Astrološka napoved za Oktober 2025: Arhetip kolesa sreče

Oktober prihaja kot premik, kot prvi obrat po globoki tišini septembra. Če je bil prejšnji mesec posvečen Puščavniku, ki nas je vodil v notranji reset, bilanco ter razpad starih struktur, zdaj na sceno stopa arhetip Kola sreče in z njim val življenja, ki se premika, tudi če stojimo pri miru.

Kolo sreče nas uči, da ni nič stalno, da so padci in vzponi le del iste poti, in da prav v trenutku, ko se nam zdi, da smo na dnu, nekje drugje že čakajo vrata v višino. To je arhetip, ki nas spomni na tok usode, na cikle, ki jih ne moremo zadržati, in na preobrate, ki se zgodijo takrat, ko najmanj pričakujemo. Če nas je Puščavnik učil stati pri miru v tišini, nas Kolo sreče zdaj spomni, da življenje samo teče – in da smo vabljeni, da sedemo nanj in dovolimo, da nas ponese v bolj srečne čase.

Vprašanje, ki ga oktober prinaša, je: kako visoko si upamo sesti na to kolo? Koliko zaupamo, da nas življenje nosi, tudi če nimamo popolnega nadzora? Tu se skriva moč tega meseca – v pogumu, da sprejmemo nepredvidljivost kot darilo in vemo, da se za vsakim obratom skriva nekaj novega.

Že prvi dnevi oktobra to pokažejo v praksi: Merkur se znajde v kvadratu z Jupitrom in naš um se razširi čez robove znanega.

Želimo več, želimo videti dlje, raziskati, sanjati, najti rešitve, ki presegajo običajno logiko. A hkrati nas lahko ujame pretiravanje, izgubljanje bistva, beg v preveč obljub, preveč misli, preveč poti naenkrat. Kot bi hoteli zavrteti celo kolo, pa pozabili, da ima vsak obrat svoj trenutek. Zato velja opozorilo: ne izgubljajte energije v nepomembnem, ne trosite moči na vse strani. Raje se vprašajte: katera vizija je tista, ki me res kliče? Kateri premik je vreden moje pozornosti?

Kolo sreče nas spomni: resnična sreča pride, ko dovolimo, da se obrat zgodi ob pravem času. Ne prej, ne kasneje – ampak takrat, ko je namenjeno.

6. oktobra Merkur zapusti uravnane, diplomatske vode Tehtnice in se potopi v temne globine Škorpijona, kjer bo ostal do 29. oktobra, z obljubo, da se tja vrne še enkrat novembra, ko se odpre njegova retrogradna zgodba.

Če je bil v Tehtnici usmerjen v ravnovesje, v mostove, v mir med dvema poloma, je zdaj brezkompromisen – vstopa v kraljestvo senc, kjer resnica ni vedno lepa, a je vedno osvobajajoča.

Merkur v Škorpijonu ni zadovoljen s površino. On hoče jedro, hoče srž, hoče odpreti škatlo skrivnosti, tudi če iz nje prileti nekaj, kar nas zaboli. To je um, ki reže skozi iluzije kot nož skozi tančico, um, ki ne prenese praznih besed in površinskih pogovorov. V teh nekaj tednih bomo čutili, da se ne zadovoljimo več z vljudnostnimi frazami – želimo pogovore, ki sežejo globoko, želimo slišati Resnico, tudi če zareže.

Škorpijonski Merkur je intenziven, fokusiran, skoraj obseden. O ja… On ne popušča, dokler ne pride do dna. In v tem je njegova moč – v sposobnosti, da prodre v tisto, kar je zakopano, da poveže slutnjo in analizo, da začuti, kje leži resnica, še preden je izrečena. Ni ga strah tabujev, ni ga strah tišine. V tišini sliši še več.

To obdobje prinaša čas raziskovanja, poglabljanja, soočanja s tistim, kar je bilo dolgo skrito. Če smo pripravljeni, lahko zdaj razvozlamo uganke, ki so nas spremljale mesece.

