“Vse svoje življenje sem se pretvarjala, da sem normalna”

Kaj pomeni biti pozoren

“Vse svoje življenje sem se pretvarjala, da sem normalna,” je rekla 50-letna Elizabeth, notranja oblikovalka. Pretveza normalnosti je domača vsakemu odraslemu z motnjo pozornosti. Trudi se, da bi bil tak kot drugi, tako da omili moč svojih občutij glede zadev, ki se drugim očitno zdijo nepomembne, in skuša potlačiti svojo intenzivnost ter hliniti zanimanje za to, kar ga na smrt dolgočasi. Igra je tvegana. Ne glede na to, kako spreten postane Nezemljan pri tem, da ga imajo drugi za Zemljana, ga bo neka pomenljiva okornost v njegovem načinu, nek usoden izraz njegove prave narave v trenutkih nepazljivosti izdal, da je drugačen.

Čeprav si strah pred drugačnostjo, ki uničuje dušo, delijo številni v severnoameriški kulturi, je konformizem manj boleča borba za tiste, ki dejansko so po meri družbenih standardov. Tisti, ki se zavestno ne doživljajo kot drugačni, se morda izognejo vsakršni skušnjavi, da bi bili taki, kot so, vendar jim ni treba vsak dan živeti z zavedanjem, da nosijo masko, in niso iz strahu, da jim bo zdrsnila, napeti.

Ironija je, da je energija, ki jo odrasli z ADD porabijo pri poskusih, da bi bili taki kot drugi, zapravljena, enako pa velja za anksioznost, ki jo starši ustvarjajo zaradi drugačnosti svojega otroka. Svet je veliko bolj pripravljen sprejeti nekoga, ki je drugačen in je ob tem sproščen, kot nekoga, ki se obupno poskuša prilagoditi tako, da zanika sebe. Drugi se bolj kot na drugačnost odzovejo na samozanikanje. Za odraslega je torej rešitev, da se ne »prilagodi«, ampak da sprejme svojo nezmožnost prilagoditve.

OGLAS

Otrokova edinstvenost mora najprej najti sprejetost v srcu njegovega starša. Nič od tega se ne doseže z voljo in mogoče je, da nekomu ne bo popolnoma uspelo. To ni pomembno. Pomembno je sodelovati v procesu, čeprav je težko. Zdravljenje ni dogodek, ni eno dejanje. Je proces; je v samem procesu. Vsekakor ni lahek proces.

Oseba z ADD začne z občutkom izolacije. Dobro je dojeti, da je imelo veliko drugih ljudi enako izkušnjo in jo še vedno imajo. Motnja pozornosti tako ali drugače vpliva na življenja milijonov v Severni Ameriki. Zagotovo je v pomoč odraslim z ADD ali staršem otrok z ADD, da se v medsebojni podpori povežejo z drugimi, ki se morajo spopadati z istimi težavami, s katerimi se sami soočajo. V številkah je moč. Ta moč številk je bistvena še za en namen. Poleg vprašanja individualne psihološke pomoči gre za vprašanje doseganja sprememb pri tem, kako družba na splošno vidi motnjo pozornosti, in zlasti kako jo vidijo poklici s področja psihosocialne pomoči. Za trenuten odnos do motnje pozornosti so značilni medlo zavedanje, zmeda in/ali sovražen skepticizem.

Stanje medicinskega znanja o ADD danes me spominja na to, kako so zdravniki izvajali porode pred približno 20 leti, ko sem sam postal zdravnik. Na vsaki ženski, ki je rojevala, je bilo rutinsko prerezati presredek. “Čas je, da naredimo majhen rez,” sem najavil, ko je bila dojenčkova glavica pripravljena, da pride iz porodnega kanala. Ko sem vbrizgal lokalni anestetik blizu vaginalne odprtine, sem nato naredil nekaj centimetrov dolgo zarezo, ujel dojenčka in ga predal medicinski sestri. Nato sem začel šivati rano, ki sem jo sam povzročil. Tako so me naučili na medicini; nisem poznal drugega načina. Slučajno sem se od nekih babic – v tistih srednjeveških časih so v Britanski Kolumbiji še vedno delale nezakonito – naučil, da pri večini porodov prerez presredka ni nujen. Sledila so druga presenečenja: ženske so lahko rodile, ne da bi imele noge na oporah za noge, oziroma celo, ne da bi ležale. Če ni bilo zapletov, so dojenčka dali mami, ne da bi vanj dregali pod močnimi lučmi in mu v usta porivali plastične cevke. Te krivoverske doktrine so bile v vmesnem času potrjene z zanesljivimi medicinskimi raziskavami, tako da lahko zdaj zdravniki z mirnim srcem izvajajo to, kar so babice varno delale že na stotine let. Leta pritiska nosečnic in laikov so zdaj dosegla, da se v številnih bolnišnicah dovoljujejo naravni porodi – čeprav še zdaleč ne povsod. Iz te izkušnje je mogoče izpeljati tri ugotovitve.

