V življenju velikokrat prihaja do nerazumevanja med udeleženci pogovora, ker govorimo o njih, ne z njimi. Opisujemo njihovo mimiko, to, kako bi naj oz. kako reagirajo, njihove funkcije v življenju, status. Pri tem pa se vse premalokrat dotikamo tega, čemur pravimo človeškost, čut za življenje.
Vsak od nas je živ in tega se zaveda. Ko nas drugi naslovijo kot nekaj zunanjega od tega občutka to začutimo v sebi, kot nek nemir, občutek odtujenosti, zavrnjenosti. Počutimo se odrinjeni od sebe. V trenutku, ko se to zgodi, nas prevzame nemir in nesigurnost v sebe. Postanemo nekdo drug.
Ob takih trenutkih nimamo več pravega stika s samim sabo in naše odločitve temeljijo zgolj na umskem odločanju, ne več na vsem tem, kar nam govori občutek živosti.
Porušijo se naši temelji odločanja, saj vse kar se odločimo striktno prihaja le iz naših misli in nas navdaja s praznostjo, tem nam tako znanim občutkom, ki nas postavi na rob odločevalskega procesa. V trenutku, ko se to zgodi, pa izgubimo nadzor nad sabo in se prepustimo temu, kar imajo za povedati drugi, da nas s svojimi mislimi odpeljejo tja, kamor želijo.
Kaj torej storiti?
Vsak od nas v življenju je vsaj enkrat govoril o drugem, ne z njim. Naslovil ga je kot prijatelja, ženo, so-človeka, brez, da bi v to vpletel svoj vrojeni občutek za človečnost.
To ljudje počnemo dosti časa, saj smo vajeni, da uporabljamo našo mentalno funkcijo mišljenja. O drugih govorimo, kot jih vidimo, zaznavamo. Opisujemo jih kot nekaj zunanjega, pa čeprav ves čas opisujemo svoja lastna čustva, ki jih gojimo do njih.
Naš mentalni proces je tako hiter, da analizira in opisuje vse kar se dogaja v našem telesu, in potem to tudi izraža. Ko vidimo ptičko, le to zaznamo z očesi in v nas se prebudi nek spomin, ki prebudi spremljajoča čustva. Ko jo potem opisujemo, opišemo svoja čustva, ki so se porodila med tem, ko smo opazovali ptičko.
Pri komunikaciji z ljudmi pa je nemalokrat drugače, saj stopijo pred čustva in čutenje misli, ki nam govorijo, kako bomo človeka opisovali v prihodnosti oz. kaj želimo, da ta človek za nas opravi. Znotraj svojega telesa ne dovolimo, da bi se prebudil spomin, ki bi pričaral čustva in občutke hamonije v kateri živimo s tem človeškim bitjem, ko mu še ne naložimo bremena, temveč se osredotočimo le na to, kako se želimo počutiti pozneje, po opravljeni nalogi.
Kaj torej storiti, da bo komunikacija bolj osebna, da se bomo med sabo čutili?