Če si upamo, lahko izgovorimo stvari, ki so tlele v nas. In če dovolimo, lahko spoznamo resnico – ne tisto udobno, temveč tisto, ki nas preobrazi.

Merkur v Škorpijonu nas uči, da ni resničnega napredka brez poguma, da se potopimo globlje. Da šele ko se srečamo s sencami, najdemo luč. In v oktobru, pod Kolesom sreče, se to učimo še posebej močno:

kolo se ne vrti naprej, če se oklepamo skrivnosti, ki nas držijo nazaj.

Ko se Merkur potopi v globine Škorpijona, se dan kasneje, 7. oktobra 2025 na nebu prižge še ena močna luč – zasijala bo ognjena Polna luna v Ovnu.

Kot da bi vesolje želelo hkrati razkriti dve resnici: eno, ki jo najdemo v globokih notranjih raziskavah, in drugo, ki eksplodira navzven v ognju čustev in poguma.

Sonce v Tehtnici se ozira k drugim, k odnosom, k ravnovesju, h kompromisu. Luna v Ovnu pa ne pozna takta – ona hoče biti jaz, hoče biti iskra, hoče povedati, kar gori v njej, takoj in brez olepševanja. In ko stojita drug nasproti drugega, se nebo napolni z napetostjo med »jaz« in »ti«, med željo po avtonomiji in potrebo po odnosu.

Ta Polna luna prinese vrhunec tistega, kar smo začeli ob mlaju, a ne le tega – v nas odpre vrata, kjer se je dolgo nabirala tiha frustracija, tiha želja, neizrečene besede. Ni več prostora za skrivanja. Ogenj Ovna sili v dejanje, v izraz, v izbruh. In čeprav se morda izrečeno ne bo zdelo racionalno, bo resnično, ker bo prišlo iz jedra.

To je trenutek, ko se sprašujemo: kako spoštujem sebe v odnosu do drugega? Koliko prostora si dovolim? Koliko svobode si vzamem? In kje se izgubljam v kompromisih, ki niso več resnica?

Polna luna v Ovnu nas uči, da pristnost včasih reže ostro, a je edina pot do resničnega odnosa – s sabo in z drugim.

Ker se dogaja na 14. stopinji Ovna, bo še posebej močno vplivala na vse, ki imajo planete v glavnih znamenjih (Oven, Rak, Tehtnica, Kozorog), med 10. in 18. stopinjo.

A pravzaprav jo bomo čutili vsi: kot da nas vesolje postavi pred ogledalo in vpraša – kje je tvoja meja med jazom in mi?

Ob tem ne pozabimo: dan prej je Merkur vstopil že v Škorpijonu. To pomeni, da besede, ki jih izrečemo, ne bodo površinske, temveč bodo rezale globoko.

To je noč, ko lahko pridejo razkritja, priznanja, morda celo soočenja, ki jih nismo pričakovali. Ogenj Ovna bo osvetlil pogum, Škorpijon pa bo dodal globino in neizprosnost.

Polna luna v Ovnu nas vabi, da dovolimo izbruh, a hkrati pazimo, da ne zažgemo mostov, ki jih bomo še potrebovali. Ravnovesje med ognjem in taktiko, med jazom in drugim, bo ključ. Če se prepustimo, nas lahko ta Polna luna osvobodi – in morda prav danes začutimo, kako se Kolo sreče v resnici premakne.

Od 13. oktobra do 6. novembra se Venera vrača domov, v znamenje Tehtnice, kjer ljubezen postane umetnost ravnovesja, odnos pa ogledalo naše lepote in naših senc.

To je čas, ko ne uporabljamo ostrine ali sile, temveč šarm, milino in tisti nevidni dotik, ki lahko mehča robove in gradi mostove. Venera v Tehtnici išče harmonijo, sozvočje, išče ples dveh, kjer nihče ne vodi in nihče ne izgublja, ampak se oba gibljeta v ritmu enega srca.

