Slediti čustvom samo zato, ker se svetijo, je jalovo delo. Mnogi od nas lahko vidimo globino čustev, čeprav se tega ne zavedamo. A dobro je ne pozabiti, da se svetijo le iz razloga, ker na njih nekaj sveti, pa četudi smo to mi sami.

Vsekakor so, na ravni doživljanja telesa oz. resničnosti, ki je transakcijska. Transakcijska pomeni, da si medsebojno izmenjujemo darila. A ko se gre za nas, v prvi osebi, le-ta odpadejo, ker jih ni.

Mi, v prvi osebi smo tisti, ki čutimo, zaznavamo sebe. In vse kar nismo mi, no, to je nekaj drugega.

Čustva iz naše perspektive so nekaj drugega. Čutimo jih v srcu, medtem, ko se sebe zavedamo tam, kjer pač se.

Ta prostor od koder se zavedamo ni povezan ne s časom in ne s prostorom. Ta preprosto le je, tam kjer je. Nobene povezave s tem, kar je čas in prostor in med nami ni.

No, če sebe zaznavamo kot telo oz. kot nekoga v času in prostoru, potem so čustva pomembna, saj nam negujejo čustvenost, čutenje, ki je le podaljšana funkcija možganov, nič več, nič manj. Tako zahodna kot vedska znanost (budizem, hinduizem, sikhizem ipd.) poudarjata, da čustva izbijajo iz možganov, torej iz telesa. In mi, mi se ne nahajamo v času in prostoru.

Čas in prostor sta nekaj, kar nam pomagata živeti izkušnjo telesa in čustev, občutkov, idej, spominov. To je pa tudi vse. In bolj se nanašamo nase kot na čas in prostor, bolj v njem obstajamo kljub temu, da vemo, da smo onstran obeh.

Svet dvojnosti je čudovit. V njem je pa dobro vedeti na kateri strani dvojnosti smo.

Vsekakor se vedno nahajamo na obeh, če to tako vidimo. A za tiste, ki želijo nekaj več od življenja, je zelo dobro, da prepoznajo kdo so sami in kje je njihovo kraljestvo, kot bi temu rekel Jezus Kristus.

Mi obstajamo v Očetovem kraljestvu, torej v našem lastnem. A ko to kraljestvo razširimo v našo domišljijo, obstajamo tudi tam.

Težava dandanašnjega, v materializem usmerjenega sveta je v tem, da nas dobesedno zasuva s potrebo, da živimo v sanjah, hotenjih, potrebah, ki nimajo nič opraviti z nami.

Kot pravi Jezus, so samo tisti, ki so revni na duhu oz. se ne ukvarjajo z bogastvom čutenja, čustev, misli, občutkov primerni, da gredo tja, kjer je sam, in to je v Očetovo kraljestvo.

Očetovo kraljestvo je prisotno povsod. V njem je živa energija, zavest. Težava v dandanašnjem življenju pa je v tem, da se večino časa ukvarjamo z nečim, kar sploh za vest ni.

Mi smo tisti, ki podoživljamo tisto, kar je mrtvo, podobno kot bi informirali kamen ali pa vodo s svojo prisotnostjo. In to tudi počnemo z nečim, kar lahko v sebi opazujemo kot oddaljeno od nas.

Čustva, občutki, ideje, spomini so nekaj, kar vznikne in ko je za to čas gre naprej. Iz vidika resničnosti same, ki je vedno enaka, so torej neresnični, saj malo obstajajo in malo ne. In ko obstajajo, jim podamo malo svojega zavedanja, zavesti, da bi nam dali občutek, da so zavestni. A niso.

So le del kreacije kvantnega polja, ki ni po definiciji prvoosebenjske izkušnje, ni živo, ne nekaj, kar se lahko identificira kot Jaz sem oz. živo življenje. Ni zavestno.

Zavestni smo samo tisti, ki se zavedamo. Kvantno polje pa se ravna po tem, kar mu opazovalec kvantnega polja naroči, da naj stori.

