Stari kitajski modrec in dar spomina

Stari kitajski modrec je hodil po zasneženem polju, ko je zagledal žensko, ki je jokala.

“Zakaj jočeš?” je vprašal.

“Ker se spominjam preteklosti, svoje mladosti, lepote, ki sem jo videla v ogledalu, ljudi, ki sem jih imela rada. Bog je bil do mene krut, ker mi je dal spomin. Vedel je, da se bom spominjala pomladi svojega življenja in jokala.”

OGLAS

Modrec se je ustavil in gledal snežno polje, pri tem pa opazoval eno točko. V nekem trenutku ženska neha jokati.

“Kaj vidiš tam?” ga vpraša.

“Polje vrtnic,” je rekel modrec. “Bog je bil velikodušen do mene, ker mi je dal spomin. Vedel je, da se bom pozimi vedno lahko spominjal pomladi in se smejal.“