V tem ciklu bomo bolj kot kadarkoli prej obrnjeni k odnosom – ne le romantičnim, tudi prijateljskim, poslovnim, vsakdanjim. Toda tukaj se skriva tudi lekcija: Venera v Tehtnici zna biti očarljiva, a tudi nekoliko hladna, saj raje izbere lepoto kot kaos, raje obliko kot surovo resnico. V odnosih se lahko ujamemo v past, da zgladimo vse, da privolimo, da ohranimo mir, pa čeprav v sebi že čutimo tiho zamerico.

To je nevarnost te energije – da pod lepim pregrinjalom skrivamo razpoke, ki jih nočemo videti.

In vendar – če se zavemo te sence, lahko prav zdaj ustvarimo resnično harmonijo. Ne tiste, ki temelji na kompromisu za vsako ceno, temveč tisto, ki izhaja iz enakosti in spoštovanja. Venera v Tehtnici nas uči, da prava lepota ni le v prijaznosti, temveč tudi v iskrenosti, da je ljubezen lahko nežna in hkrati jasna, da lahko rečemo »ne« brez da bi izgubili ljubezen.

To je čas, ko bomo iskali estetiko – v ljudeh, v prostorih, v besedah. Mnogi bodo bolj ustvarjalni, bolj odprti za umetnost, glasbo, oblikovanje, vse, kar nas spominja, da je svet lahko tudi lep. Poslovne poti, ki temeljijo na sodelovanju, svetovanju, pogajanjih, pa bodo zdaj našle večjo podporo. To ni čas agresije, temveč čas diplomacije. Čas, ko lahko s prijazno besedo dosežemo več kot s silo

Venera v Tehtnici nas uči umetnosti sobivanja: kako ostati ‘jaz’, ne da bi izgubili ‘ti’. Kako graditi odnose, ki ne dušijo, temveč dihajo. Kako ustvarjati lepoto, ki je več kot fasada – lepoto, ki je odsev notranjega miru.

13. oktobra se na nebu zgodi tihi premik, ki pa ga bo čutiti v globinah – Pluton se obrne direktno na 1° Vodnarja in zaključi svoj retrogradni ples, ki je trajal od 4. maja.

Čeprav retrogradni Pluton deluje vsako leto približno pet mesecev, je letošnji njegov obrat poseben: zgodi se na pragu Vodnarja, tam, kjer prihodnost odpira vrata in kliče v nove načine sobivanja, tehnologij, idej in svobode.

Ko je bil retrograden, smo se obračali vase, razmišljali o lastni moči, se spraševali, kje nas še drži v primežu nekaj, kar nas mora izpustiti. To je bil čas, ko so se nam kazali vzorci prisile, manipulacije, strahov. Zdaj pa, ko se obrne direktno, se ta moč obrne navzven. Če smo do zdaj občutili, da se spremembe dogajajo z nami – kot da so nam vsiljene – bomo zdaj začeli čutiti, da smo mi tisti, ki jih zmoremo oblikovati.

Pluton v Vodnarju je kot arhitekt nove dobe. On ne gradi iz iluzij, temveč iz pepela – iz tega, kar je že zgorelo in je razpadlo.

Njegova moč je počasna, a neizprosna. In zdaj, ob obratu v direktno gibanje, bo začelo postajati jasno, kje v našem življenju ne moremo več živeti po starem. To ni nežna preobrazba – to je korenit rez, globok preobrat, ki nam lahko vzame nekaj znanega, a vedno zato, da bi ustvaril prostor za nekaj bolj resničnega.

Ta obrat na 1° Vodnarja je kot opomnik: prihodnost se ne bo zgodila sama od sebe.

Zahteva naš pogum, da stopimo iz sence, da si priznamo, kje smo se preveč uklanjali, kje smo se bali lastne moči. Od tod naprej ni več prostora za odlašanje – zdaj bomo povabljeni, da svojo notranjo moč izrazimo v dejanjih, v odločitvah, v novih poteh.

