Čustvena resničnost je nekaj globljega, kot samo zavestna resničnost, kjer jih večina rada izkuša kot del sebe. In zanimivo je, da je prav tisto, kar je v naši zavesti naše. Šele, ko se vemo prepustiti toku življenja, lahko doživljamo globljo resničnost.
Čustva so izžarevanje iz telesa. Mnogi pravijo, da iz možganov. A čutimo jih povsod po telesu.
Včasih se čutijo v srcu, drugič v genitalijah, tretjič v glavi.
Mnogi bi temu, čemur pravimo glava rekli um, oziroma nekaj nevidnega, kar izbija iz glave. Naši možgani so vsekakor del, v katerem se odvijajo vse materialne funkcije, vključno z pretoki električnih impulzov. Znanost temu pravi, da razmišljamo. Tako zavestno, kot podzavestno.
Kar pa je zanimivo, da večina znanstvenikov pravi, pa tudi starodavne ateistične religije, ki se niso podale samo na pot verovanja, temveč tudi na pot logike, raziskovanja, kot se to počne danes v znanosti, da um izbija (emerging) iz možganov.
Vsekakor, saj se čustva pojavijo, ko nekaj pokrenemo z našim umom.
Naš um je zavestna funkcija našega zaznavanja. Zazna tudi nekaj, kar je podzavestno.
Z lahkoto namreč prepozna, ko se je zgodilo nekaj, kar je prišlo iz naše podzavesti, kljub temu, da se um trudi, da bi v sebi zadrževal zavesten dogodke.
Zavestni dogodki so nekaj, kar umu dajo smisel.
Pa ne samo to. Dajo mu tudi čutenje, da so zavestni, prav tako, kot um ve zaznavati, da dogodki, ki se odvijajo v našem mentalnem polju, niso zavestni.
Um torej mora biti nad obojimi. Le, da so mu ti, ki so zavestni bolj ljubi, saj smo bili trenirani, da zaznavamo to, kar se dogaja v naši zavestni funkciji.
To nam namreč daje smisel.
Pa res, ali se temu le zdi tako?
Vsekakor nam dajo smisel neki zavestni dogodki. ki nam nekaj pomenijo.
In zanimivo je, da nam dogodki, ki se ne skladajo s signalom, ki bi možganom povedal, da so podzavestni, da se s smislom ne skladajo. To je vsekakor odvisno od tega, kar smo trenirani, da naj zaznavamo zavestne dogodke, saj si z njimi lahko kaj začnemo v tem življenju.
Ko je dogodek zavesten, nam točno pove, kako se za nas čuti, kaj za nas pomeni, kako se ga naj lotimo (vsaj večino časa), kako ga naj čutimo, nanj odreagiramo.
Ko pa je mentalni dogodek nekaj, kar je malo globlje od zavesti, torej prihaja iz naše podzavesti, si pa z njimi ne moremo začeti ničesar. Je zelo nepredvidljiv, ker sam po sebi ubere pot, ki nima kaj dosti opravka z zavestno funkcijo uma.
Zavestna funkcija uma se večino časa ve le odzivati na nekaj, kar je zavestno.
Tisto namreč, kar je podzavestno za nas, za naše čutenje, dojemanje, je kot bi temu rekel Carl Jung, naša tema, oz. senčna stran.
Čustva so nekaj, kar izbija iz globin. So nekaj, kar ni tako očitno kot naša funkcija odločanja, premišljevanja, zbiranja, pomnjenja.
S temi funkcijami našega uma si ne moremo kaj dosti začeti, saj se pojavijo, ko se, in izginejo, ko izginejo.
Šele, ko jih prepoznamo, kako se moramo obnašati, kako moramo delovati, početi, se naša čustva pojavijo na način, kot jih želimo.
A ta del je zelo dolgočasen, saj moramo biti v popolnosti poštrikani, delovati na določen način, po določenih pravilih, da pridejo iz nas nekaj čustva, ki so v nas. Iz nas najprej izbijejo tisti, ki so najbolj na površini. In najbolj na površini so tista, ki našim možganom dajejo največ smisla.
Zanimivo je, da so lahko zelo nadzirana, kontrolirana. In takrat so nepristna. Saj, ko so kontrolirana, so ozka, ne moremo jih izraziti na širok način, ne moremo jim dati tistega, kar bi jim lahko, pa tudi naš potencial izražanja je dokaj ozek.
Ko pa si dovolimo začutiti, izraziti globlja čustva, ko se bolj odpremo, ko si dovolimo čutiti več sebe, takrat pa tudi skozi nas pride več nas.
Težava pa je v tem, da takrat izgubimo kontrolo nad tem, kako se izražajo. Ker če jo želimo imeti, potem jim ne damo kril.
In kaj so krila čustev?
To, da svobodno tečejo ,se izražajo kot se želijo sama.
A tukaj je težava, ker če se izražajo, kot se želijo sama, so zelo nepredvidljiva. Zato je pomembno postaviti mejo do kje in kako.
Slaba čustva imajo največjo svobodno voljo, ko pride do izraza, saj dostikrat niti ne vemo, da so slaba dokler ne vidimo posledic tega, kar se je izrazilo kot nekaj.
Vedno, ko nimamo nadzora nad njimi, so slaba čustva nekaj, kar na vpliva na življenje. Ampak, ko jih začnemo kontrolirati, no, potem, pa smo v nekem okviru, ker ne želimo biti.
Zanimivo je, da čustva kontroliramo mi, ki se jih zavedamo v prvi osebi. Mi vemo, če so dobra ali slaba. Mi vemo, ko izbijejo.
Izvijejo, ko izbijejo. In ne odzivajo se samo na našo potrebo, da nekaj izrazimo, ali ne.
