Informacije, ki sledijo v nadaljevanju, tvorijo malo znan temelj oziroma osnovno usmeritev, po kateri se odvija življenje. Ob upoštevanju le-teh boste verjetno spremenili pogled na dosedanje znanje o doseganju cilja, saj ključni dejavnik, ki naj bi pospešil doseganje rezultatov, dejansko zavira pozitiven razplet dogodkov.
Danes je zelo razširjeno in popularno razmišljanje, da močna želja, podprta z vizualizacijo ter intenzivnim čustvom pospeši razvoj dogodkov v želeno smer.
V vsakdanjem življenju oziroma pri doseganju ciljev nam ta pristop najbolje ponazarja »ameriški način motivacije« v smislu: »Vse lahko dosežem, če se dovolj močno potrudim.«
To pomeni, da bi morali za doseganje rezultatov najprej zelo jasno vedeti, kaj želimo. Potem pa si zamisliti cilj oziroma ga zaznati kot že doseženega skozi čim več čutil – torej, ga v mislih videti … slišati zvoke, ki bi se pojavljali … zaznati vonj ipd. Istočasno bi morali izraziti močno, intenzivno in čustveno nabito željo po tem razpletu.
Solomonova lekcija sajenja paradižnikov
Paul Solomon je bil ameriški zdravilec, ki je imel sposobnost v posebnem spečem stanju snu oziroma transu kontaktirati z Virom oziroma z »višjo inteligenco«. Ta mu je ponujala odgovore na domala vsa zastavljena vprašanja. (Podobno, kot je deloval mnogo bolj znani Edgar Cacye, imenovan tudi »speči prerok«.) Navadno so mu zastavljali vprašanja s področja zdravja oziroma postavljanja diagnoz ter zdravljenja, včasih pa tudi drugačna.
V enem izmed transov je Vir rekel Solomonu, naj vsi, ki želijo biti zdravilci, kupijo dve sadiki paradižnika. Posadijo naj ju in za obe skrbijo enako, vendar naj eno ljubijo in drugo sovražijo. Ugotovili bodo, da bo prva lepo rasla, druga pa bo začela veneti.
Ko bodo na drugi, osovraženi sadiki začeli opažati vidne spremembe, naj jo začnejo imeti radi in ljubeče skrbeti zanjo. Če jim jo bo uspelo spraviti nazaj v življenje, bo to pomenilo, da lahko v sebi prebudijo zdravilno moč in jo tudi pošiljajo iz sebe; ti ljudje so primerni za zdravilce.
Pet zanesenjakov, vključno s Paulom, se je odločilo za poskus s paradižniki. Kupili so sadike in jih posadili pri Solomonovi hiši. Vse so redno zalivali, ene ljubili, druge sovražili … dokler se niso vse posušile.
Spet so šli v prodajalno in kupili nove. Menili so, da so očitno nekaj počeli narobe, zato so se pozanimali, kako naj skrbijo za sadike – kam naj jih postavijo, koliko in kdaj naj jih zalivajo in podobno.
Ponovili so poskus. Tokrat so jih gnojili, jih zalivali ravno prav, jih nastavljali soncu natančno toliko, kolikor je bilo optimalno – a vse sadike so se spet posušile.
Trije so se odločili, da raje ne bodo zdravilci …
Preostala dva, Paul in prijatelj, sta šla spet v trgovino in kupila štiri nove sadike ter jih posadila.
Paul je sumil, da se morda energija sovraštva z ene sadike nekako prenaša še na drugo, zato se je odločil, da bo za vsak primer ljubil kar vse štiri.
Rezultat? Vse sadike so ovenele …
Ni mu bilo jasno, kako se lahko zgodi kaj takega. Pomislil je na očeta, ki je vrsto let gojil paradižnike in jih ni nikoli niti ljubil niti sovražil, a so vseeno rasli kot nori … Kje je torej težava?