Pluton je vladar smrti in preporoda. In zdaj, ko se zbudi iz retrogradne tišine, nas spomni, da se rojstvo nove dobe nikoli ne zgodi brez razpada stare. To, kar se bo v oktobru začelo razkrivati, bo imelo dolg odmev – čutili bomo, da nas življenje pelje v smer, kjer ni več poti nazaj. In prav v tem je osvoboditev.

21. oktobra se nebo zatemni in se znova rodi – nastopi Mlada luna v Tehtnici na 28. stopinji.

To je trenutek, ko se tehtnica življenja na novo uravnava, ko se išče mir med nasprotji in prostor za nov začetek v odnosih. A ta mlaj ni lahek dih, temveč preizkušnja: stoji v kvadratu z Jupitrom in v srcu joda s Saturnom, Neptunom in Uranom. To pomeni, da nas bo silil, da pogledamo Resnico, da najdemo pot v sredino, čeprav nas bodo sile na vse strani vlekle narazen.

Tehtnica je znamenje, ki verjame v lepoto partnerstva, v moč sodelovanja, v to, da nas odnosi učijo, kdo smo. Zdaj nas luna vabi, da te lekcije vzamemo resno. Kje preveč popuščamo in izgubimo sebe? Kje se preveč borimo in pozabimo na drugega? Mlaj nas kliče k novi harmoniji, a ne tisti lažni, ki jo ustvarimo s prikrivanjem bolečine, temveč k pristnemu miru, ki raste iz pogajanja, iskrenosti, spoštovanja.

S kvadratom Jupitra so v igri skušnjave pretiravanja: prevelika pričakovanja, preveč obljub, preveč idealizacije. Kot da bi hoteli odnose ali projekte povzdigniti nad realnost. A Saturn nas bo držal ob tleh, Uran bo stresel staro dinamiko, Neptun bo skušal zapeljati v iluzijo. Ta mlaj je kot preizkus ravnotežja na vrvi – potrebujemo notranji mir, da se ne izgubimo med silami, ki vlečejo vsak na svojo stran.

In vendar – prav tu je priložnost. V tem ciklu lahko znova zgradimo odnose, ki dihajo; lahko ustvarimo okolje, kjer se počutimo varno; lahko poiščemo načine, kako svojo resnico izraziti brez da ob tem ranimo druge. Tehtnica nas uči umetnosti sobivanja, umetnosti miru, umetnosti mostov. To je čas, ko lahko rečemo: dovolj starim vzorcem boja, dovolj pretiranih pričakovanj.

Čas je za novo partnerstvo – s sabo in z drugimi.

Mlaj v Tehtnici je vedno vabilo k nežnemu začetku. Tokrat pa še bolj kliče k zrelosti: ne idealizirajte, ne iščite popolnosti, ne bežite pred resnico. Namesto tega posadite seme, ki bo raslo počasi, a trdno – seme odnosa, ki je resničen, iskren in zvest svoji globini.

Pa še to… Ta mlada luna v Tehtnici se zgodi tik ob pragu, kjer še vedno odzvanja Sončev mrk, ki se je zgodil na 29. stopinji Device. Razlika ene stopinje je kot odmev, ki še trese tla pod našimi nogami – kot da nas nebo spomni, da se niti ne moremo zares podati v novo ravnovesje, dokler nismo opravili s karmičnimi nalogami, ki jih je odprl september. Mrk na zadnji stopinji Device je zaprl neko poglavje in zdaj mlaj v Tehtnici razpira novo, a med obema teče nevidna nit. Kot bi stopali čez prag – eno nogo še v starem, drugo že v novem – in tu se moramo odločiti, ali vstopimo v odnose iz navade ali iz zavestne izbire.

V tem smislu je ta mlaj nadaljevanje mrka: nova priložnost, da zavestno prepoznamo, kje želimo graditi harmonijo, in kje moramo pustiti, da se vezi iztečejo.

22. oktobra se zgodi še en tih, a usoden premik – Neptun se retrogradno vrne v Ribe in se dotakne 29. stopinje, iste, kjer je pred dobrim mesecem gorel Sončev mrk.