Preprosto le so. Tam so, ko ji je treba, in ko jih ne potrebujemo.
Torej se mora nujno iti za nek globlji vidik izražanja čustev, kot samo umski, ki je lahko kontroliram.
Naša čustva so prisotna, pa če jih kontroliramo ali ne. In ko jih kontroliramo, je to podobno, kot, da bi zaprli cev, kanal, po katerem čustva prihajajo iz globin tistega, česar se še niti ne zavedamo in kar postaja zavestno. Zavestno pa postaja bolj, kolikor bolj jim dovolimo, da se izrazijo.
Naš izraz je lahko čustven ali ne. In tega se zavedamo.
Čustva ne morejo biti nad našo funkcijo zavedanja, kot bi to rekel marsikdo. So le del tega, kar prihaja in odhaja.
Če bi torej radi rekli, da so čustva nad našim zavedanjem, z lahkoto opazimo, da je temu res tako. Čustva torej so, pa če se jih zavedamo, ali ne.
In zanimivo, da bolj jih hočemo potegniti v svoj zavestni del, v katerem se zavedamo čustev, bolj moramo izpustiti kontrolo in se naučiti biti brez kontrole.
Le tisti, ki nima kontrole, je lahko svoboden. In le tisti, ki jih dovoli, da se izrazijo kot se, je lahko priča temu, da se skozi katarktični proces osvobodijo.
Katarktičen proces je proces, kjer se čustva osvobajajo svoje podzavestne potrebe, da delujejo zakrčeno, zgrabljeno, ujeto, težko, zamorjeno ipd.
In dokler se ne osvobodijo te potrebe, se vedno, ko so svobodna izražajo v skladu s tem, kar se v njih nahaja.
Kot, da bi bila izve naše zavesten volje. In so, ker imajo svojo potrebo.
Če bi bila del nas, našega izvirnega zavedanja sebe, potem bi lahko z gotovostjo vedeli kaj narediti, da bodo čustva takšna kot želimo da bodo. A niso. (Vsaj ne zavestnega dela nas.)
Čustev, in vsega drugega, česar se ne zavedamo, kot del sebe, nikoli niso del samozavedanja. Vsaj dokler jih ne privedemo v proces, kjer se jih zavedamo.
Zato moramo “delati na sebi”, odkrivati svoje globine, procese in načine, ki zadržujejo našo avtentičnost.
Čustva niso nikoli del nas, vsaj naše zavesti, dokler jih ne prepoznamo kot avtentična. Pa tudi takrat so del nas le pogojno, saj izžarevajo kot del nekega procesa, ki je zelo posreden nam.
Mi smo vedno tisti, ki se zavedamo čustev, čustva pa nikoli nas samih. So del nas, ki izžareva iz nas oz. našega delovanja. Zanimivo pa je, da mi v prvi osebi nikoli ne delujemo.
Mi smo prazen prostor, mir, ljubezen, kot bi temu rekli nekateri, čustva pa del delovanja.
Naša prava narava ni delovanje, vsaj ne nas kot nas. Delovanje je naša sekundarna funkcija nas, ki nam pomaga doživljati ta svet dvojnosti takšen kot je.
In bolj si dovolimo čutiti svojo primarno naravo, bolj lahko zaznamo čustva kot vsiljena, nevsiljena, ljubeča ipd. Torej tudi tista, ki so kao podzavestna.
Podzavestna jih dela naš um. Naš um se odloči, katero bo videl kot zavestna, in katera kot podzavestna. Naš um je krmar našega življenja čustev, misli, občutkov, idej. In bolj je um sproščen, bolj je vse pretočno.
Kar je torej naša naloga na čustvenem nivoju delovanja v tem svetu, je to, da jih prepoznamo kot del fizične, dinamične resničnosti in ne kot del nas. Ker če jih bomo nenehno zamenjevali za nas, medtem, ko mi prihajamo iz nedinamične resničnosti, bomo z njimi vedno imeli težavo.
Nedinamična resničnost je resničnost, kateri bi kvantni fiziki rekli, vsaj tisti, ki so leta 2022 dobili za dokaz, da je vse kar je lokalno neresnično in tisto, kar ni lokalno resnično Nobelovo nagrado, resnična resničnost.
Tisto, kar je našemu umu lokalno, torej zaznavamo, kot nek objekt zavedanja, kar čustva so, je torej vedno neresnično. Čustva, ki so nam lokalna oz. ki se jih naš um zaveda kot nekaj lokalnega, so torej zelo neresnična.
To ne pomeni, da se jih ne zavedamo. A kot to pravijo že starodavne religije, predvsem Rishiji, ki so raziskovali naravo resničnosti, je tisto, česar se zavedamo objekt, ne subjekt. Torej ne mi, kot subjekt, temveč nekaj, kar je nam objektivno zaznavno.
Če imamo torej potrebo čutiti čustva kot čustva, je to nekaj, česar se naš um zaveda. In tudi po nagrajencih za Nobelovo nagrado je to nekaj neresničnega.
Zanimivo je, da smo v svetu, kjer živimo privzeli kot resnično tisto, kar je otipljivo, kljub temu, da nam ravno podzavestna čustva kažejo, kako malo resnice se zavedamo.
In bolj dovolimo, da to, kar je podzavestno postaja zavestno, bolj postaja resnično, kot bi temu rekel Carl Jung. Rekel, da “dokler ne boste naredili podzavestnega zavestno, bo to neposredno vplivalo na vaše življenje in boste temu rekli usoda”, ker je nekaj podzavestnega nekaj otipljivega, trdnega, čeprav se tega ne zavedamo. In vpliva na naš izraz.
