Proces nastajanja in krepitve bolečinskih teles vpliva na disperzijo našega fokusa in ciljnih struktur, ter seveda zavira delovanje tistega dela nas, ki mu pravimo nepogojeni jaz ali »notranji opazovalec«, s tem pa na našo (ne)sposobnost, da smo v danem trenutku prisotni. Zato se nam konstantno dogaja, da smo fizično sicer »tukaj in sedaj«, v mislih pa nekje drugje in v preteklosti ali prihodnosti. Kontrolni mehanizmi pa vplivajo še na nekaj – zavirajo pretoke naše čustvene energije, tako da izgubljamo zavedanje številnih občutkov, življenja pa se ne znamo več veseliti. Pravzaprav gre pri vsem skupaj za to, da je v hujših primerih toliko naše zavestnosti ujete v bolečinska telesa, da v nas ni več »tistega«, ki bi se življenju lahko veselil.
Toda zakaj do nastanka bolečinskih teles sploh prihaja?
Na internetu je moč najti zanimiv filmček, v katerem nek moški v sobi, polni tehnične opreme, izmeri, kakšna je obremenjenost njegovega telesa s tehničnimi sevanji. Ustrezni instrument seveda zazna znatno obremenitev telesa s tehničnimi sevanji, ki pa pade na nič v trenutku, ko se možakar dotakne nekakšne plošče, ki je ozemljena.
Na podoben način deluje tudi naš sistem avra-fizično telo. Ljudje, ki imajo dober stik z energijo Zemlje, lahko destruktivne energijske naboje stresnih situacij ozemljijo oziroma sprocesirajo. Vendar pa je problem naše kulture zavestnost v glavi oziroma slaba povezava z energijo Zemlje. TAO recimo uči, da bi moralo biti 70% naše zavestnosti pod popkom, 30% pa nad njim; v naši kulturi pa je ravno obratno, zato toliko problemov s stresom, depresijo … Naša povezanost z energijo Zemlje je premo sorazmerna z odprtostjo prve čakre, močjo eteričnega telesa in zdravjem vranice, katere funkcija je med drugim tudi to, da z energijo napaja eterično telo. Problem pa je v tem, da ima večina šibko tako prvo čakro kot tudi eterično telo.
Zakaj?
Otrok mora povezavo z Zemljo prek prve čakre in moč eteričnega telesa šele razviti. Startno kapaciteto ozemljevanja/procesiranja stresnih situacij ima seveda šibko, ustrezno pa jo lahko razvije s pomočjo uravnotežene matere, ki razume proces in vlogo materinstva. Že v prvem delu sem omenil, da je za majhnega otroka vse novo in seveda marsikaj od tega tudi stresno, v kar so vključene tudi njegove morebitne nezadovoljene osnovne potrebe. Ko doživi stresno situacijo, zajoka – jok ima pri tem vlogo ozemljevanja/procesiranja te situacije. Vendar pa so številne takšne situacije zanj »pretežke« – ni jih sposoben ozemljiti/sprocesirati sam. Za to potrebuje pomoč matere, ki mu pri tem pomaga z golim objemom. Pogoj za to pa je, da je mama mirna in osredotočena. V smislu krepitve eteričnega telesa potrebuje otrok takšno objemanje vsaj do desetega leta starosti, vendar pa ga ne dobi v zadostni meri – včasih mati nekatera njegova destruktivna čustvena stanja, ki bi jih lahko »ozdravil« objem prezre in si pač misli, da je otrok trmast. Po drugi strani mora imeti njegov sistem tudi priložnost, da razvije moč samozdravljenja, ki je tudi povezana z odprtostjo prve čakre in močjo eteričnega telesa. Te ne more razviti, če dobi za vsako malenkost tabletko. Nasploh je zadeva z razvojem eteričnega telesa zelo kompleksna – to se v energijskem smislu razvija, kadar otrok počne stvari, ki jih počne rad in ne počne stvari, katerih nima rad, kadar pa je obratno, nastajajo v eteričnem telesu energijski zastoji, razvoj pa je upočasnjen. Dejstvo pa je, da imajo danes starši poleg tega, da živijo stresno življenje vedno manj časa za otroka, da ne skušajo odkriti in mu pomagati razviti njegovih potencialov, ampak ga vzgajajo tako, da bo z njim »čim manj problemov«, zato je razumljivo, da otrok zraste v mladostnika in kasneje odraslega, s šibkim eteričnim telesom in kopico bolečinskih teles. Šibko eterično telo in nesposobnost ustreznega ozemljevanja destruktivnih čustvenih energij, pa tudi pri povezanem dihanju botrujeta neprijetnim spremljajočim pojavom, o katerih bo govora v tem članku.