To ni naključje, temveč jasen klic: tisto, kar smo mislili, da smo zaprli, se še enkrat odpre, da ga pogledamo skozi tančico Neptuna. Če je mrk prinesel ostro luč resnice, Neptun zdaj razlije meglico – in nas sprašuje, kaj smo pripravljeni videti, ko so maske snete, a meje med resnico in iluzijo še vedno tanke.

V odnosih to pomeni razrahljanje vezi, ki so bile preveč stroge, preveč definirane. Iluzije lahko padejo, hkrati pa se lahko pojavi skušnjava, da zbežimo nazaj v meglo, ker je resnica preostra.

To je čas, ko se bomo spraševali: kje sem preveč verjel sanjam, kje sem gledal skozi rožnata očala? In kje je ravno ta sanjska vizija tista, ki me zdaj vodi naprej, čeprav se realnost še ni sestavila?

Neptunova vrnitev v Ribe je zadnje poglavje dolge epohe, ki nas je učila sočutja, duhovnosti, a tudi nevarnosti bega v iluzije.

Zdaj, ko še enkrat hodi po tej stopinji, se mrk reaktivira – odnosi, ki so bili postavljeni na preizkus v septembru, bodo zdaj pokazali, ali so zgrajeni na resnici ali na sanjah – iluzijah. Če je struktura trdna, bo prestala meglo. Če pa je temelj iluzija, se bo zdaj razblinila, kot milnat mehurčrk.

To obdobje, ki traja do konca januarja, je kot zadnja priložnost: dokončati, kar je bilo odprto, odpustiti, kar nas še veže, prepoznati, kaj je resnično in kaj ne. In v odnosih to pomeni le eno – biti iskreni, a hkrati nežni. Ker Neptun nas vedno uči, da je resnica brez sočutja preostro rezilo, sočutje brez resnice pa nevarna slepota.

Isti dan, ko se Neptun vrne v Ribe in ponovno odpre vrata, ki jih je zarezal septembrski mrk, Sonce prestopi v znamenje Škorpijona.

To ni naključje – kot da bi vesolje reklo:

zdaj, ko so iluzije padle in tančice zdrsnile, je čas, da pogledamo resnici naravnost v oči.

Sonce v Škorpijonu prinese obdobje intenzivnosti, globine in neizprosne resnice. Če je Tehtnica še iskala ravnovesje in lepoto, Škorpijon ve, da življenje ni vedno pošteno – in da se prava moč skriva v tem, da sprejmemo temo skupaj z lučjo. To je energija, ki nas sili, da ne ostanemo na površju. Hoče globino, hoče bistvo, hoče, da vstopimo v lastno temo in jo prepoznamo kot vir transformacije.

Škorpijon je znamenje, ki pozna skrajnosti – ljubezen do roba, poželenje, ljubosumje, maščevalnost, a tudi največjo zmožnost zdravljenja, regeneracije, preporoda. To je Sonce, ki ne dopušča površnosti. Če se oklepamo lažnih podob, jih bo raztopilo. Če bežimo pred resnico, nas bo prisililo, da jo srečamo. Če se pa prepustimo, nam bo dalo moč, da iz pepela zgradimo novo življenje.

V času Sonca v Škorpijonu se poveča želja po globokih odnosih, po intimnosti, ki presega besede, po resnici, ki presega vljudnost. Vse, kar je skrito, tabu, potlačeno, pride na plano – da se preobrazi. To je čas, ko lahko zdravimo rane, ki so bile dolgo skrite, in čas, ko lahko pustimo, da nas ogenj spremeni v nekaj novega.

V ozadju še vedno utripa 29. stopinja – stopinja karmičnega mrka. Sonce zdaj razsvetljuje tisto, kar je tam začelo razpadati, in nas vodi k novemu rojstvu. To ni lahkotna pot, a je resnična. In Škorpijon nas uči, da je resnica, pa naj bo še tako boleča, vedno močnejša od vsake iluzije.

23. oktobra se na nebu zarisuje napet kvadrat med Jupitrom na 24° Raka in Kironom na 24° Ovna – prvi v nizu treh, ki se bodo raztezali čez naslednjih devet mesecev.