Elektroni se gibljejo po zavesti skozi dvojno režo, drugi ljudje pridejo v naša življenja, ko na njih pomislimo, prav tako dogodki. A ne zaradi privlaka zavesti. Privleče jih privlak, ki obstaja kot kvantna gravitacija, kot fenomen, ki privlači nasprotno. Vse kar se privlači, se privlači zato, ker si ima nekaj dati. In dati se ima to, kar še ni do konca izživeto.

Ljudje se privlačimo, ker nimamo izživetih in zaključenih zgodb, izkušenj znotraj sebe, prav tako planeti. Tudi ti se premikajo iz razloga, ker so ujeti v tirnico. A njihova pot ni stalna. Zemlja na primer rotira okoli svoje osi, sonce tudi ipd.

Čustva so podobna, zato pa so tudi zanimiva, ko se dogajajo.

Svet dvojnosti je svet gibanja, premikanja. Svet dveh nabojev je zanimiv za gibanje samo takrat, ko v njem obstajajo nasprotja. Če jih ni, se gibanje zaustavi, podobno kot pri razsvetlitvi, ko se znotraj posameznikov prepozna, da je vse isto. Gibanje znotraj razsvetljenih preneha, obstaja pa zunaj njih, če se tako odločijo.

Razsvetljeni, ki je osvobojen medtem, ko je še v telesu ima sposobnost, da se odloči, če bo še deloval v tem svetu ali ne.

Kvantna fizika je leta 2022 dobila Nobelovo nagrado za to, da je jasno pokazala, da sta čas in prostor iluziji, ki obstajata samo takrat, ko obstaja opazovalec, ki ustvari superpozicijo. To so ugotovili po rešitvi 85. let starega fenomena, stvar, ki jo modreci preteklosti dobro poznajo.

In kaj imajo s tem čustva?

Pomembna so za tiste, ki ljubijo gibanje. In če ste eden od tistih, ki si želite odkriti svojo pravo naravo, ki je vedno ista, vedno čista, vedno popolna, je dobro, da se izogibate učenj o tem, kaj je v življenju pomembno in kaj ne, saj se gre za učenja, ki izvirajo iz tega istega prostora, ki se spreminja.

Kako lahko slepec vodi slepca na svetlobo, če ne ve kako svetloba izgleda?

Tisti, ki se zaveda, da svetloba obstaja in jo želi prepoznati, ima možnost, da se odloči sam. Ker pa je v družbi nekoga, ki je poln vsega znanja o tem svet, kljub temu, da ne vidi, čeprav si misli, vidi, kot so nekateri mediji, ki interpretirajo svoja videnja skozi znanje, ne, da bi preprosto le dovolili, da se jim prikaže tisto, kar se mora, ga le-ti lahko kaj hitro zapeljejo.

Še posebej je to očitno, če jim zaupamo s svojim življenjem, pa karkoli že to je, saj je potem njihova resnica bolj pomembna od naše lastne.

Buda je na ta svet prinesel učenje, da naj ne verjamete nikomur, če to, kar on izgovarja ne resonira z vami. In pri ljudeh, ki jih malikujemo, povzdigujemo, častimo kot vidce, ker so nekaj zadeli ali se jim zdi da so, kaj hitro spregledamo. Prenehamo videti, da smo mi tisti, ki se svetimo v odsotnosti nepravega znanja.

Pravo znanje je za vsakega od nas takšno, kot se to njemu zdi. In če prevzamemo znanje nekoga drugega, ker pa je boljši, večji, čistejši, bolj vidi, je to podobno kot bi slepec vodil slepca.

Naša lastna svetloba je vedno prisotna. Kot je rekel Rumi, če je okoli tebe tema, neznanje, nevednost, ne pozabi, da moraš biti ti tisti, ki se svetiš. Ti moraš biti tisti, zaradi katerega se sploh kaj vidi in ti moraš biti tisti, zaradi luči katerega se vidi svetloba drugih, vključno s svetlobo čustev drugih ljudi.

Kaj imajo torej čustva in učenja o čustvih za opraviti z nami kot le-to, da nam opisujejo objekte zavedanja, ki jih mi, ki se zavedamo opisujemo zunaj sebe?

Čisto nič, razen le-to, kot da bi opisovali sosedova avtomobil, drevo ali vrt.