od nepomembnih. Zdaj vemo, da travma oslabi predel možganov, ki skrbi za fizičen, utelešen občutek tega, da smo živi. Te spremembe pojasnjujejo, zakaj se travmatizirani posamezniki tako hitro počutijo ogrožene in se ne morejo prepustiti spontanosti vsakdanjika, pa tudi to, zakaj se vedno znova ubadajo z enakimi težavami in se iz izkušenj stežka kaj naučijo. Zdaj nam je tudi jasno, da njihovo obnašanje ni znak naravnih pomanjkljivosti, šibke volje ali slabega značaja – je preprosto posledica dejanskih možganskih sprememb.

Veliko širše znanje o osnovnih procesih, ki so podlaga travme, nam danes ponuja nove možnosti za ublažitev ali celo odpravo škode, ki jo ta povzroča. Zdaj lahko razvijemo praktične metode, s katerimi možganom povrnemo naravno nevroplastičnost, travmatiziranim osebam pa omogočimo, da spet polno (za)živijo v sedanjosti.

Uporabljamo tri temeljne načine:

1. pogovor, (ponovno) povezovanje z drugimi, da spoznamo in razumemo, kaj se dogaja z nami, ko se spominjamo travme oziroma predelujemo spomine nanjo;

2. jemanje zdravil, ki preprečujejo neustrezne alarmne odzive, ali uporaba kakšne druge tehnologije, ki spreminja način, na katerega možgani organizirajo informacije;

3. omogočenje telesu doživljajev, ki najgloblje in instinktivno delujejo proti nemoči, besu in razpadu sistema zaradi travme. Kateri način je za koga najprimernejši, moramo ugotoviti izkustveno. Pri večini ljudi, ki sem jih obravnaval, je bila potrebna kombinacija več prijemov.

To je moje življenjsko delo. Pri tem me ves čas podpirajo moji kolegi in študenti v travmatološkem centru, ki sem ga ustanovil pred 30 leti. Skupaj smo zdravili na tisoče travmatiziranih otrok in odraslih: žrtve otroških zlorab, naravnih ujm, vojn, nesreč in trgovanja z belim blagom, ljudi, ki so jim storili kaj hudega sorodniki ali tujci. Navada je, da vse paciente najpodrobneje obravnavamo na tedenskih skupinskih terapevtskih srečanjih, pri čemer natančno ugotavljamo in spremljamo, kateri terapevtski prijemi so za posameznike najprimernejši.

Naše glavno poslanstvo je od nekdaj skrb za otroke in odrasle, ki so prišli k nam na zdravljenje, se pa od vsega začetka ukvarjamo tudi z raziskovanjem učinkov travmatskega stresa na različne skupine prebivalstva in z ugotavljanjem, katere vrste zdravljenja so za koga najustreznejše. Državni inštitut za duševno zdravje (National Institute of Mental Health), Državni center za komplementarno in alternativno medicino (National Center for Complementary and Alternative Medicine), Centri za nadzor in preprečevanje bolezni (Centers for Disease Control and Prevention) in mnoge zasebne ustanove nas podpirajo z raziskovalnimi štipendijami ali dotacijami, da proučujemo učinkovitost različnih oblik zdravljenja, denimo z zdravili, pogovorom, jogo, EMDR (eye movement desensitization and reprocessing – desenzitizacija (desenzibilizacija) in ponovna predelava z očesnim gibanjem), gledališčno dejavnostjo in nevrološko povratno zanko.

Kako lahko ljudje pridobijo nadzor nad ostanki preteklih travm in prevzamejo vajeti življenja spet v svoje roke?

S pogovorom in povezovanjem z drugimi ljudmi, z razumevanjem tega, kar se jim je pripetilo, in z zdravili, ki zatirajo hiperaktivne alarmne sisteme, se jim da v mnogočem pomagati. Toda vtise iz preteklosti je mogoče preobraziti in se samoobvladati tudi s telesnimi izkušnjami, ki neposredno delujejo proti nemoči, besu in razpadu notranjega sistema zaradi travme. Nimam prednostnega načina zdravljenja, kajti vsak posameznik zahteva posebno obravnavo, uporabljam pa vse prijeme, ki jih bom predstavil v tej knjigi. Vsi so lahko zelo učinkoviti, kateri so za koga najustreznejši, pa je odvisno od njegovega ustroja in konkretnega problema.

To knjigo sem napisal kot vodič in hkrati povabilo – povabilo, da se resno zavemo posledic travm, da ugotovimo najboljši način za njihovo obravnavo in ozdravitev ter da se kot družba zavežemo, da bomo storili vse za njihovo preprečitev ali odvrnitev.

Povzeto iz uvoda knjige Telo si vse zapomni >>, Bessel Van der Kolk