To je aspekt, ki ne prinaša lahkotnih odgovorov, temveč rane in vprašanja, ki se razpirajo zato, da bi našli globlji smisel.

Jupiter širi, povečuje, razteza – v Raku išče varnost, pripadnost, korenine. Kiron pa v Ovnu nosi rano identitete, tisto bolečino, ki nas sprašuje: kdo sem, če se odtrgam od vsega, kar mi daje varnost? Ko stojita v kvadratu, se odpira kriza med našimi temeljnimi prepričanji in našo potrebo po samopotrditvi.

To je lahko trenutek, ko stvari, v katere smo nekoč verjeli, izgubijo sijaj.

Ko filozofija, ki nas je hranila, nenadoma postane prazna. Ko ljudje, ki so nam bili opora, ne razumejo več naše poti, ko se zavemo, da smo znova v bolečini.

To je aspekt, ki se pogosto počuti kot kriza vere – in prav zato je dragocen. Ne zato, da nas zlomi, temveč zato, da nas prisili, da se potopimo globlje in poiščemo resnico, ki je res naša. Brez okraskov, brez dogem, brez posnemanja. Jupiter v Raku bi rad ostal v znanem zavetju, Kiron v Ovnu pa nas rine v boj za avtentičnost – in v tem napetju lahko najdemo tisti trenutek, ko končno zaslišimo svoj glas, čeprav ga ne deli nihče drug.

Na kolektivni ravni lahko to prinese dvome v sisteme, ki naj bi nam zagotavljali varnost – v politiko, vero, institucije. Na osebni ravni pa nas sili k reorganizaciji: da se vprašamo, katere odločitve so še vedno v skladu z nami in katere so bile sprejete iz strahu, iz potrebe po pripadnosti.

Čeprav kvadrat prinaša bolečino in občutek osamljenosti, je njegov dar jasen: povabi nas, da najdemo svojo osebno filozofijo, da ustvarimo vero, ki ni izposojena, temveč rojena iz rane. In prav tam, kjer boli, se začne klic – ne v bleščečem, temveč v ranljivem, ki nas uči, kaj pomeni stati resnično v sebi.

29. oktobra Merkur prestopi prag v Strelca in z njim se naš um iz tesnih hodnikov Škorpijona razširi v neskončne prostranosti obzorja.

Če je bil v Škorpijonu raziskovalec, ki je kopal do dna skrivnosti, zdaj postane popotnik, filozof, pripovedovalec zgodb. Njegove misli niso več ostre kot rezilo, temveč razpršene kot iskra, ki leti kvišku – in išče širši smisel.

Merkur v Strelcu je optimističen, radoveden, navdihujoč. Rad govori o vizijah, o tem, kaj je pravično in kaj krivično, o tem, kako bi lahko bilo. Je glas, ki širi obzorja, ki nas vabi, da ne ostanemo ujeti v malenkosti, temveč da dvignemo pogled k širši sliki. V tem ciklu se poveča želja po učenju, po raziskovanju novih idej, filozofij, kultur, znanj. To je čas, ko lahko v pogovorih zažari iskra, ki odpre popolnoma nov pogled na življenje.

Toda vsaka širina nosi tudi svojo senco. Merkur v Strelcu rad preleti podrobnosti – in včasih obljubi več, kot lahko drži. Rad govori resnico, a ta resnica lahko zveni preveč neposredno, brez filtra. Včasih je iskrenost preostra, včasih pozabi na mehkobo.

To je čas, ko lahko izrečemo besede, ki jih nismo nameravali, a ravno te besede lahko odprejo prostor za resnične spremembe.

V tem ciklu se naš način mišljenja preusmeri v prihodnost. Manj nas zanima, kako smo prišli do tukaj, in bolj, kam gremo. Merkur v Strelcu je kot glas, ki nas opominja: ne boj se vprašati, ne boj se sanjati, ne boj se iskati resnice onkraj svojih meja.