Povezano dihanje
V Zenu sta znani dve pravili:
– »Ko greš skozi temen gozd, globoko dihaj«.
– »Ko pride do boleče situacije, se ji posveti, kot da te je obiskal najboljši prijatelj.«
Obe pravili se seveda nanašata na dejstvo, da lahko človek z razmeroma odprto prvo čakro in zdravim eteričnim telesom destruktivne energije sprocesira in ozemlji zgolj tako, da je nanje osredotočen in ob tem globoko diha. Takšno dihanje nam pomaga dvigniti raven energije, um pa pri tem v veliki meri avtomatično utihne, tako da se lahko na dano situacijo optimalno odzovemo. Kaže, da je znanje o tem v nas inkodirano, saj začnejo ljudje z odprto prvo čakro in zdravim eteričnim telesom ob stresnih situacijah globlje dihati spontano, pa tudi takrat, kadar se zbudimo sredi nočnih mor, pogostokrat opazimo, da dihamo globoko in povezano. Vendar pa se večina v stresnih situacijah ne odzove tako. Destruktivne energije se namreč procesirajo predvsem v našem trebušnem delu, tam pa energije/zavestnosti večina nima dovolj, saj se skozi proces odraščanja in zorenja, ki temelji na različnih pravilih in mentaliziranju, energija/zavestnost dviga proti glavi. Namesto da bi torej destruktivne čustvene naboje preprosto zavestno spustili prek sistema in jih ozemljili, se začnemo na ravni šeste čakre spraševati, zakaj, kdaj in kje je do njih prišlo, kar je seveda čisto mentaliziranje, značilno za nivo zavestnosti tretje čakre, v katerem smo prepričani, da se vse stvari dogajajo v vidni verigi vzrok-posledica. Vendar pa ima vse vidno tudi svoje nevidno ozadje in če poznamo princip nastajanja in krepitve bolečinskih teles, je jasno, da skoraj nobeno od njih ne nastane iz enega samega vzroka, pač pa so vzroki prepleteni in povezani z določenimi slabostmi, ki so lahko tudi nasledne.
Na teh dejstvih torej temeljijo tehnike povezanega dihanja, pri katerih želimo načrtno ozemljiti destruktivne dele bolečinskih teles, našo energijo, ki je v njih ujeta, pa ponovno integrirati v avrično polje. Pri tem prihaja do zavestnega soočanja z destruktivnim nabojem bolečinskih teles, ki se jih lahko v posameznem ciklu dihanja sprosti celo več – pri tem pa sploh ni pomembno, zakaj, kdaj in kje so nastala.
Nasploh je precej koristneje, če pojem ozaveščanja razumemo kot večdimenzijsko zavedanje problema, ne pa kot poskus ugotavljanja, zakaj je do njega prišlo, saj so vzroki preveč prepleteni; in nenazadnje – ljudje, ki redno prakticirajo TAO, so kot populacija verjetno najbolj zavestni, vendar pa jih v tem pristopu sploh ne zanima, od kje izhajajo določene težave, ki se občasno pojavijo. Preprosto poskrbijo za to, da se zavedajo vsakega trenutka in jih preprosto sprocesirajo »v hodu«.
Načinov izvedbe povezanega dihanja je več. Najpogosteje ga izvajamo leže ali sede, ob povsem sproščenem telesu, nekatere vzhodnjaške tehnike pa lahko izvajamo celo stoje, pri tem pa s spreminjanjem specifične drže telesa, predvsem rok, celo vplivamo na to, v katerem delu telesa bo do procesiranja bolečinskih teles prišlo. Takšne so recimo vaje povezanega dihanja iz cikla Zhan zhuang.
Se nadaljuje …