Odločil se je za nov poskus, vendar ne s paradižniki; ti si bili očitno (še) prehud zalogaj. Izbral je nekaj enostavnejšega za nego – kaktuse. Kupil jih je prek dvajset, da si ne bi preveč jemal k srcu, če bi se kakšen posušil. Razstavil jih je po vsej hiši, tako da je spominjala na miniaturno puščavo.
Zdaj se je odločil, da jih ne bo niti ljubil niti sovražil, ker je s temi energijami očitno križ … Raje se bo držal kar stran od njih, da ne bo vplival nanje.
Vendar si ni mogel kaj, da ne bi iz dneva v dan opazoval njihove lepote.
Kmalu je ugotovil, da so mu nekateri primerki bolj pri srcu od drugih. Tako je začel razpoznavati energijo ljubeče skrbnosti … in »kliknilo« mu je: ugotovil je, da dejansko nikoli ni imel resnično rad paradižnikov, ampak je zgolj opravljal poskus.
Pomembno mu je bilo, da bo opravil test z odliko, ne pa, kaj se resnično dogaja s sadikami – mar mu je bilo zgolj zase in za svoj uspeh.
Posledično je sadike dobesedno zadušil s svojo energijo, ko jih je silil, naj mu služijo kot orodje dokazovanja in potrjevanja.
Vprašal se je, ali se morda ta vzorec ne ponavlja tudi z ljudmi: »Ali imam sploh rad ljudi … ali sem ob njih zgolj osredotočen na svoj uspeh oziroma jih izkoriščam v svojo korist? Konec koncev, ali imam sploh rad sebe, ali od sebe le zahtevam rezultate?«
Več v knjigi Zdravje je v nas
Vprašanja, ki dajo misliti …
Informacija, da lahko naša želja dobesedno ubije življenje, je mogočna. Domala vsi ljudje verjamemo, da močna želja pospešuje razvoj dogodkov v želeno smer. Solomonov poskus pa kaže na presenetljivo dejstvo, da je v resnici ravno obratno.
Vprašanje na mestu je tudi: če močna želja, podprta z intenzivnimi »pozitivnimi« čustvi, dejansko lahko ubije življenje … ali se ne odvija podobno tudi v situacijah, ko želimo pospešiti razvoj katerega koli drugega dogodka, ne le pri rastlinah? Torej, da z lastno intenzivnostjo dobesedno zadušimo rezultat?
Odgovor je – nedvomno da. Močna želja in intenzivno čustvo omogočata preboj, da se iz stanja zagozdenosti ali inercije premaknemo naprej. Podobno, kot moramo pozimi močno potisniti avto, ki je obtičal na ledeni površini in se mu kolesa vrtijo »v prazno«, saj zgolj močnejši pritisk na stopalko za plin ne pomaga. Takrat potrebujemo nek drug vzvod.
Vendar pa nam ne pride na misel, da bi potem, ko smo avto potisnili nazaj na cesto, še naprej sunkovito potiskali ali ga rinili. Ne, takrat se vrnemo na običajni način vožnje. (Če se ne bi ustavili oziroma bi še kar naprej potiskali avtomobil z enako močjo, s katero smo ga porinili iz kritičnih razmer, bi verjetno pristal v snegu na drugi strani ceste …).
Skrivnost optimalne mentalne in čustvene naravnanosti pri doseganju ciljev
Enako velja za doseganje ciljev. Na začetku potrebujemo nek vzvod, da lahko začnemo razmišljati in delovati izven obstoječih okvirov. V ta namen je koristno prebuditi intenzivna čustva in sposobnost navideznega doživetja cilja: v sebi si zamislimo, da smo cilj že dosegli. Kako bi izgledale okoliščine? Kaj bi ob tem čutili? Kako bi se tedaj obnašali?
Situacijo moramo torej zaznati, kot da se je že zgodila. Če nam to dejansko uspe – kar pomeni, da resnično verjamemo, da smo sposobni doseči cilj – se bodo naš pogled na to situacijo, z njim pa tudi čustva, popolnoma spremenila.