Vendar nas ravno retrogradnost, ki se bo tu odvila novembra, opominja, da vizije potrebujejo tudi strukturo. Da širina brez sidra lahko postane le beg. Zato nas bo ta prehod učil, da združimo oboje – ogenj vizije in treznost resničnosti.

31. oktober je prehod, ki ga v starih časih niso merili z uro, temveč s srcem – Samhain, noč čarovnic, praznik mrtvih in svetih senc. To je čas, ko se tančica med svetovi stanjša do prosojnosti, ko dih živih sreča šepet prednikov, ko ogenj, prižgan v temi, ni zgolj plamen, temveč most.

V starem kolesu leta je Samhain pomenil konec žetve in začetek zime – obdobje mirovanja, introspekcije, smrti, ki pa ni konec, temveč priprava na nov cikel. In zato je to noč, ko se spomnimo mrtvih, ko se poklonimo tistim, ki so hodili pred nami, ko jih povabimo za mizo naših misli, da nas opomnijo, da je življenje krog in ne ravna črta.

V energiji, ki jo zdaj nosi nebo, Samhain še toliko močneje odmeva. Pluton se je obrnil direktno, Neptun se vrača na karmične stopinje, Sonce v Škorpijonu išče resnico v senci. To je čas, ko začutimo, da mrtvi niso le tisti, ki so odšli, temveč tudi naši stari vzorci, naše stare identitete, naše pretekle iluzije. In noč čarovnic je priložnost, da jim prižgemo svečo – ne zato, da bi jih obujali, temveč zato, da jih počastimo in spustimo.

Samhain nas uči, da se smrti ni treba bati. Je del cikla, prehod v novo obliko.

In tako nas ta noč spomni:

kar odmiramo v sebi, nas pripravlja na rojstvo. Kaj bomo danes pokopali, da bo lahko jutri vzcvetelo?

Noč čarovnic ni le igra mask, je sveti ritual. Je trenutek, ko lahko brez sramu zaplešemo s svojo temo, prižgemo svečo za prednike, se zazremo vase in rečemo: hvala, kar je bilo. Dobrodošlo, kar prihaja.

Za konec pa…

In ko oktobra ugasne zadnja sveča Samhaina in se leto simbolično prevesi v temo, se začne vrteti Kolo sreče. Kot da nas vesolje po mesecih notranjih resetov, mrkov in obratov postavi na vrtiljak, ki nas nese naprej – v nove smeri, nove poti, v neznano. Toda ob tem ne smemo pozabiti, da smo še vedno zaznamovani z karmično 29. stopinjo Device in s planeti, ki se eden za drugim ustavljajo, obračajo, vračajo in reaktivirajo stare zgodbe. To je opomin, da se novo lahko rodi samo tam, kjer smo pripravljeni počistiti staro.

Za odnose je to čas iskrenih vprašanj in odločitev.

Mrki so razgalili, kaj v resnici drži skupaj in kaj je le krhka iluzija. Pluton nas sili v globino, Neptun nam kaže mejo med resnico in sanjami, Jupiter in Kiron odpirata rane, ki kličejo po zdravljenju. Kolo sreče nas zdaj dvigne – a višina, na katero se bomo povzpeli, je odvisna od tega, koliko smo bili pripravljeni izpustiti, kar je bilo lažnega.

Odnosi se v tem času ne merijo več s tem, koliko nas pomirjajo, temveč s tem, koliko nas preobražajo. Partnerstva, ki so zgrajena na iskrenosti, bodo našla novo moč, novo smer. Tista, ki temeljijo na vlogah, maskah in iluzijah, pa bodo razpadla – ne kot kazen, temveč kot osvoboditev.

Oktober nas torej uči: ljubezen ni statična, je kolo, ki se vrti, in vsakič ko se obrne, nas vpraša, ali želimo ostati ujeti v preteklosti ali stopiti v novo poglavje. Kolo sreče nas vodi v prihodnost – a vstopimo v njo le toliko svobodni, kolikor smo si drznili zaključiti stare zgodbe.