Prvič, medicinski pogled na svet naravi običajno ne zaupa preveč. Drugič, so stvari na svetu, ki so resnične, čeprav se jih ne poučuje na medicini. Tretjič, včasih mora javnost izobraziti zdravnike – pod prisilo, če je treba. Odkar se zanimam za motnjo pozornosti, sem ugotovil, da veljajo enaki nauki. Veljajo tudi v izobraževalnem sistemu, prav tako pa na področjih psihologije in terapije. Ljudje bodo morali zahtevati pomoč, ki jo potrebujejo, in morali bodo izobraziti strokovnjake, pri katerih iščejo pomoč, o stvarnosti svojih življenj.

Starši in odrasli z motnjo pozornosti morajo vztrajati, da svet posveti več pozornosti njihovim potrebam, celo ko se še učijo, kako biti pozorni do sebe in svojih otrok. Med svojim procesom zdravljenja sem se naučil, da cilj življenja ne more biti, da se izogibam bolečim občutjem. Za ljudi z ADD, kot sem sam, in za vse ostale je čustvena bolečina stvarnost. Ni nujno, da izključuje radost in sposobnost doživljanja lepote življenja.

Vsak zase moramo odkriti staro modrost, da ne gre za to, da se borimo proti bolečini, ampak da jo lahko zdržimo, ko je neizogibna. Številnim staršem je še posebej težko, kadar so njihovi otroci žalostni in razočarani, piše Stanley Greenspan. Starši občutljivih otrok so v še posebej težkem položaju, ker ti otroci doživljajo čustva tako močno.

Ampak starši lahko otrokom pomagajo, da se spoprimejo s temi težavnimi občutji, da se naučijo prenašati občutek izgube in razočaranja ter da gredo naprej. Svojim otrokom ne delamo usluge, če jih poskušamo zaščititi pred doživljanjem žalosti ali neuspeha. Kar resnično želimo zanje, kadar so žalostni, je, da lahko zdržijo razočaranje in boleča občutja in se ne skrijejo za obrambami, jeznimi izbruhi in gnanim vedenjem, da bi se izognili čustveni stiski. Povedano drugače, ne želimo, da postanejo odrasli z ADD.

Potrebne je veliko ljubezni, da se otroku pomaga sprejeti žalost, da ve, da jo je mogoče zdržati, da je žalost, tako kot vsa druga duševna stanja, bežna. Da je samo faza. V tej knjigi sem vztrajal pri povezavi med človeškim odnosom in pozornostjo. Ljubezen je, kot kaže, intimno povezana s pozornostjo.

Scott Peck v knjigi Ljubezen in duhovna rast: nova psihologija ljubezni, tradicionalnih vrednot in duhovne rasti sijajno opredeli ljubezen kot dejanje, kot pripravljenost, da razširimo svoj jaz z namenom, da bi negovali svojo duhovno in psihično rast ali duhovno in psihično rast druge osebe. Razširjanje svojega sebstva pomeni, da naredimo točno to, kar se nam zdi težko. Številnih staršev ni treba naučiti, kako naj ljubijo svoje otroke v smislu občutij, vsi pa lahko vadimo, kako biti aktivno ljubeči do njih v vsakodnevnem doživljanju. Upam, da bo ljudem ta knjiga v pomoč.

Odrasli z ADD se soočajo z najtežjo nalogo od vseh: da se naučijo, kako naj bodo ljubeči do sebe. To je največja borba, ker zahteva, da postopoma odvržemo obrambe, s katerimi smo se poistovetili, in se podamo na novo ozemlje. Ljubiti pomeni razširiti svoje sebstvo proti sebi ali proti drugemu, pravi dr. Peck. Po naključju je to tudi ravno pomen posvečanja pozornosti (angl. attention) drugi osebi ali sebi. Izvor besede attend je latinska beseda tendere, »razširiti«. Attend pomeni, da se razširimo, da se damo drugemu. Če lahko dejavno ljubimo, ne bo niti pomanjkanja pozornosti niti motnje.

Gabor Maté, povzeto iz knjige Raztreseni um >>