Namreč, ko smo resnično, brez trohice dvoma prepričani v pozitiven razplet dogodkov v želeni smeri, se močna želja spremeni v stanje hvaležnosti ali celo v energijo samoumevnosti, v smislu: »Doseganje tega cilja ni čisto nič posebnega … Toliko podobnih dosežkov sem že dosegel, da mi ta cilj ne predstavlja nič novega ali nedosegljivega. Potrebujem samo še čas …«
In to je energija, ki prinaša rezultate.
Če vztrajamo v močni želji oziroma intenzivnih čustvih v smislu »Resnično si želim« ali celo »Verjamem, da bom dosegel cilj«, dejansko izražamo energijo nezaupanja v doseganje cilja. Ker če bi, bi se ta močan naboj razblinil sam po sebi.
In če ne verjamemo v cilj, bomo nanj gledali kot na nekaj nedosegljivega … ter sprejemali temu primerne odločitve.
Ko enkrat resnično verjamemo v razvoj dogodka, pa bo naš pristop jasen, aktiven in dosleden. Torej se bo želja spremenila v aktivnost, ob čemer nikoli več ne bomo pomislili v smer »Kaj pa, če tole ne uspe …«
To stanje popolnega prepričanja v rezultat oziroma samoumevnosti je morda še najbolje opisal Martin Kojc v odlični knjigi Učbenik življenja. Stanje zaupanja primerja s spremljanjem tekme, za katero vnaprej poznamo rezultat.
Na primer, zamislimo si, da smo zamudili prenos športnega derbija našega priljubljenega moštva, a smo izvedeli, da je naše moštvo na koncu slavilo. Ko si ogledamo ponovitev, so naši občutki popolnoma drugačni, kot če ne bi poznali razpleta. V slednjem primeru bi trepetali ob vsaki akciji ter izražali močno željo po specifičnem razvoju dogodkov.
Zdaj, ko poznamo rezultat, pa je naše notranje stanje povsem drugačno. Ker vemo, da bo zmagalo naše moštvo, se lahko ob vsaki akciji zabavamo in prijetno počutimo. Celo ko nasprotniki povedejo z veliko prednostjo se v nas ne zbudita strah in dvom. Vse skupaj lahko dejansko dojemamo kot dinamiko oziroma popestritev srečanja, ne pa kot »dramo na igrišču«, kot bi vse skupaj morda zaznavali, če ne bi poznali končnega rezultata.
Ali zaupamo v »zmago« v igri življenja?
Seveda je vse jasno, ko gre za ogled tekme ali celo pri sajenju paradižnikov. Kako pa vse skupaj velja za naš pogled na življenje? Ali trepetamo, ko »nasprotnik« (neprijetni ali nepredvideni dogodki) zmaguje? Ali smo, po drugi strani, ves čas prepričani v končno zmago?
Ali neprestano izražamo močno željo po uspehu … ali smo v stanju samoumevnosti oziroma popolnega prepričanja, da se bo življenje odvilo v pravo smer?
Ta postopek pa lahko uporabimo tudi v obratni smeri. Naše čustveno stanje oziroma stanje uma ob misli na razvoj dogodkov – na področju zdravja, financ, družine, poslovnega udejstvovanja itd. – nakazujejo, koliko dejansko verjamemo v razplet.
Močna želja po določenem razvoju dogodkov kaže na dvom in nezaupanje …
P.S. Če želite postati zdravilec …
Kakšne zaključke je iz primera sajenja paradižnikov potegnil Paul Solomon?
Spoznal je, da se je treba najprej naučiti resnično ljubiti sebe, s čimer se osvobodiš pričakovanj in potrebe, da te imajo drugi radi.
Potem pa izbrati tehniko, ki služi kot most, da lahko zbereš energijo Ljubezni v določenem času in prostoru ter jo usmeriš k drugemu.
